Skoraj 10 let sem trpela v zakonu, v katerega sem stopila kot mlado, neizkušeno dekle, ki so jo starši, kot svojo edinko, poskušali zaščititi pred vsemi negativnimi izkušnjami. Tudi on je bil mlad, lep in za razliko od mene, ki sem bila sramežljiva in zadržana, vedno glasen in brezkompromisen v odnosih z drugimi ljudmi. Najprej sva živela pri njegovih starših, potem pa sva si z njihovo pomočjo ustvarila svoj dom. Kmalu po poroki sem doživela neprijetno presenečenje, ko se je mož pred svojimi norčeval iz mene in me pred vsemi ponižal. Ko sem se pozneje o tem želela z njim pogovoriti, me je zavrnil, češ da nimam smisla za humor. Dobro leto po poroki sem izvedela, da sem noseča, kar me je zelo osrečilo, ker sem si otroka od nekdaj zelo želela. Navdušena sem možu povedala, da bova postala starša, a me je zmrazilo ob njegovi izjavi, da nama pa tega res še ni treba, da bi lahko uživala in ali nisem mogla paziti, da se to ne bi zgodilo. Ko so me oblile solze, me je začel zmerjati, potem pa je odšel iz stanovanja, ne da bi mi povedal, kam gre in kdaj se bo vrnil.

Zavrnil me je, da dramatiziram

Domov je prišel šele naslednje jutro, na moja vprašanja ni odgovarjal, preoblekel se je in šel v službo. Tudi sama sem hodila v službo, moje delo je bilo dokaj zahtevno in je od mene zahtevalo zbranost in umirjenost. Moj ponovni poskus, da se zvečer z možem o vsem pogovoriva, je bil brez uspeha, zopet sem bila zavrnjena z obrazložitvijo, da dramatiziram, da ga poskušam z otrokom privezati nase in mu onemogočiti svobodno uživanje mladosti. Opravičila sem se mu, da to ni moj namen, da je vedel, da sem si vedno želela otroka in da sam temu nikoli ni nasprotoval. Moje opravičilo je sprejel in mi rekel, da je tako reagiral, ker se je bal, da ga bom, potem ko bova dobila otroka, postavila na stranski tir in da sva za to oba še premlada. Pomirila sem ga z zagotavljanjem, da bo on vedno prvi v mojem življenju in da so njegovi strahovi neupravičeni.

Sprijaznila sem se

Približno mesec dni po tem dogodku, bila sem v tretjem mesecu nosečnosti, se je mož poškodoval pri delu in ostal doma na okrevanju. Jaz sem hodila v službo, nakupovala in skrbela za gospodinjstvo. Nosečnost sem težko prenašala, ker mi je bilo neprestano slabo, mučila pa me je tudi močna utrujenost. Mož mi pri domačih opravilih ni pomagal, čeprav bi mi lahko, vse pogostejše pa so bile pripombe na račun mojih nakupov, gospodinjskega dela in moje zunanjosti. Pogosto je domov vabil svoje prijatelje, s katerimi so kartali pozno v noč, nekateri od njih so tudi popivali, vsi pa so bili zelo glasni, ne oziraje se na pozne nočne ure. Ko sem ga nekega dne prosila, če so lahko malo tišji, ker moram zgodaj zjutraj v službo, me je vpričo vseh grobo užalil in se norčeval iz moje zunanjosti in mi zagrozil, da se lahko poberem, če mi kaj ni všeč. Naslednji dan se mi je sicer opravičil, z nočnimi krokarijami s prijatelji pa je vseeno nadaljeval. S tem sem se nekako sprijaznila, občasno sem vzela kakšno uspavalno tableto, da sem se malo naspala. Upala sem, da bo vse bolje, ko se bo rodil otrok, ki bo gotovo tudi njega popolnoma prevzel in se bo začel bolj odgovorno obnašati.

Motil ga je otrokov jok

Končno je prišel dan, ko sem začutila, da moram v porodnišnico. Prosila sem ga, da me tja odpelje, a sem doživela hladno zavrnitev, da on bolnišnic in zdravnikov ne mara in da naj me peljejo moji starši, ker on tako nima časa. To me je zelo prizadelo in v sebi sem si rekla, da mu tega nikoli ne oprostim. Otroka sem dolgo in težko rojevala, a sem z njegovim prihodom na svet pozabila na vse, kar me je težilo. Mož naju je v bolnico prišel obiskat šele po dveh dneh, rekel je, da ni mogel drugače, ker je moral proslavljati s sorodniki, prijatelji in znanci. Otroka ni vzel v roke, rekel je le, da so dojenčki res grdi in da upa, da ne bo ostal tak. Ko sva se z otrokom vrnila iz porodnišnice, je začel mož vedno pogosteje izostajati od doma, motil ga je otrokov jok, če sem ga prosila, da za kakšno uro popazi nanj, je to zavrnil, češ da je to žensko delo in poklical svojo mamo, da naj pride ona, ker jaz raje letam okoli, kot da bi skrbela za otroka.

Udaril me je

Njegovo obnašanje do mene je postajalo vedno bolj nespoštljivo, z ničemer več ni bil zadovoljen, zasmehoval je moj zunanji videz in se vpričo mene navduševal nad drugimi ženskami, s katerimi se je ob vsaki priložnosti tudi odkrito spogledoval. Če sem se z njim o tem poskušala pogovoriti, me je zavrnil kot vedno in ko sem mu nekega dne rekla, da ga bom z otrokom zapustila, če se ne bo spremenil, me je udaril in mi zagrozil, da me bo polomil, če mu bom delala sramoto. Po tem dogodku sem se mu začela izogibati in paziti, da ne bi v njem sprožila ponovnega izbruha. Sledila so obdobja opravičevanj, ponovnih groženj, zasmehovanj in prepričevanja, da sama tako ali tako ne znam živeti, da sem hudobna, ker želim očetu vzeti otroka. Sama sem veliko premišljevala o tem, kaj sem naredila narobe, da se je tako spremenil, začela sem še bolj skrbeti za svoj zunanji videz, kot nora sem pospravljala stanovanje, in vsak dan sproti razmišljala, kako naj se vedem, da ne bi izzvala njegovega izbruha.

Varal me je z znanko

O tem, kakšen je moj zakon v resnici, nisem govorila nikomur, ker sem bila prepričana, da mi nihče ne bi verjel, saj je bil moj mož povsod zelo priljubljen. Ko sem začela znova hoditi v službo, sem ugotovila, da me je začel varati z najino skupno znanko. Ko sem ga soočila z dejstvi, se je najprej začel norčevati iz mene in tajiti, potem pa me je oklofutal in mi zabrusil, da ona ni vedno utrujena tako kot jaz in da jaz njemu ne bom preprečevala, da se izživi. Sprijaznila sem se tudi s tem, ker sem mislila, da ga bo že minilo in da mogoče res preveč pričakujem od njega. Po tem dogodku je postajal možev odnos do mene vedno bolj nasilen. Ob vsaki priložnosti me je zasmehoval, vedno mi je kaj očital, začel mi je preprečevati, da bi se družila s prijateljicami, za otroka sem skrbela sama, moževa edina obveznost je bila služba.

Rodila sta se nama dvojčka

Prostega časa z mano in otrokom ni več preživljal, vedno je imel kak opravek ali pa se je moral s kom srečati. Počasi sem opustila upanje, da se bo spremenil, tolažila sem se s tem, da vsaj do otrok ni nasilen. Tri leta po prvem otroku sta se nama  rodila dvojčka. Takrat sem ostala doma, ker je mož dobil veliko bolje plačano službo, zaradi katere je bil po več dni skupaj odsoten. Veliko sem bila sama z otroki, mož mi je začel zdaj, ko nisem imela več lastnega dohodka, omejevati izdatke za gospodinjstvo, vse, kar sem želela kupiti za otroke, se mu je zdelo nepotrebno in predrago, za svoje osebne potrebe pa da tako ali tako ne potrebujem denarja, ker me doma nihče ne vidi, kako sem oblečena in kakšno frizuro imam. Če je kdaj prišel domov v času, ko je bila pri meni na obisku katera od mojih prijateljic, je bil do nje tako nesramen, da sem začela izgubljati tudi njih. S starši o tem, kaj se mi dogaja, nisem želela govoriti, ker ju nisem hotela spravljati v skrbi.

Pretepel me je vpričo otrok

Moja edina uteha so bili otroci, pred katerimi sem poskušala prikrivati svoja prava čustva žalosti, razočaranja in obupanosti. Pri sebi sem se odločila, da jih ne bom prikrajšala za očeta in ga kljub vsemu ne bom zapustila. Svojo odločitev sem spremenila, ko me je nekega dne začel zmerjati s prostaškimi besedami in me pretepati vpričo otrok, ki so v strahu zame kričali in me poskušali braniti. Takrat so se v meni vsa čustva, ki sem jih leta dušila v sebi, strnila v odločitev, da se mu uprem. Uspela sem se mu iztrgati in poklicati policijo. Policista, ki sta prišla, sta me najprej odpeljala na zdravniški pregled, ker sem bila polna modric. Njega so odpeljali na policijsko postajo, otroke pa je prevzela socialna delavka iz intervencijske službe. Ko sem opravila zdravniški pregled, sem tudi sama podala ovadbo, v kateri sem povedala o vsem, kar se mi je dogajalo zadnja leta.

Z otroki sem se umaknila v krizni center

Socialna delavka mi je predlagala, da se z otroki lahko umaknem v krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja, kjer bomo na varnem in kjer bom dobila pomoč in podporo, če se bom odločila, da izstopim iz nasilnega odnosa. V kriznem centru sem se s strokovnimi delavkami in z ženskami, ki so tam bivale s svojimi otroki, veliko pogovarjala o tem, kaj sem preživljala v svojem zakonu. Začela sem spoznavati krog nasilja, v katerem sem se vrtela vsa ta leta in se zavedati, da s tem nisem prizadela le sebe, ampak tudi svoje otroke, čeprav sem se trudila, da bi jim prikrila resničnost, v kateri smo živeli kot družina. To spoznanje mi je vlivalo moči in mi dajalo pogum, pri vseh postopkih, odločitvah in premagovanju dvomov na novi življenjski poti, ki sem jo nadaljevala v varni hiši. Danes mi, kljub temu da je bilo težko, ni žal, da sem to pot prehodila in da s svojimi otroki živim v miru, brez strahu in da s tem, da se spoštujem, vzbujam spoštovanje in zaupanje tudi pri svojih otrocih.

Poiščite pomoč!

Če ste tudi same žrtve nasilja, poiščite pomoč! Telefon kriznega centra vam je na voljo vse dni v tednu, 24 ur: 031 233 211.