To je vprašanje, ki mi ga marsikdo zastavi. Za vzdevek Kostevka sem se odločila zato, ker sem doma iz najlepšega koščka sveta, to je Kostel. Zato sedaj kot umetnica delujem pod tem vzdevkom, pod katerim me lahko poiščete tudi na svetovnem spletu in družbenem omrežju Facebook, kjer si lahko ogledate širok spekter mojega ustvarjanja. Tudi če bom v prihodnosti živela drugje in še naprej ustvarjala, naj se vsaj nekje vidi, odkod sem doma. Morda bo nekoč tako tudi Kostel postal malo bolj prepoznaven.

Kar pomnim, sem vedno ustvarjala, risala, rezala, lepila, barvala itd. Vedno, kadar so me starši vprašali, kaj želim za božič ali rojstni dan, sem si zaželela barve za svilo, barve za steklo, barve, ki se strdijo na foliji in nato prilepijo kamor koli itd.

Kdaj ste začutili, da si v življenju želite ustvarjati prav unikatne izdelke?

Mislim, da je bilo ustvarjanje unikatnih izdelkov vedno nekje v meni. Pri sedmih ali osmih letih sem celo poletje preživela za starim strojem stare mame in očeta in šivala raznorazne obleke za moje barbike. Proti koncu osnovne šole je ustvarjanje (razen klekljanja) malo zamrlo, kasneje, v gimnaziji, pa sem ugotovila, da me to res veseli in zdaj ko študiram, preživim več časa za šivalnim strojem, klekljarsko bulo ali fimo maso kot pa za knjigami.

Kdo vas je učil šivanja, klekljanja in vseh teh del?

V šivanje sta me vpeljala stara starša, ki sta veliko krojila in šivala. Pravo šivanje pa sem usvojila na začetnem tečaju šivanja in krojenja, ki ga je Turistično-športno društvo Kostel organiziralo na željo prijateljice in mene. Vodila ga je izvrstna šivilja iz Kočevja. Klekljanja sem se začela učiti pri desetih letih, ko je isto društvo v spomin na tečaj klekljanja v Kostelu pred 2. svetovno vojno organiziralo tečaj klekljanja v sodelovanju s Čipkarsko šolo Idrija. Na tečaje klekljanja, ki so bili organizirani dvakrat letno, sem hodila pet ali šest let in se vsakič naučila nekaj novih tehnik in metod. Glede fimo mase pa sem popolni samouk. Začela sem z oblikovanjem običajnih kroglic, potem pa sem malo brskala po internetu, "ukradla" kakšno idejo, si ogledala filmček, kako se kaj izdela, in na koncu ustvarila svoj, mogoče že dokaj prepoznaven stil izdelave nakita. Tudi izdelave darilnih škatlic, voščilnic in drugih zadev sem se naučila sama.

Čisto prvi izdelek je, mislim da, ogromna svilena ruta, ki sem jo porisala z ribami. Sem pa ravno ta vikend na steni v hodniku (ki je, mimogrede, polna samo mojih klekljanih izdelkov) občudovala in se hkrati zgražala nad svojim prvim pravim klekljanim prtičkom. Ja, ko se razvijaš naprej in ko imaš za sabo že nekaj preklekljane kilometrine, se res lahko smeješ svojemu vsakemu začetniškemu izdelku.

Kako je potekala vaša pot od tega prvega ustvarjenega izdelka do danes?

Kot sem že omenila, se je vse začela s slikanjem na svilo in steklo, a sem to kmalu tudi opustila. Pri desetih letih sem se prvič udeležila tečaja klekljanje in ga obiskovala do začetka gimnazije. Zatem je klekljanje malce zamrlo, a sem se v 3. letniku gimnazije prijavila na tečaj šivanja in krojenja, kar me je popolnoma zasvojilo – kupila sem si nov, zelo dober šivalni stroj, na katerem sem ustvarila že res veliko izdelkov. To navdušenje nad šivanjem še nikoli ni zamrlo, še zdaj komaj čakam, da se ob petkih vrnem domov v Kostel ter se zatopim v svoj svet šivanja. Celotno šivanje me je še bolj navdušilo pred dvema letoma, ko so mi domači za rojstni dan podarili overlock (opletilni) šivalni stroj. Takrat sem zopet našla nove možnosti, nove tehnike, ki me navdušujejo še danes. Z izdelavo nakita iz fimo mase pa sem začela že v osnovni šoli, vendar nisem bila preveč pozorna na temperaturo pečice in čas pečenja (fimo maso je namreč treba toplotno obdelati) in so vsi moji izdelki postali rjavi, črni in bordo rdeči. Nato sem za nekaj let fimo maso umaknila in se je zopet lotila v gimnaziji.

Hm, upam, da mi bo uspelo vse našteti. Klekljam prtičke in zadnje čase predvsem nakit – klekljane uhane (vzorčke najraje narišem sama), verižice, zapestnice. Pri šivanju je nabor izdelkov širši: šivam posteljna pregrinjala za zakonske in otroške postelje v tehniki krpanka (patchwork), torbice in torbe, toaletne torbice, razne etuije, krila, obleke, šale, okrasne blazine, bralne blazine, pasove ... Iz fimo mase izdelujem večinoma nakit, torej verižice, uhane, prstane in broške. Poleg vsega tega pa ustvarjam tudi darilne škatlice, razne voščilnice in pisane okvirje za obešanje nakita, predvsem uhanov in verižic.

Obiskujete Filozofsko fakulteto, kjer študirate Medjezikovno posredovanje. Kako to, da se niste odločili za bolj 'oblikovalski' študij? 

Za študij Medjezikovnega posredovanja sem se odločila zato, ker me tudi jeziki zelo veselijo. Ko sem se vpisovala na fakulteto, nisem bila prepričana, za katero pot naj se odločim, in je bilo prevajanje nekako bolj sigurna možnost z obetavno prihodnostjo. Še zdaj, ko imam na izbiro drugostopenjski študij prevajanja ali tolmačenja in kaj drugega (kariera ustvarjanja, kak drug študij), nisem ravno prepričana, kako naj se odločim.

Ste prvi, ki se pri nas ukvarja z ustvarjanjem klekljanih uhanov in zapestnic? Kako ste prišli na idejo, da bi to počeli?

Ne, klekljani nakit pri nas obstaja že nekaj časa, možno je celo kupiti že zrisane vzorčke za izdelavo uhanov, verižic, zapestnic. Sem pa k izdelavi klekljanega nakita pristopila na svoj način: rada uporabljam močne barve sukancev in sama rišem vzorčke. Pri klekljanju se hitro zgodi, da imaš enake ali podobne izdelke kot nekdo drug, česar pa si sama res ne želim. Klekljan nakit je danes postal nekaj zares modernega in všeč mi je, kako se tu prepletata slovenska tradicija in aktualna moda, ter da so to tudi drugi lepo sprejeli.

Svoje znanje zelo rada prenašam na druge - v poučevanju tako zelo uživam, da sem celo pomislila o študiju kakšne pedagoške smeri. Že skoraj dve leti vodim začetni in nadaljevalni tečaj klekljanja v Centru aktivnosti Fužine (aktivnosti za upokojene osebe), kjer poučujem tudi nemščino in angleščino. Moje klekljarice so res super učenke, hitro se učijo, veliko delajo doma, zanimajo se za nove tehnike. Meseca maja bomo imele, tako kot lani, razstavo v Domu starejših občanov Fužine. Nedavno pa smo v CAF-u začeli tudi z občasnimi tečaji izdelave nakita iz fimo mase, ki se obnesejo zelo dobro, udeleženke so zelo zadovoljne in navdušene nad tem, kaj vse znajo narediti.
Vodim pa tudi tečaje nemščine za študente preko zavoda in dogovarjam se, da bi organizirala tudi tečaj klekljanja za študentke.

Kaj si štejete kot svoj največji uspeh v življenju na področju ustvarjanja?

Najbolj ponosna sem na certifikat klekljarice, ki mi ga je podelila Obrtno-podjetniška zbornica Slovenija. Zdaj sem klekljarica s papirjem in morda lahko tako še bolj razvijem svojo klekljarsko kariero.

Kakšne pa so vaše ambicije? Kje se denimo vidite čez 15 let?

Uf, težko vprašanje. Ne vem še, kaj bom počela čez eno leto. Recimo, da si predstavljam sebe čez 15 let tako: imam svoj prodajni atelje, kjer imam razstavljene vse svoje izdelke, hkrati pa tudi šivam, klekljam in ustvarjam tam. Kupci lahko pridejo k meni, se odločijo za neki izdelek, jaz ga naredim, in v nekaj urah ali dneh pridejo ponj. Ideja je super, kajne? Videli pa bomo, kako se bo moje življenje odvijalo v prihodnosti. Zagotovo bom poskušala ukreniti kaj v tej smeri in še naprej veliko ustvarjala. Konec koncev je to tisto, kar me zares veseli in kar bi lahko počela celo življenje.

Spremljajte nas na Facebooku