Da, vedno sem bila ustvarjalna. Vedno sem rada risala in ustvarjala. Vedno, ko sem dobila novo barbiko in je ta imela samo en komplet oblekic, sem ji jih potem sama nekaj sešila in ustvarila pohištvo zanjo. To je bila takrat verjetno dobra popotnica, saj nismo imeli na voljo vsega in smo se morali znajti po svoje. To mi je ostalo vse do danes. Še danes namreč rada sama ustvarim, če vidim, da mi manjka nekaj, kar bi potrebovala.

Kdaj ste začutili, da je ravno oblikovanje in ustvarjanje tisto, kar si želite početi v življenju?

Ko sem se odločala za srednjo šolo, sem imela v glavi dve možnosti. Ena izmed teh je bila srednja oblikovna šola, ampak nisem bila še čisto prepričana in sem zato raje izbrala gimnazijo. Celo srednješolsko obdobje sem hodila na razne risarske tečaje in preko tega sem se prepričala, da je to tisto, kar želim početi v življenju. Zato sem potem izbrala študij likovne pedagogike, saj zajema res veliko različnih področij ustvarjanja - od slikanja, risanja, grafike, kiparstvo, keramika, oblikovanje. Res spoznaš vse in potem vidiš, kaj je tisto, kar te najbolj privlači. Predvsem pa dobiš vse izkušnje in lahko lažje začneš biti dejaven na enem ali na več področjih. Glede na to, da nisem bila 100-odstotna, kaj je tisto na likovnem področju, kar si želim početi, je bila izbira tega študija res idealna.

S strani staršev ni bilo nobenih problemov, saj je tudi moj oče zelo ustvarjalen in vedno nekaj kipari oziroma se ukvarja s keramiko. Vedno je ustvarjal ob službi in mu je bilo kar malo žal, da je bila umetnost samo njegov hobi. Zato je bil izredno vesel, ko sem se odločila za tako življenjsko pot. Tudi prijatelji so me podpirali, saj nikoli nisem kazala kakšnega posebnega dvoma o tem, kaj bi rada delala in jim nisem dala nobene priložnosti, da bi razmišljali o mojih odločitvah. Poleg tega sem bila, ko je bilo treba izbrati fakulteto, popolnoma odločena, kaj si želim. Če ne bi bila sprejeta na likovno pedagogiko, sploh ne vem, kaj bi šla študirat, ker nisem imela plana B. Odločena sem bila, da tako ali drugače pridem do cilja, ki sem si ga zastavila.

Ne.To je prišlo čisto slučajno. Po študiju sem se namreč odločila za slikarstvo. Delujem namreč kot samozaposlena v kulturi, imam status slikarja (sedaj tudi fotografa) in sem dejansko pet let razstavljala slike, fotografije ter kipe. Zaposlila sem se v eni od trgovin za ustvarjalce, potem pa sem začela voditi tudi tečaje in sodelovati pri ustvarjanju revije, ki so jo izdajali pri podjetju, v katerem sem delala. Pripravljala sem razne izdelke in potem pisala članke o tem, kako se naredijo, dodajala sem fotografije in skrbela za celoten postopek. Prav za to rubriko v reviji sem nekoč naredila copate iz filca in ta članek je naletel na tako lep odziv, da sem pripravila še nekaj teh izdelkov za eno od prodajnih razstav. Ker so bili vsi copati razprodani, sem počasi začela razmišljati o tem, da bi se mogoče začela ukvarjati prav s to dejavnostjo. Danes se sicer še vedno ukvarjam tudi s slikanjem in fotografijo, zamenjala se je le prioriteta. V prvi vrsti me sedaj okupira oblikovanje izdelkov iz filca, ta slikarski in kiparski del pa trenutno malo počiva, saj se stvari lotevam zelo kampanjsko.

V bistvu so jih sprejeli zelo hitro, ampak jih sama takrat še nisem bila sposobna masovno izdelovati. Vse sem ročno rezala, šivala na gospodinjski šivalni stroj in narediti en par copat je bil dolgotrajen postopek. Ampak, kar sem naredila, sem prodala – najprej v majhnih trgovinicah ali pa preko prijateljev. Saj veste, najprej daš par stvari za darilo in potem se to začne čudežno prepletati v prodajno mrežo. Potem pa sem poskušala najti način, kako poenostaviti in poceniti proizvodnjo. Največji problem je bil najti filc, saj sem takrat izdelovala iz majhnih kosov, ki so se dobili pri nas. Ta filc je bil iz sintetike in ni bil kvaliteten. Veliko časa mi je vzelo, da sem v tujini našla proizvajalca, ki dela volnen filc v različnih barvah in prave kvalitete. Potem so stvari nekako stekle, saj sem lahko stala za izdelkom v prepričanju, da ne bo v parih tednih razpadel in da je tudi res udoben in prijeten kot obuvalo, saj je volna nekaj čisto drugega kot sintetika.

Ustvarjate copatke in druge izdelke iz filca. Zakaj ste se odločili ravno za ta material?

Pravzaprav je tudi moj začetek ustvarjanja iz filca čisto naključje. Dejansko sem do sedaj delala vse živo: od nakita do raznoraznih poslikav, razne okraske, čestitke, izdelke iz fimo mase in keramike, res vse možno, predvsem zaradi revije, pri kateri sem sodelovala. Ko pa sem se srečala s filcem, se mi je zdelo, da je to to. Zdi se mi namreč, da vsi, ki so uspešni na svojem področju, uspešni predvsem zato, ker so našli produkt, ki si ga trg želi oziroma ki je ljudem všeč. Ravno zato se mi je takrat zdelo, da je to tisto pravo. Copati so bili res nekaj, kar pri nas še ni bilo tako razširjeno.

Težko rečem, ker ne delam en par od začetka do konca. Vedno delam v fazah. Najprej se nareže, potem se sestavi, sešije, obdela podplat. Nisem še merila, da bi vedela, koliko časa porabim. Je pa tam nekje par parov na uro.

Kaj vas vodi pri ustvarjanju? Od kje črpate ideje?

Od vsepovsod. Prvenstveno gledam, da je meni stvar všeč, da se mi zdi uporabna in bi jo tudi sama z veseljem uporabljala. Ali pa da kdaj kaj rabim, iščem in ne najdem in potem si rečem, „no, bom pa sama naredila“. Drugače pa so to vplivi, ki se jih ne da točno kopirati, ampak jih srečam na ulici, v izložbah, v raznih revijah, na internetu. Črpam drobce idej in jih potem poskušam pretvoriti in izraziti skozi lastne ideje.

Velikokrat se zgodi, da ljudje v poklicu, ki ga opravljajo (predvsem v umetnosti), ne morejo preživeti, ker ne zaslužijo dovolj. Kako je pri vas, se da v Sloveniji preživeti z ustvarjanjem?

Da se, ampak je potrebno poleg ustvarjalne žilice in interesa za umetnost imeti tudi izreden čut za marketing. Ko si enkrat sposoben masovno producirati izdelke, nastane problem, kako jih boš prodal. Večino ustvarjalcev pri nas omeji prav to, saj zaradi redne službe nimajo časa, da bi urejali še spletno stran, imeli vedno aktiven Facebook profil, potem so tu še finance, oglaševanje. Res moraš investirati veliko časa in denarja, da ti uspe. Sama sem imela recimo srečo, saj so me, ko sem enkrat dala izdelke na trg, ljudje kar sami poiskali, a to je verjetno posledica tega, da sem imela izdelek, ki je bil nov, drugačen. Težko je uspeti recimo z nakitom, ker ga vsi delajo in moraš ustvariti res nekaj izjemnega, da izstopaš.

Sejem Ambiente v Frankfurtu je eden največjih mednarodnih sejmov za dom in dizajn. Od 10. do 14. februarja 2012 bo okoli 145.000 trgovcev iz vsega sveta pregledovalo najnovejšo ponudbo 4.500 razstavljavcev. V sklopu sejma organizirajo tudi posebno sekcijo Next, kamor se po izboru žirije lahko uvrstijo mladi poslovni talenti na področju oblikovanja uporabnih izdelkov za dom, modnih dodatkov, nakita. Letos bom kot ena izmed le dveh izbranih predstavnikov iz Slovenije v tej kategoriji ponosno zastopala naše barve.

Kakšni so bili vaši občutki, ko ste prejeli vabilo? 

Bila sem zelo presenečena, ker sem se na začetku pravzaprav samo malo pozanimala, ali sploh sodim v to kategorijo Next. Ko sem dobila povabilo, sem bila najprej šokirana, seveda pa tudi presrečna, ker se mi zdi, da je to priložnost, ki je lahko prelomna. Če tukaj uspem, bo verjetno vse lažje, odprla se mi bodo vrata v svet.

Kakšni pa so vaši cilji in načrti za prihodnost?

Želim si, da bi dobila poslovne partnerje v tujini, da bi trgovinice ali mogoče celo kakšni agenti promoviral moje izdelke. Morda nekoliko visokoleteče, potihem upam tudi, da bi se našel kdo, ki bi odkupil moj dizajn, ustvarjal izdelke pod mojim nadzorom, sama pa bi celotno zadevo samo koordinirala. Tako mi ne bi bilo treba sami skrbeti za masovno proizvodnjo in bi imela dovolj časa za oblikovanje novih produktov. Želim si, da bi se vse začelo odvijati samo od sebe in bi se sama lahko ponovno lotila 'zgolj' ustvarjanja.