Vašega očeta so aretirali marca 2007 v Turčiji. Ko ste zvedeli grozno novico o aretaciji, ste bili stari 17 let.

Z očetom sva se slišala po telefonu vsak dan in tudi dan pred njegovo aretacijo je bilo tako. Naslednji dan pa se mi ni več oglasil. Klicala sem in klicala, tudi naslednji dan in vse dni, ki so sledili, a zaman. Zato sem poklicala svojo teto, tudi ona je poskušala, vendar brez uspeha. Minevali so dnevi, ati pa se ni javil. Nihče ni vedel, kaj se z njim dogaja, prepričana sem bila, da se mu je nekaj pripetilo. Šele nekaj tednov po zadnjem telefonskem pogovoru smo od njegovega šefa dobili sporočilo, da so ga v Turčiji aretirali. Vsi smo bili zelo šokirani, saj nismo vedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pravzaprav tudi sam ni vedel, zakaj so ga aretirali, saj mu niso ničesar povedali. Na začetku sem se tolažila, da gre za pomoto in bo vsak čas na svobodi. Čakali smo in čakali, minilo je leto dni in takrat smo se zavedli, da zadeva ne bo tako enostavna. Zelo sem ga pogrešala, bila sem najstnica in sem očeta potrebovala ob sebi. Domači so me bodrili, da bo resnica na koncu prišla na dan, zato sem sprejela trenutno situacijo. Čeprav mi je bilo zelo težko. Ko pa sem videla, da začetek sojenja ves čas prestavljajo, sem pomislila, da moram nekaj ukreniti. Začela sem pisati raznim ljudem, a vse je bilo zaman. Vedno znova sem dobila enak odgovor: "Trenutno ne moremo narediti ničesar, saj sodba še ni pravnomočna!"

Kdaj se je začela vaša borba za očetovo premestitev iz Istanbula v Slovenijo?

Po dveh letih in pol je končno prišlo do sojenja, ati je bil obsojen na 10 let zaporne kazni in 50 tisoč evrov globe. Po glavi so mi rojile najrazličnejše misli, kaj storiti, so še kakršne koli možnosti za njegovo rešitev. Nisem obupala in ker sem bila že polnoletna, sem se odločila, da se spravim v akcijo. Oče si je zaslužil, da mu pomagam, saj je kar 17 let on pomagal meni. Začela se je akcija, na Facebooku, v medijih, institucijah, zbirala sem denar … ni je bilo stvari, ki je ne bi poskusila. Na srečo se je na koncu vse lepo izteklo, čeprav moram povedati, da nihče od domačih ni vedel, da ga bodo premestili v Slovenijo. Bi se pa ob tem še posebej rada zahvalila veleposlaniku Milanu Jazbecu in gospodu Alešu Zalarju. In pa gospe Marti, ki sem jo spoznala na Facebooku, in mi je v zadnjih dveh leti zelo stala ob strani.

Ste v zadnjih letih kdaj pomislili, da vam ne bo uspelo? Ste se bali, da bo oče klonil pod pritiski?

V vseh teh letih nikoli nisem pomislila, da mi ne bo uspelo in nisem obupala. Moram pa povedati, da je oče zadnje leto obupal nad vsem. Kolikor je bilo mogoče, sem ga bodrila, v pismih sem mu pisala svoje misli in občutke ter ga spominjala, da pri taki stvari žal pač ne smeš obupati. Zelo sem bila v strahu, da bo klonil pod pritiski, po telefonu je bil slišati zelo obupan in čisto brez življenja, sem pa verjela v to, da čuti in živi z mano. Razumem, da je bil sam v povsem drugačnem položaju kot jaz in je vse skupaj doživljal čisto drugače, saj so mu zmeraj nekaj obljubljali in obljubljali, od tega pa ni bilo nič. No, na koncu pa se je vse dobro končalo, tako zanj kot tudi zame.

Biti zaprt v Turčiji je grozna izkušnja. Kakšni so bili vaši občutki, ko ste pomislili, da je vaš oče za zapahi na drugi strani Evrope? Česa vas je bilo najbolj strah oziroma kaj vas je najbolj skrbelo?

Še zdaj, ko se spomnim na to, kaj vse je ati moral preživeti, mi je grozno in se ne morem pomiriti. Take izkušnje ne privoščim nikomur, sploh pa ne nedolžnemu človeku, ki pravzaprav ne ve, zakaj mora vse to prenašati. Najbolj me je bilo strah pred enim dobrim letom, ko smo zvedeli, da je oče hudo bolan. Najraje bi odšla tja in jim rekla, da bom jaz namesto njega v zaporu, njega pa naj izpustijo. Bil je tako nemočen, brez energije, najbolj me je bilo strah, da vsega skupaj ne bo zdržal. Kar odganjala sem te grozne misli, potem pa so se znova in znova prikradle v mojo glavo, preživela sem le tako, da sem se trudila razmišljati o drugih stvareh.

Vam je oče povedal, kaj vse je tam doživel?

Ne, ni mi povedal. Mislim, da mi ni povedal niti četrtine tistega, kar je moral doživeti. In tudi dvomim, da mi bo kdaj o tem govoril, saj ve, da bi vse skupaj podoživela in da je včasih dobro ne vedeti vsega, saj s tem tako ali tako ne spremeniš ničesar. Če bi me vprašali, ali si želim vedeti, bi verjetno odgovorila, da ne. Nikoli ne bi od njega zahtevala, da mi pojasni, kaj se je vse dogajalo. Če bi naneslo na to temo in bi se mi oče hotel izpovedati, bi ga pa vsekakor poslušala in mu pomagala vsaj malo pozabiti to grozno izkušnjo, čeprav vem, da tega ne bo nikoli povsem pozabil.

Verjamete, da je oče nedolžen? 

Na to vprašanje odgovorim čisto kratko in jedrnato. Vsekakor verjamem, da je NEDOLŽEN. Takih stvari, ki so mu jih očitali, osebno ne odobravam! Če mu ne bi verjela, mogoče ne bi naredila vsega tega, kar sem. No, zavedam se, da kri ni voda, zato bi se v vsakem primeru borila za očeta, samo mogoče ne v taki meri, kot sem se.

Kdo je za to kriv, naj raziščejo kriminalisti, sicer pa bi vam morda o tem lahko kaj več povedal moj oče.

Je Slovenija storila dovolj ali ste se morali družinski člani sami znajti?

Kaj je Slovenija storila, ali je storila dovolj ali ne, v tem trenutku sploh ni več pomembno. Res je, da na samem začetku niso storili kaj dosti, skratka nič, za vse stvari smo se morali znajti sami. Večina ljudi to ve, zato sem se tudi morala tako zelo angažirati. No, na koncu pa so le uspeli doseči očetovo premestitev v Slovenijo, zato bi se rada zahvalila vsem, ki so k temu kakor koli prispevali.

Kako se je zaradi te izkušnje spremenilo vaše življenje? Odrasti ste morali tako rekoč čez noč …

Moje življenje se sicer ni drastično spremenilo, je pa res, da z vsako izkušnjo nekaj pridobiš. Vsa ta leta sem precej trpela in storila marsikaj, ampak če povzamem vse skupaj, sem pridobila samo dobre lastnosti, dobre napotke za naprej in vsekakor začela razmišljati bistveno drugače kot pred petimi leti. Danes se v svoji koži počutim odlično, saj vem, da sem naredila oziroma smo vsi skupaj naredili dobro delo in verjetno ni bilo zadnje. Za pravico se bom vedno borila, pa naj bo za kogar koli že. Prepričana sem, da sem se v teh letih veliko naučila in mogoče lahko pomagam tudi drugim, jih osrečim, saj vem, kaj pomeni biti v stiski, ko ne veš na koga bi se obrnil, ko si sam ...

Očeta ste obiskali v zaporu v Turčiji? Kako ste doživela turški zapor?

Lani mi je Žurnal omogočil, da grem v Turčijo z njihovo novinarko in sem jim za to hvaležna. Pri očetu sem bila le eno uro in še ta je minila, kot bi mignil. Ko sem ga zagledala, sva se objela in 20 minut sploh nisva mogla spregovoriti niti besede, samo gledala sva se … Ker sem vedela, da mora tam ostati, je bilo vse skupaj še bistveno težje.

Kdaj bo po vašem mnenju vaš oče končno spet svoboden?

Spustili ga bodo med januarjem in aprilom, saj mu 4. aprila poteče petletna zaporna kazen, kolikor je dobil v Sloveniji. To je namreč najvišja kazen za to dejanje.

Menda želite po očetovih stopinjah, radi bi postali voznica tovornjaka. To drži?

Vesela sem tega vprašanja. Od kod vam informacija?(smeh)  Ja, res je, ko sem bila še otrok, sem si želela opravljati poklic, ki ga ima oče. Že kot triletno punčko me je jemal s seboj na vožnje, pomagala sem mu, bila sem zelo radovedna, pela sem mu, imela sva se čudovito. Zelo rada sem bila z njim in tako je bilo vse do mojega 17. leta, ko se je zgodilo, kar si nisem mislila niti v snu, da se bo. Žal so se moje želje spremenile, saj mi je očetova izkušnja pokazala, da so avtoprevozniki premalo cenjeni in nimajo nikogar, ki bi se potegoval zanje.