Umetnikov, ki se tako iskreno in strastno ukvarjajo z body artom, kot to že 40 let počne Marina Abramović, ni veliko, zato je ta 66-letna babica performansa, kot ji pravijo, nedvomno prava ikona v svetu, ki ga mnogi ne razumejo. Umetnica, ki je bila rojena 30. novembra 1946 v Beogradu, je rojstno mesto zapustila ob koncu srednje šole, ko je začela obiskovati Akademijo za umetnost v Zagrebu,kjer je najprej študirala slikarstvo, nato pa ji je zadišala konceptualna umetnost, ki ji je ostala zvesta vse do danes.

Pred občinstvom se je bičala in masturbirala

Umetniška pot jo je najprej popeljala v Amsterdam, nato v New York, kjer živi še danes. Njeni prvi performansi so se ukvarjali z zvokom, nato sta središče njenega ustvarjanja postala telo ter odnos med umetnikom in občinstvom. Pred občinstvom se je v imenu umetnosti že bičala, stradala, ležala gola na ledu in masturbirala. Eden njenih zagotovo najbolj odmevnih performansov Rhythm 0 se je zgodil leta 1974, ko je Marina občinstvu prepustila vlogo sile, ki vpliva nanjo. Na mizo je razvrstila 72 predmetov, med njimi tudi nabito pištolo z enim nabojem, gledalci pa so jih lahko na njej uporabili, kakor so želeli. Sprva previdna navodila so sčasoma prerasla v čedalje bolj nasilna, umetnica si je morala med drugim rezati obleko in vase naperiti pištolo. Na koncu performansa je Abramovićeva stopila proti občinstvu, to pa je hitro izpraznilo prostor in se izognilo pravemu soočenju.

V Uweju je prepoznala svojo umetniško in ljubezensko dušo dvojčico

Abramovićeva je s svojimi performansi vajena šokirati, čeprav jo mnogi vidijo kot eno najbolj radikalnih sodobnih umetnic, pa ima 65-letnica tudi svojo romantično plat. Leta 1976 je med bivanjem v Amsterdamu spoznala nemškega umetnika Uweja Laysiepena, ki je močno vplival na njen umetniški razvoj. Skupaj sta pripravila kar nekaj performansev, se zaljubila in drug v drugem našla dušo dvojčico. Umetnika, rojena na isti dan, a različnega leta, sta se nekaj časa celo oblačila in obnašala kot dvojčka in razvila odnos, ki je temeljil na brezpogojnem zaupanju. Leta 1988 sta se dva velika umetniška ega, kot ju je poimenovala Marina, odločila, da se podata na duhovno potovanje, preko katerega se bodo njune poti za vedno ločile. Vsak od njiju je začel pot na svoji strani kitajskega zidu, po šestih mesecih hoje pa sta se srečala na sredini. "Potrebovala sva določen zaključek, potem ko sva premagala 2500 kilometrov razdalje, da sva se približala drug drugemu. To je zelo človeško. Vsekakor je šlo za dramatičen, nekako filmski konec najinega razmerja … Ker na koncu smo v vsakem primeru sami, ne glede na to, kaj počnemo," je takrat povedala Abramovićeva.

Obožujejo jo tudi zvezdniki

Uwe danes živi v Ljubljani, ki je Marina sicer ne obiskuje pogosto. Vseeno pa bomo tudi Slovenci lahko okusili delček njene kontroverznosti s pomočjo dokumentarnega filma, ki se ga je lotil režiser Matthew Akers. Za potrebe snemanja je več mesecev spremljal umetnico, ki se je pripravljala na najpomembnejši trenutek v njenem življenju – veliko retrospektivo njenega dela, ki bo na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku. Imeti retrospektivo v enem vodilnih muzejev na svetu je nadvse razburljiv mejnik, Marini pa pomeni še dosti več: priložnost, da dokončno utiša vprašanje, ki ga kar naprej posluša že štirideset let: "Ampak zakaj je to umetnost?" Njen zadnji projekt The Artist is Present je v MOMO (newyorški muzej sodobne umetnosti) privabil na tisoče obiskovalcev, ki so nekateri tudi po več ur čakali na vstop. Razstava je dih jemala dih s svojo preprostostjo – dva stola, obrnjena eden proti drugemu, na enem od teh je sedela Marina Abramović, na drugem pa so se izmenjevali obiskovalci in si z njo vsakokrat v tišini zrli v oči.

Ne želi več biti alternativna

Po štiridesetih letih brezpogojne predanosti 'body artu'Marina Abramović le izjemoma še sama nastopa v svojih performansih, saj zaradi starosti ni več tako fizično pripravljena kot nekoč. To delo zdaj prevzemajo njeni učenci, ki jim umetnica znanje predaja v New Yorku. Poskrbeti želi, da body art kot oblika konceptualne umetnosti ne bi izumrla. Zaveda se, da je ena redkih umetnikov svoje generacije, ki so še vedno aktivni na tem področju, hkrati pa je glamurozna ikona v svetu umetnosti, strelovod za kontroverznosti in mit, ki ga sama soustvarja. A po štiridesetih letih soočanja s skepticizmom o umetniški kakovosti njenih del pravi, da je naveličana oznake 'alternativno'. "Petinšestdeset let imam! Nočem biti več alternativna!"