A Terezinhi je bilo na poti do vrhunskih dosežkov vse prej kot lahko. Rodila se je v zelo revni družini v mestecu Betim na jugovzhodu Brazilije in je morala že od malega tisto malo hrane, ki so jo prigarali starši deliti z 11 brati in sestrami – štirje izmed njih so prav tako slabovidni. V osnovni šoli je bila ves čas tarča posmehovanja. Sošolci so se je izogibali in prijateljev tako rekoč ni imela. Ko se je nekoč odzvala na žaljivke ene izmed sošolk, jo je ta želela udariti. Terezinha, ki je vedela, da je dekle veliko in močno, je začutila njen zamah in se pognala v dir. Takrat je ugotovila, da je zelo hitra in se odločila ta dar uporabiti sebi v korist. Zastavila si je visok cilj: postati najhitrejša ženska na svetu. ''Kot otrok sem vedno govorila, da želim biti najboljša na svetu, ne glede na poklic, ki ga bom opravljala. Ko sem se potem znašla na tekaški stezi, sem si rekla, da želim biti najboljša tekačica na svetu,'' danes pravi vedno nasmejana Brazilka.

Prve tekaške čevlje ji je podarila sestra

Po končani srednji šoli se je Terezinha želela vpisati na študij psihologije, a si zaradi težkega socialnega položaja družine in številnih pripomočkov za slabovidne študija ni mogla privoščiti. Kljub temu pa ni pustila, da bi jo pomanjkanje finančnih sredstev omejevalo pri uresničitvi njenih sanj. Od življenja je namreč že od nekdaj želela imeti več kot zgolj vsakodnevno borbo za preživetje. Zato je začela trenirati v lokalnem atletskem klubu, kjer so treninge omogočali tudi atletom z okvaro vida. Ko se je včlanila v ta klub, ni imela tekaških čevljev. Ker je njena starejša sestra, ki je delala kot gospodinjska pomočnica, v Terezinhinih očeh videla upanje in neznansko vnemo, ji je podarila svoj edini par cenenih in popolnoma ponošenih tekaških copat. Čeprav so bili skoraj neuporabni, jih je teka željna Brazilka obula in začela trenirati v njih. Njihova obrabljenost je kmalu terjala svoj davek: Terezinhi so sestrini športni copati namreč resno poškodovali nogo.

V klubu so ji po poškodbi svetovali, naj preneha s treningi, a namesto tega je Terezinha šla na fizioterapijo. Ko je popolnoma okrevala po poškodbi, je bila odločena, da bo trenirala še bolj vneto in prizadevno. Pri bratu si je izposodila skoraj nove teniške čevlje. Ti so bili sicer šest številk preveliki, a nadobudna atletinja ni imela denarja za nove. Zavezala jih je na več mestih, da jih med treningom ne bi izgubila. Trenirala je ob nenavadnih urah, da se je izognila gneči na stadionu. ''Ko sem dojela, da so moji rezultati odvisni samo od tega, kako trdo bom trenirala, sem razumela, da je vse mogoče. Vedela sem, da mi lahko uspe. Zato sem večinoma trenirala od enajstih dopoldne do dveh popoldne, ko je bil zaradi vročine stadion popolnoma prazen, saj bi se v nasprotnem primeru lahko hitro zaletavala v druge trenirajoče,'' pravi Terezinha in doda, da je ob teku razmišljala samo o svojem cilju. Verjela je namreč, da več, kot bo trenirala, hitreje bo lahko tekla, to pa bo prineslo tudi odlične rezultate in lepšo prihodnost. Najprej se je začela udeleževati lokalnih atletskih mitingov v želji, da bi zaslužila za spodobno tekaško opremo.

Njeno trdo delo se je vse bolj obrestovalo. Najprej je zmagovala na lokalnih, nato na državnih atletskih tekmovanjih, kmalu se je pridružila tudi brazilski paraolimpijski ekipi. Leta 2004 je na paraolimpijskih igrah v Atenah v teku na 800 metrov osvojila bronasto medaljo. Nato se je osredotočila na treninge za krajše razdalje, kar se je pozneje izkazalo za več kot odlično potezo. Leta 2008 je v Pekingu osvojila tri odličja: bron v teku na 400 metrov, srebro v teku na 100 metrov in zlato na 200-metrski razdalji. Ko je svojemu sedanjemu trenerju povedala, da si želi postaviti svetovni rekord, jo je ta ves čas poskušal postaviti na realna tla in ji dopovedati, naj stopi iz oblakov v resnično življenje, v katerem bo svoj cilj zelo težko uresničila. A Terezinha je vztrajala in trdo delo se ji je obrestovalo. Vidnejšo pozornost svetovne javnosti si je prislužila leta 2011, ko je na svetovnem prvenstvu Mednarodnega paraolimpijskega komiteja na Novi Zelandiji osvojila štiri zlate medalje in postavila kup svetovnih rekordov. Za 14 stotink je izboljšala lastni svetovni rekord, prav tako je podrla deset let star rekord v teku na 200 metrov. Zlato je osvojila še v teku na 400 metrov in s štafeto 4 x 100 metrov. A že čez šest mesecev je svoj rekord na 100 metrov na enem izmed atletskih tekmovanj popravila še za dodatnih devet stotink in pristala pri času 12.04.

Odločena je, da bo tekla še hitreje

Na olimpijskih igrah v Londonu je Terezinha osvojila dve zlati odličji, v teku na 100 in na 200 metrov. Ko se je vrnila v domovino, je takoj obiskala svojo družino, da bi očetu pokazala osvojene medalje. Ta jih je moral približati soju sveč, saj v hiši še vedno ni bilo električne napeljave. Hčerko je ta prizor tako užalostil, da je očetu obljubila, da mu bo kupila novo hišo in njeni zaslužki v naslednjih mesecih so pripomogli, da je lahko obljubo izpolnila še istega leta. A Terezinhinih sanj s tem ni konec. Pred kratkim je v enem izmed intervjujev namreč povedala, da je trenutno njen največji cilj na razdalji 100 metrov teči pod 12 sekundami. ''Fizično se dobro počutim in vem, da bom kmalu podrla svoj lastni svetovni rekord in bom tekla pod dvanajstimi sekundami. Nosim brazilski dres in ta privilegij moram upravičiti – s svojimi rezultati,'' je odločena Terezinha.

Po teku pride diploma

Terezinha Guilhermina pravi, da ne glede na napore in odrekanja tek naravnost obožuje. ''Občutek hitrosti je zame čaroben, čudovit,'' pravi prikupna Brazilka in doda, da njen dan poteka po ustaljenem urniku. ''Običajno vstajam ob sedmih zjutraj, zajtrkujem in se odpravim na kondicijski trening. Popoldne običajno preživim na stadionu ali v fitnesu. Če ves dan intenzivno treniram, se v posteljo zvrnem že ob devetih zvečer,'' svoj vsakdan opiše Terezinha, ki se pred vsako tekmo sprošča z vreščanjem. Pravi, da se zaveda svojih sposobnosti in točno ve, kje so njene meje, zato nikoli ne pretirava, saj se zaveda, da bo ob morebitni poškodbi izgubila ogromno moči, energije in kondicije. Terezinhina zgodba je zgodba o brezmejni vztrajnosti, zato ne preseneča podatek, da že ima načrte tudi za čas, ko bo tekaške čevlje pospravila v omaro. Njena prioriteta bi takrat namreč postala diploma iz psihologije.

Pridružite se nam na Facebooku, to lahko storite s klikom na