Novico o aretaciji Yoani je objavila kubanska vlada in v razlagi zapisala, da so se bali, da bo Sanchezova prišla na sojenje in uprizorila „medijski šov“, pridržali pa so jo zgolj toliko časa, da se ni mogla udeležiti obravnave. Sanchezova je v petek na družabnem omrežju objavila, da so jo po tridesetih urah pridržanja res izpustili na prostost. Na Kubi politične disidente sicer pogosto brez kakršnega koli tehtnega razloga pridržijo za dan ali dva in jih nato izpustijo – gre za tehniko ustrahovanja, ki jo mednarodne nevladne organizacije, kot sta Amnesty International in Human Rights Watch močno obsojajo. O tovrstnih pridržanjih je znanega bolj malo, a v resnici naj bi bila podobna ugrabitvam. „Yoani so policisti pričakali v mestu, v katerega je bila namenjena, njej in soprogu vzeli mobilna telefona in jima odvzeli prostost,“ je o dogodku povedal njun prijatelj.

Zaznamovalo jo je dogajanje v mladosti

Yoani Sánchez se je rodila 4. septembra leta 1975 v kubanskem glavnem mestu Havana očetu Williamu in materi Marii. Oče je bil kot vsi njegovi predniki zaposlen na državnih železnicah, najprej kot delavec, pozneje pa kot inženir. Ko je po padcu komunizma v Evropi državni železniški sistem razpadel, je postal serviser koles. Yoani je hodila v osnovno šolo v času, ko so Sovjeti finančno podpirali otoško komunistično revolucijo. A ko je obiskovala srednjo šolo in univerzo, je Sovjetska zveza razpadla, Kuba pa je tako izgubila prepotrebne subvencije in pomembnega partnerja v mednarodni trgovini. V srednješolskih letih je Yoani tako obiskovala 'šolo na podeželju', o kateri je napisala, da jo je končala z občutkom, da ji ne pripada niti lastno telo. „Življenje v zavetiščih je ustvarjalo občutek, da je vse tvoje osebno imetje, tvoje življenje, tvoja zasebnost in celo tvoja golota postalo javna last. 'Deljenje' je bilo obvezna beseda in to, da nimaš zasebnosti, splošen in normalen pojav,“ je nekoč zapisala Kubanka.

Yoani je dve leti študirala špansko literaturo na pedagoški fakulteti in se leta 1995 prepisala na filozofsko fakulteto, avgusta istega leta pa povila sinka. V naslednjih petih letih je diplomirala iz španske filologije in sodobne latinskoameriške literature, njeno diplomsko delo pa je imelo naslov 'Besede pod pritiskom' in je govorilo o študij literature v diktaturi Latinske Amerike. Medijem je zaupala, da je ob zaključku študija razumela dve stvari: to, da se ji svet intelektualizma in 'visoke kulture' gnusi in to, da nima več volje biti filologinja. Septembra leta 2000 je dobila službo v eni izmed založb z otroško literaturo, a jo je že po nekaj mesecih zapustila in se osredotočila na bolj donosno delo: poučevanje španskega jezika za nemške turiste v Havani.

Leta 2002 se je razočarana nad svojo domovino skupaj z možem in sinom preselila v Švico, kjer se je začela zanimati za računalništvo in sodobne tehnologije. Dve leti pozneje se je odločila vrniti na Kubo, a ker je bila več kot 11 mesecev brez posebnega dovoljenja odsotna iz domovine, je izgubila pravico do vrnitve. Zato se je odločila domov poleteti na „dvotedenski družinski obisk“. Kupila je povratno vozovnico, se vrnila v domovino, nato pa uničila svoj potni list in s tem preprečila oblastem, da bi jo izgnale. Država je imela zvezane roke in ji je morala odobriti ponovno vzpostavitev stalnega prebivališča v Havani. Po vrnitvi iz Švice je Sanchezova skupaj s prijatelji ustanovila magazin Consenso (pozneje ga je preimenovala v Contodos), šlo pa naj bi za 'forum svobodnega izražanja vsakega posameznika' na otoku in sredstvo za poročanje o pomembnih dogodkih doma in v tujini. Prav tako je pomagala vzpostaviti spletni portal 'Desde Cuba' – spletno revijo in zbirko blogov. Nato je začela objavljati svoja razmišljanja in se leta 2008 prvič pod njih tudi podpisala s svojim pravim imenom in priimkom ter tako zapustila sfero anonimnega blogerstva.

'Generation Y'

Yoani je nekoč medijem zaupala, da jo je k pisanju bloga vzpodbudil grenak priokus po enem izmed srečanj intelektualcev leta 2007, na katerem ji niso dovolili spregovoriti. Spoznala je kontroverznost nekaterih 'kvazi' intelektualcev in ugotovila, da je bilo srečanje 'ugrabljeno' s strani državnih institucij. Zato se je odločila stvari vzeti v svoje roke ter, kot je povedala, „izgnati hudiča iz države“. Aprila leta 2007 je zapisala svojo prvo objavo na blogu, ki ga je poimenovala 'Generation Y'. Ker je bil ravno čas končnice na Kubi izredno popularnega bejzbola, je vročico pred tekmami uporabila za primerjavo, kaj Kubanke in Kubanci pravzaprav smejo povedati naglas in česa ne. Blog je bil objavljen pod nemško domeno in pozneje prenesen na Wordpress, kjer so ga nadgradili z možnostjo komentiranja objav. Kljub ostri kubanski cenzuri je prijateljem po svetu preko elektronske pošte uspela poslati svoja razmišljanja in dojemanja. Blog je danes preveden v 17 jezikov in objavljen domala po vsem svetu, redno ga objavljajo tudi na spletni strani Huffington Posta.

Sanchezova je povedala, da jo je pri pisanju prvotno inspirirala želja, ljudem pomagati pri soočanju s frustracijami, ki so posledica splošnega stanja na Kubi. Vendar pa je pri vzpostavljanju bloga naletela na temeljno težavo: omejen dostop do spleta in izredno počasno povezavo. Kljub vsemu je že konec leta 2007 Reuters objavil članek o blogerjih na Kubi, v katerem je bila Yoani posebej izpostavljena, novico pa so povzeli številni mediji po vsem svetu. Yoani Sanchez je tako kljub cenzuri v domovini, slišal ves svet. Marca naslednje leto je svojim bralcem sporočila, da želi kubanska oblast blokirati dostop do njenega in drugih blogov na spletni strani Desdecuba.com. Kljub temu, da je bila Yoani takrat že prepoznavna in so zato namere vlade pritegnile več mednarodne pozornosti kot kdajkoli prej, je bil blog na Kubi kmalu blokiran. Nekdanji kubanski voditelj Fidel Castro je v svojem govoru ob enem izmed obiskov Bolivije citiral del njene kritične objave in izrazil obžalovanje, da ima kubanska mladina tak odnos do domovine. Sanchezova je na njegove pripombe v blogu odgovorila precej sarkastično in zapisala, da pričkanje z voditeljem raje prepusti možu, sama pa se bo osredotočila na svoje delo. Januarja 2009 je 'Generation Y' bralo že 14 milijonov ljudi s celega sveta, pod objavami pa se je zgrinjalo na tisoče komentarjev.

Napadli naj bi jo Castrovi plačanci

A njena prepoznavnost v tujini je domačo oblast vedno bolj motila. Sredi leta 2009 naj bi jo skupaj s tremi prijatelji med mirnimi demonstracijami v domači soseščini prijela skupina Castrovih plačancev. Sama je dogodek na svojem blogu označila za 'ugrabitev' in opisala vsako najmanjšo podrobnost. Neznani moški naj bi jo na silo zvlekli v avto in ko je vprašala, zakaj so to storili, so jo obtožili da nasprotuje revoluciji in jo hudo pretepli, češ da ji bodo dali lekcijo. Yoani je dobila tako hude poškodbe, da je nekaj tednov morala naokrog hoditi s palico. A ko se je dva dni po domnevnem napadu srečala z novinarjem britanskega BBC-ja, modric in brazgotin ni več imela. Ko jo je povprašal o tem, naj bi mu dejala, da so vse odrgnine in modrice že izginile, ostalo naj bi jih le še nekaj na zadnjici, ki pa jih ni mogla pokazati. V svoj zagovor je povedala, da je šlo za zelo izurjene napadalce, ki so točno vedeli kje in kako udariti, da ne bo pustilo vidnih sledi.

Revija 'Time' je Yoani leta 2008 razglasila za eno izmed stotih najbolj vplivnih ljudi na svetu z razlago, da je kljub strogemu nadzoru oblasti nad novinarji in pisci uspela v prakso prenesti svobodo govora.Istega leta je zaprosila za dovoljenje, da bi odpotovala v Španijo, kjer je prejela nagrado 'Ortega y Gasset' za novinarsko delo, a je bila njena prošnja zavrnjena, prav tako kot poznejša prošnja za potovanje na mednarodni festival dokumentarnega filma v Prago, kjer naj bi bila ena izmed članic žirije. Oktobra 2009 je prejela nagrado 'Maria Moors Cabot prize', ki jo podeljuje Kolumbijska univerza in je bila povabljena na sprejem v New York, vendar pa so kubanske oblasti njeno prošnjo ponovno zavrnile.

Objave zbrala v knjigo

Leta 2011 je Yoani Sanchez izdala svoj knjižni prvenec z naslovom 'Havana Real: One Woman Fights to Tell the Truth About Cuba Today' – skupek njenih štiriletnih objav na blogu zbranih v knjižni obliki. Knjiga opisuje dojemanje kubanskega vsakdanjika pod vladavino Fidela in Raula Castra. Ker so bili odzivi pozitivni, se je lotila pisanja drugega literarnega dela z naslovom 'Word Press:A Blog for Speaking To The World'. Podporo pri njenem pogumnem delu ji je v množici bolj ali manj znanih imen s celega sveta izrazil tudi ameriški predsednik Barack Obama in ob neki priložnosti zapisal, da njen blog „predstavlja edinstveno okno v resničen kubanski vsakdanjik“ in pohvalil njena prizadevanja za „vlivanje upanja kubanskim kolegom in kolegicam, da svoje mnenje svetu sporočijo s pomočjo sodobne tehnologije“.

Yoani Sanchez je veliko bolj priljubljena v tujini, kot doma, deloma tudi zaradi omejenega dostopa do spleta, ki Kubankam in Kubancem ne omogoča primerjave dogajanja v domovini z dogajanjem v svetu. Njeno razmišljanje o Kubi, državi, ki je frustrirana zaradi vladanja s trdo roko in v kateri je svoboda posameznika zelo omejena, se v obliki člankov pojavlja tudi v najbolj branih ameriških časopisih in revijah. Njeni kritiki so prepričani, da ji ameriška vlada dobro plačuje za to, da napiše, kar ji naročijo in da zato sploh ne gre za njeno osebno razmišljanje – vse z namenom, da bi spodbudili revolucijo in strmoglavili režim. Vsaka njena objava je torej odvisna od številnih dejavnikov, pri katerih se konstantno 'zatika'. Potem, ko je vlada na vseh javnih mestih po Kubi blokirala dostop do njenega bloga, je Yoani poprosila svoje kubanske prijatelje v tujini, da objavljajo njena besedila, ki jim jih pošilja preko elektronske pošte skupaj s fotografijami. Iz svojega izoliranega računalnika besedilo vsakokrat kopira na USB ključek in se nato odpravi v kavarno ali hotel z dostopom do spleta. A preden objava najde pot do širnega sveta, se lahko zgodi marsikaj. Osebje kavarne prosi za osebni dokument, v hotelu jo naženejo, ker ni obiskovalka ali ji nočejo dati kode za dostop do spleta, itd. A Yoani se ne da. Januarja letos ji je brazilska vlada izdala vizum, vprašanje pa je, če ji bodo kubanske oblasti izdale dovoljenje, da zapusti domovino.