„Ni mi ravno v čast biti simbol posilstva,“ pravi danes 49-letna Sohaila, ki zatrjuje, da si ne želi medijske pozornosti, zato zavrača prošnje, da bi postala predstavnica vseh žrtev posilstev. „Vse, kar lahko ponudim svetu, je moja zgodba, ki se na srečo ni končala tako tragično, kot zgodba uboge Džjoti,“ poudarja Indijka, ki jo je smrt posiljene sodržavljanke spodbudila k odločitvi, da svojo bolečo izkušnjo deli s svetom. „Ko sem se tisto noč borila za življenje, niti približno nisem vedela, za kaj se borim. Z dobrim prijateljem sem šla na sprehod po gorski poti v bližini doma. Naenkrat so naju dohiteli štirje oboroženi moški in naju prisilili, da sva se povzpela do samotnega kraja, kjer so naju oba pretepali, mene pa več ur tudi hladnokrvno posiljevali. Med seboj so se dogovarjali o tem, ali naj naju ubijejo ali ne. Na koncu so naju vendarle izpustili,“ je ameriškemu New York Timesu razkrila Sohaila.

„Nekega dne se ne bojiš več“

Sohaila je prepričana, da jo je življenje bogato nagradilo za to, da se je takrat borila za življenje. Opotekaje je ob podpori prijatelja s težavo prišla do doma, kjer jo je pričakala družina, ki ni postavljala vprašanj, temveč ji je nudila ljubezen in oporo. Danes se zaveda, da si je tako hitro opomogla zaradi njihove potrpežljivosti in da so prav oni glavni razlog, da je preživela, našla resnično ljubezen, se posvetila pisanju knjig, dobila čudovito hčerko, preživela prehod v novo stoletje in dobila prvi sivi las. Za vse to in še več se ima zahvaliti njihovi brezmejni ljubezni. „Veliko žrtev posilstev tega nikoli ne bo moglo izkusiti. Nikoli ne bodo videle, da gredo stvari lahko na bolje, da pride dan, ko travmatična izkušnja ni več središče tvojega življenja. Prikrajšane bodo za ugotovitev, da se nekega dne nič več ne oziraš v preteklost in da se ne bojiš več hoditi mimo gruče moških v mestu. Ne bodo vedele, da si nekega dne oviješ šal okrog vratu in ob tem nimaš pred očmi nekoga, ki te davi. Nikoli ne bodo vedele, da se nekega dne ne bojiš več,“ je zapisala Sohaila.

Danes se boji za svojo hčerko

Danes 49-letna Indijka je za ameriški časopis zapisala, kako je pri svojih sedemnajstih letih zmotno mislila, da je posilstvo najhujše, kar se ji je lahko zgodilo v življenju. Da je spolna zloraba najhujši način, kako žensko raniti in ponižati na najbolj nizkoten način. Danes o tem ne premišljuje več. Njene misli bolj zaposluje strah, da bi kdo ranil ali ponižal njeno 11-letno hčerko. Pa ne zaradi družinske časti, temveč zaradi dejstva, da njena deklica verjame v svet in je izredno boleča že samo misel na to, da bi izgubila vero v ljudi. „Ko danes pogledam nazaj, vem, koliko je po takih izkušnjah odvisno od staršev, ki morajo otroku pomagati, da ponovno sestavi svoje na drobne koščke razbito življenje,“ je prepričana Sohaila. „Osnovna naloga vseh, ki vzgajamo prihodnje generacije, je svoje sinove in hčerke naučiti, da bodo zrasli v svobodne in spoštljive ljudi, ki se bodo zavedali, da moški, ki ranijo ženske, to počnejo zavestno in bodo za svoje dejanje tudi primerno kaznovani.“

Sohaila zavrača trditve, s katerimi so v patriarhalni družbi napolnili glave indijskih žensk, da je posilstvo grozovito dejanje zato, ker ženske na ta način izgubijo svoje dostojanstvo ali onečastijo ime družine. „Največja groza posilstva je ta, da te taka travmatična izkušnja zaznamuje za vse življenje. Dolga leta te je strah, da je neznanec prevzel nadzor nad tvojim telesom in ranil tvojo intimo. Danes, po dvaintridesetih letih, vem, da ni tako, saj se moje dostojanstvo ne skriva v vagini, tako kot se moški možgani ne skrivajo v njihovi spodnji glavi,“ pravi Sohaila, ki je prepričana, da bi indijska družba posiljenim ženskam pomagala že, če bi prenehala vztrajno poudarjati pomen časti v družbi. Tako bi se po njenem mnenju vsaka žrtev s hudo izkušnjo lahko soočila na osebni ravni in ji ne bi bilo treba prestajati javnega linča. "Posiljenim ženskam bi tako dali to, kar zares potrebujejo. Ne kupa neuporabnih informacij o tem, kako bi se morale počutiti krive ali osramočene, temveč sočutje in odgovore na vprašanje, kako se soočiti z grozovito travmatično izkušnjo," je jasna Sohaila.

Vendar pa se žal vse zgodbe ne razpletejo tako, kot se je Sohailina. Ženska, ki so jo le nekaj tednov za Sohailo neznanci posilili v bližnjem predmestju, je po travmatični izkušnji prišla domov, odšla v kuhinjo in se zažgala. Umrla je v podobnih mukah, kot jih je prestajala med posilstvom, a najhuje je to, da so ljudje njen samomor dojemali kot občudovanja vredno požrtvovalnost, da ohrani čast moževega imena. Sohaila je zato bogu še bolj hvaležna za starše, ki od nje niso pričakovali, da se žrtvuje na tako nehuman način. Po zadnjih dogodkih v Indiji je Sohaila prepričana, da je čas za ukrepe. A meni, da je največ, kar lahko naredijo indijske oblasti, to, da sestavijo novo zakonodajo, v kateri bodo posilstvo definirale kot hud zločin in bodo tako zagotovile, da posiljevalci za svoja dejanja dobijo pravično kazen. Vse drugo je po mnenju Indijke odvisno od indijske družbe, ki mora spoznati, da žrtve spolnih zlorab potrebujejo sočutje in brezkompromisno podporo okolice. „Kako bo najstnica sodelovala pri pregonu svojega posiljevalca, če za njo ne stoji njena družina? Kako bo žena tožila napadalca, če njen mož misli, da je spolni napad bolj užalil njega kot njo?“ se sprašuje Sohaila.

Za spremembe bo potreben čas

Sohaila je v svojem zapisu priznala, da občuduje na tisoče, predvsem mladih Indijk, ki v zadnjih tednih protestirajo proti nasilju nad ženskami in se borijo za svoje pravice, še bolj pa jo razveseljuje podatek, da se jim je pridružilo tudi veliko moških. Kljub temu je prepričana, da azijsko državo na poti v pravičnejšo prihodnost čaka že veliko dela. „Za izgradnjo zapletenega sistema patriarhalne družbe so indijska ljudstva porabila več stoletij. Skozi zgodovino so ustvarila kaste in socialne neenakosti med spoloma, ki dopuščajo zlorabe. A dejstvo je, da se posilstvu ne moremo preprosto izogniti. Opustiti moramo vso neumno žlobudranje o časti in dostojanstvu ter zatreti vse, ki žrtve obtožujejo, da so si same krive za to, kar se jim je zgodilo, češ da so moške napeljale v greh. Odgovornost za posilstva moramo naložiti tistim, ki so si drznili onečastiti žensko telo. Moškim, ki zlorabljalo ženske in vsem nam, ki jim omogočamo, da se izognejo zasluženi kazni in svoj prst raje uperimo v žrtve, ki niso krive za to, kar so morale prestati,“ je jasna Sohaila.