Ključna beseda / Odnosi
Ali je sploh smiselno vztrajati v takšni zvezi?
Pozdravljen, Brane! Prosila bi te za pomoč oz. za tvoj nasvet. S partnerjem sva že dobri dve leti v zvezi. Jaz sem stara 37 let, on pa 44. Oba imava iz prejšnjih zvez otroka, stara 17 let. Sicer se vsi zelo dobro razumemo in funkcioniramo, moti me le to, da živimo 100 km narazen in se videvamo ob vikendih in včasih kakšen dan med tednom. Ko omenim skupno življenje, pravi, da to trenutno ni izvedljivo. Po eni strani je to res zaradi službe in šole otrok. Ko omenim poroko, pravi, da to ni zanj. Še en otrok tudi ne, ker je 'kao' prestar. Zelo ga imam rada, a vsi ti njegovo argumenti se mi ne zdijo tehtni. Oba sva dovolj stara in ogromno sva doživela. Ne vidim razloga, zakaj ne bi. Potem je tukaj še en velik problem – seks. Meni se ne zdi normalno, da dva seksata enkrat na mesec. V pogovoru mi je rekle, da ni sproščen, ker nikoli nisva sama, in takšne nesmiselne izgovore. Ne vem, če je smiselno sploh vztrajati v takšni zvezi. Jaz hrepenim po normalnem življenju, za katerega mislim, da ga z njim ne bom nikoli imela. Njemu očitno ustreza takšen način funkcioniranja zveze. Nimam občutka, da me vara, čeprav za dobrega moškega ne bi dala roke v ogenj. Prosim za tvoj nasvet, kako naprej.
18-letna bralka: Z učiteljem športne vzgoje sva si všeč. Kaj naj naredim?
Pozdravljen gospod Brane! Moja situacija je ljubezenske narave in glede na moja leta bi lahko pisala na kakšen najstniški forum, ampak se mi zdi, da bi mi Vi lahko veliko bolje pomagali in svetovali. Namreč, stara sem 18 let in obiskujem zadnji letnik srednje šole. Na mojo šolo je prišel nov profesor za športno. Prvič, ko sem ga zagledala, se mi je zdel zares očarljiv in šarmanten, to pa so potrdile tudi moje sošolke in punce iz šole, ki jih poznam. Karakterno je bil zelo resen in se ni nikoli oziral na to, kako se mu punce “mečejo” pod noge. Ampak pri meni je bilo drugače. Vedno, ko sva se srečala s pogledi, se mi je nasmehnil in pogled zadržal, kar pri ostalih puncah ni. Iz tedna v teden je bil bolj sramežljiv. Namreč, kadarkoli sem ga pogledala in me je on že gledal, se je hitro obrnil stran in se narahlo nasmejal. Večkrat me je tudi na hodniku pozdravil in enkrat, ko sem po hodniku hodila sama brez sošolk, mi je prišel nasproti in takrat sva se pogledala in se dotaknila z rokami. Mogoče si samo domišljam, ampak takrat sem nekaj začutila in mislim, da je bilo takrat obema jasno, kakšna je situacija. Pogleda pa ni umaknil. Na šoli ne uči več, ampak sem ga večkrat srečala zunaj šole, kjer me je vedno opazoval, če se hodila s skupino prijateljev. Sedaj se verjetno sprašujete, zakaj raje oko ne “vržem” na koga mojih let. Odgovor je čisto preprost. Prevečkrat sem se že “opekla” pri fantih mojih let, saj so zelo nezreli in skačejo od ene punce do druge, jaz pa takšna nisem. Rada bi imela resno zvezo, ki traja in v kateri se imava s partnerjem rada, se podpirava itd. In sedaj je moja težava v tem, ali naj pristopim do njega ali ne, kajti zadržuje me to, da je bil profesor na šoli in bi mogoče bilo narobe. Kljub temu, da je med nama 8 let razlike, se mi zdi, da bi zveza bila uspešna, če bi se oba potrudila. Zato bi mi veliko pomenilo, če bi mi svetovali, kaj in kako. Hvala za vaš odgovor.
New York – mesto, ki nikoli ne spi
V New Yorku je vse hitro in za na pot. Kava, kosilo, pozdravi, koraki in odnosi. Dokler ne zapreš oči in prisluhneš dobremu jazzu, ki tam kjer so včasih skrivaj pili viski, kadili cigare in v živo poslušali Milesa Davisa, zveni popolnoma drugače. Občutek je nor. In še vedno traja.
'V 3 letih sva imela spolne odnose mogoče petkrat'
Pozdravljeni. Imam partnerja ki v skupnosti živiva že 25 let. Imava sina v srednji šoli. Smo običajna družina, ki se razumemo dobro. Do treh let nazaj v spolnosti ni bilo težav. Po pravici povedano bi lahko rekla da sva imela v treh letih spolni odnos mogoče petkrat. Stara sva 45, Še zmeraj dobro zgledam in mi ni jasno kaj se z njim dogaja. Res je pod velikim stresom(služba) vendar to razlog ne more biti. Moram pa povedati da se pa rad stiska, me vsak dan poljublja, mi pove da me ima rad... in tukaj se konča. Mi mogoče vi znate razložiti kaj se dogaja v moški glavi, ker on ne zna. Mislim pa da teh stvari ne počne drugje. Hvala.
Poskrbite zase, da boste imeli dovolj energije
Ste že pozabili, kakšen je sproščen delovni dan? Na počutje lahko vpliva ogromno stvari, še najbolj pa sami. Najlepši dan se navadno začne z okusnim zajtrkom in skodelico dobre kave, ampak zaradi pomanjkanja časa pogosto izpustimo lepe trenutke. Čas je, da se ustavite in si privoščite nekaj resnično dobrega. Dan vam lahko polepša že čokoladni rogljiček, zato uživajte v vseh malih stvareh, ki za dobro počutje naredijo veliko.
7 tipov moških, od katerih bežite stran
So moški, s katerimi se zdi vse tako enostavno in v partnerskem odnosu predstavljajo varen pristan. So pa tudi takšni, ki so skupek vsega, česar si ženska res ne želi – črnogledi negativci, mamini sinčki, večni otroci, šovinisti in čustveno otopeli posamezniki. Življenje z njimi je izjemno naporno, saj vam ne morejo dati tistega, kar v partnerski zvezi potrebujete – varnosti, ljubljenosti, navdiha in vzajemne rasti.
5 tipov moških, ki jih ženske ne marajo
Skoraj vsaka ženska 'pade' na vedno isti tip moškega, še posebej na zunanji videz. Ko gre za značaj, pa so pripadnice nežnejšega spola bolj izbirčne.
Mediteranska dieta izbrana za najboljšo dieto leta 2019
Mediteranska dieta je način življenja, ne le hujšanja. Je način prehranjevanja, s katerim lahko živimo boljše, daljše in srečnejše življenje.
Ostanite samske, dokler ne ...
"Upam si trditi, da večina žensk v teh letih ni samska, ker si tako želijo, ampak ker enostavno še niso spoznale pravega partnerja. Ženske nad 30. letom nismo več naivne najstnice, ki smo bile očarane, če nam je moški izkazal že najmanjšo pozornost," meni Ana Čertanec. In prav ima. Nikoli se ne bi smeli spustiti v zvezo z nekom samo zato, ker se bojimo biti sami ali ker to od nas pričakuje družba. Ostanite samske, dokler ne ...
Obupana bralka: V 4 letih zveze mu je med seksom prišlo petkrat
Brane, pozdravljen! Sem mlado dekle 23 let in s fantom sva skupaj že štiri leta. Živiva skupaj in sva pripravljena na naslednji korak – otroka. Težavo imava v tem, da je fantu v vseh štirih letih zveze med seksom prišlo vsega skupaj kakšnih petkrat. Ostale orgazme doživlja žal na samem s samozadovoljevanjem. Na začetku zveze sva se zelo trudila rešiti ta problem, vendar je sčasoma vodilo do velike razprtije med nama. Najprej sva seksala ogromno, potem sva čisto nehala, ker je bil fant psihično na psu, potem sva se znova začela truditi in veliko seksati, vendar ni bilo to to, saj sva v glavi zmeraj imela za cilj njegov orgazem, ne pa užitek seksa samega po sebi, čeprav se za moj orgazem vedno zelo potrudi. Ko sva se znašla v krizi, sva se odločila, da ne bova pustila, da pride to med naju, zato še naprej pogosto (3- do 4-krat na teden) seksava in ko se bo zgodilo, se pač bo. Vendar pa si oba zelo želiva otroka in na ta način ga bova zelo težko spočela. Ne vem več, kaj naj storim, kako naj fantu pomagam. Oblačim se v seksi perilo, včasih dodava tudi kakšne pripomočke, skratka nisva monotona. Naj ti še povem, da je imel podobne težave tudi z bivšimi puncami. Star je 31 let. Ko mu je med najinim seksom prišlo, sva bila zmeraj na dopustu, tako da predvidevam, da ima stres prste vmes (ne službeni, verjetno samozavedanje “pomanjkljive moškosti”). Kaj naj še storim, da mu pomagam? Hvala!
Moč misli: Ali vidite kozarec na pol prazen ali na pol poln?
Vsi se v življenju soočamo s težavami, od nas samih pa je odvisno, kako se bomo z njimi spoprijeli. Ali bomo obupali in se predali, ali pa bomo iz še tako težke situacije poskusili potegniti najboljše. Saj veste, kako pravijo ... Najtežji trenutki v življenju, so ponavadi največje lekcije. In prav o tem, govori tudi naslednja zgodba ...
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
Pismo bralke: 'Samo sebe sem obtoževala, da se je to zgodilo'
V uredništvo smo prejeli zgodbo bralke, ki je bila tako kot marsikatera druga ženska prevarana. Večkrat. A je na koncu kljub vsemu v sebi našla moč, da odide, da v življenju poišče srečo in nekoga, ki jo bo ljubil tako, kot si zasluži. Njeno pismo si preberite v nadaljevanju ...
Je to ljubezen ali zgolj navada?
Vsi poznamo občutek zaljubljenosti – metuljčki v trebuhu, pospešeno bitje srca in nasmeh na obrazu. In ko zaljubljenost mine, se mnogi znajdejo na razpotju: 'Je to ljubezen ali zgolj navada?'
Zgodba bralke: Njuna ljubezen je kot iz filma, a zanjo nihče ne ve
Pozdravljena, stara sem 27 let, s fantom pa sva 'skupaj' že 8 let, če temu lahko rečem skupaj. Počneva skupaj vse, tako kot to počnejo vsi pari. Priznam, da je to ljubezen iz prave filmske romantične drame. Problem je samo to, da uradno v zvezi nisva bila nikoli, tudi drugi za naju uradno ne vedo. Vsakič, ko omenim to temo, se razjezi in pravi, da bo v zvezi, ko bo sam pripravljen. Vem, da me ima rad in ne rabim niti opisovati, saj take ljubezni ne moraš pretvarjati. Zelo rada bi bila z njim in ko sem bila mlajša, mi takšna 'nezveza' ni predstavljala težav, zdaj pa mislim, da je čas za resnejše stvari. Mogoče sem trapasta tudi sama, ampak ljubezen ne pozna meja. Rada bi bila z njim do konca življenja, ampak očitno je čas, da ga pustim v njegovem 'samskem' življenju, kar pa res boli in se s tem težko sprijaznim, sploh ker vem, da je taka ljubezen zelo redka.
Slovenka iskreno: Postala sem ena tistih oseb, ki jih od nekdaj preziram
Pozdravljeni. Postala sem ena tistih oseb, ki jih od nekdaj preziram. Včasih sem jim pametovala, zdaj pa ... Stara sem dobrih 40, poročena skoraj 20 let. Mož je iste starosti. Imava dva otroka, eden je praktično odrasel, drugi osnovnošolec. Z možem sva se spoznala v gimnaziji, skupaj sva 25 let, z vzponi in padci. Vedno je bilo razburkano, zadnjih nekaj let pa je res težko. Pogosto se kregava, za vsako malenkost. Name kriči, kot da sem otrok, tako da me je že sram pred otroki. Vse naredim narobe, če je bilo včeraj nekaj prav, danes to ni več v redu. Kot da samo išče napake. Počutim se ponižano, razočarano in poteptano. Nikoli nimam prav ali pa mogoče imam, pa trenutek ni pravi. Vse mu je samoumevno – da grem v službo, poskrbim za otroka, hišo ... Pravi, da za to si lahko plača tudi gospodinjo. Da nisem proaktivna. Da nisem dovolj ambiciozna. Da nič posebnega ne počnem. Zgodi se, da mu povem, kar si mislim. Ampak me ne sliši, samo svoje tuli kar naprej. Potem kuha mulo – lahko tudi več dni ali tednov. Pogreva stvari iz preteklosti, ali bo po njegovo ali bo štala. To je počel tudi s starejšim sinom, s katerim pa že pol leta ni govoril. Kaj naj storim, pogovor žal ne zaleže ...
38-letna Pika: 'Večkrat sem se borila za življenje ...'
Ko je bila danes 38-letna Pika Petra Žugman stara leto in pol, je doživela nesrečo, ki je za vedno spremenila njeno življenje. Med kobacanjem po stanovanju je prišla v stik z lugom, ki je bil napeljan v posodo za pralnim strojem, rezultat tega pa so bile opekline, ki so prekrivale kar polovico njenega telesa. Več mesecev so se zdravniki borili za njeno življenje. Prestala je 20 operacij, nesreča pa ni pustila le fizičnih brazgotin, ampak tudi psihične. Najstniška leta so bila za njo posebej težka, bila je tarča zbadanja in številnih kritik, in medtem ko bi marsikdo zaradi tega postal sovražno nastrojen, je Pika odrasla v žensko, ki je svoje življenje posvetila pomoči drugim. Predvsem ženskam, ki se borijo s slabo samopodobo in pomanjkanjem samozavesti.
Kako vemo ali smo sprejele pravo odločitev?
Priložnosti, odločitve, obžalovanja. Mislim, da se vsi ljudje na določeni točki v življenju ukvarjamo z vprašanjem, zakaj nismo sprejeli drugačne odločitve. Zakaj smo ravnali tako, kot smo, in ne drugače? Zakaj nismo sprejeli ponudbe za službo, zakaj nismo sprejeli povabila neznanca na pijačo, zakaj smo se odločili za vztrajanje pri obstoječi zvezi, namesto poizkusili nekaj novega? Odgovor je – ker se nam je takrat to zdelo najbolj primerno.
Naj izbere mlajšega, ki je bog seksa, ali starejšega, ki je zanesljiv?
Dragi Brane, Situacija je sledeča. Sem mama samohranila in pri 35 letih vdova. S 15-letno hčerko imam odnos, ki si ga želi vsaka mama. Imam redno službo, živiva v najemu in vse je tako kot mora biti. Problem je v mojem ljubezenskem življenju. Pred osmimi leti se je okoli mene začel smukati starejši ločen in premožen moški. S časom me je prevzela njegova pozornost in lahko bi rekli, da sem 'padla' nanj. Najin odnos je trajal nekaj časa, vmes pa sem spoznala moškega, ki je od mene mlajši 5 let. Z njim sem doživela še nedoživljeno. Od spontanosti, do preprostih stvari in trenutkov. Noro sva se zaljubila in tudi skupaj zaživela. V skupnem življenju pa je bil vse prej kot idealen. Sicer zevest, neproblematičen, ne popiva, ne ponočuje ... Ampak finančno neodgovoren in brez zanimanja za skupne interese in cilje. Nekako sem se spet zbližala s starejšim in obenem še vedno živela z mlajšim. Bolj zaradi neke finančne varnosti, kot pa česar koli drugega. Mlajši je to izvedel od moje najboljše prijateljice in se odselil. Sledile so žaljivke, solze, odpuščanje in želja, da bi znova začela. On odgovorno in z zanimanjem, jaz predano. Naj povem, da ima redno službo v državnem podjetju. Imam ga rada kot še nobenega do zdaj, ravno tako tudi on mene. Seksualno je zame on bog seksa, starejši me ne privlači. Pri njem me privlači to, ker je finančno zaneslji in lahko uresnični vse moje življenjske potrebe. In s tem ne mislim luksuza. Hčerki je vseeno in si želi le to, da bom srečna. Oba sta ji všeč. Otrok si ne želim več in mlajši to spošuje, me slepo obožuje, tudi starejši si jih ne želi. Naj poslušam srce in se odločim za mlajšega, ali razum in izberem starejšega? Hvala za odgovor.
Zato nikoli ne bosta najboljši prijateljici
V kakšnem odnosu sta Meghan Markle in Kate Middleton, je vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi. Nekateri namigujejo, da naj bi med njima vladala tekmovalnost in da nista v najboljšem odnosu, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kaj pa o tem pravijo strokovnjaki?
'Stara sem 35 let in ne čutim nobene želje po seksu.'
Imam tri otroke in naporno službo. Če povem na kratko, zadnje čase se mi dogaja, da že nekaj časa nimam volje ne potrebe do seksa. Kaj je narobe? Potrebujem nasvet. Stara sem 35 let in me to resnično muči. Sem čustvena, včasih tudi depresivna.
3 stavki, s katerimi ga boste spravile ob pamet (v dobrem smislu)!
Bi rada popestrila vajino spolno življenje, a ne vesta, kako bi se tega lotila oziroma kje bi začela? Potem je spodnji članek za vaju, saj spolni terapevti razkrivajo, da so dovolj že 3 stavki, ki bodo v vajini spalnici dvignili temperaturo!
Reka ljubezni se s četrto sezono zaključuje, na POP TV prihaja nova serija Najini mostovi
POP TV bo jeseni gledalke in gledalce razveselil z novo serijo, ki bo nosila naslov Najini mostovi. Intenzivne priprave na snemanje so že v polnem teku, dogajanje pa bo tokrat postavljeno med slikovita pobočja ene najbolj očarljivih slovenskih pokrajin, Vipavske doline.
9 stvari, ki si moški želijo, da bi jih ženske vedele o seksu
Ženske včasih težko razumemo, kaj se plete po moških glavah in obratno. Večkrat nas skrbi, ali bo med seksom opazil strije in celulit, o čem takrat razmišlja in podobno. Zato so sedaj moški razkrili 9 stvari o spolnosti, za katere si želijo, da bi jih ženske vedele.
To je za odnos lahko usodno!
Ste že kdaj razmišljali, ali bosta z vašim najdražjim sploh kos vsem izzivom, ki jih prinese partnerski odnos? Dejstvo je, da veliko ljudi obupa, še preden razmerje postane resno. Razlike v življenjskih nazorih, drugačni interesi, neujemanje z družino partnerja in osebnostne značilnosti so le nekateri od razlogov za razhod, če seveda vajinih razlik ne obrneta v svoj prid.
To je moški, ki ga Slovenke najpogosteje izberejo za ljubimca!
Čeprav so okusi različni in nekatere ženske privlačijo temni moški, druge pa prisegajo na svetlolasce, kot vse kaže, obstaja ena lastnost, ki jo pri nasprotnem spolu išče kar polovica Slovenk,
Takšno je spolno življenje 45-letnikov
Znanstveniki že desetletja preučujejo, kakšno je spolno življenje v različnih življenjskih obdobjih. V nedavni raziskavi so se osredotočili na moške v srednjih štiridesetih letih, kar so ugotovili, pa vas bo presenetilo.
Brane Kastelic iskreno: Prej ko ga boš zapustila, bolje zate!
Brane, pozdravljen! Že dolgo te berem in tvoji odgovori se mi zdijo vrhunski, zato sem se odločila, da ti pišem tudi jaz in ti opišem svojo situacijo. Stara sem 29 let in imam partnerja, ki je star 26 let. Skupaj sva 5 let. On ima službo od ponedeljka do petka od 6. do 14. ure, jaz pa delam troizmensko, vikende in praznike. Mesečno imam tudi prek 200 delovnih ur (zdravstvo). Prostih dni imam bolj malo, ko sem doma, pa ima moj partner večino časa druge obveznosti. Letno si privoščiva sedm dni dopusta (morja). Izleti, enodnevna kopanja in podobno pri nama odpadejo, ker kadarkoli to omenim, mi očita, da bi samo okoli hodila in da nimam obstanka doma. Ampak če sva doma, se on posveča drugim stvarem. Nikoli nisem jaz na prvem mestu. Ali pridejo kolegi ali so gasilci, vedno je nekaj. Ko mu rečem 'Daj, jaz sem doma, prosim, bodi z mano', mi pribije, da sem napačni dan prosta in da mu to nalašč delam. Jaz si urnika ne sestavljam sama. Seksava mogoče dvakrat na mesec, on pa mi očita, da zaradi mene, da sem jaz kriva. Skupaj še ne živiva, ampak jaz preživim večino časa pri njem. On k meni ne hodi rad (razloga ne vem). V eni sobi sva pri si pri njih doma naredila neke vrste dnevno sobo, ostalo imamo skupno. Moj partner nima niti interesa, da bi bila čez čas kaj več in ves čas govori, da bova že. Jaz sem stara 29 let. Čakam že tri leta, da imava kaj. Pa še vedno nič. Leta 2017 me je nagnal in se tudi fizično znašal nad mano, češ da ima dovolj, da mu ves čas težim s tem, da naj se zmenijo doma, da bi midva kaj imela. Da sem mu dvignila živce, da naj izginem. Pri njih doma se je tudi fizično znesel name, potem sva končala za en mesec, pisal mi je takšne SMS-e, da me nikoli ni ljubil, da sem mu kolegica .... Kasneje se je jokal, da mu je žal, da me najbolj ljubi in da sem mu vse. Pa sem se vrnila ... Bilo je vse v redu dobre štiri mesece, potem pa spet vse isto. Z mano ne gre nikamor rad, ven hodi samo s kolegi in kolegi gasilci, ko jaz rečem, da bi šla, pa je to brezveze, pa kam bi jaz spet šla! Od kolegov punce so najboljše punce, doma na kmetiji pomagajo, so vrhunske (naj omenim, da ta punca dela 4 ure zaradi otrok). Pred mano govori drugemu kolegu, kako je lahko srečen za takšno punco ... Veš, kako se jaz počutim? Ko mi po glavi hodi, da delam narobe. Ko sem pri njih, vedno pomagam pri vsem. Prisežem, da se trudim ... V kinu nisva bla še nikoli, ko mu omenim, da me nima rad, mi govori, da si izmišljujem, da bi se ga rada znebila, da imam druge moške ... Pa nimam jih, res ne. Vsak dan se 144 km v eno smer vozim v službo, zaradi njega! Pa mi ne bi bil problem, če bi pri nama vse bilo super. Peljem se iz nočne, peljem se iz popoldanske in zjutraj nazaj v dopoldansko. Ja, peljem se! On mi govori, da to ne delam zaradi njega, da meni tako paše ... Če jaz ne bi imela njega, verjemi, da bi živela bližje službi, ki jo obožujem! Rada bi zbrala pogum in odšla, ampak res ne vem, kako. Kaj delam narobe, da je takšen? Kaj? Pa trudim se, res se! Pa sem na koncu z močmi. Enostavno ne vem ... Prosim te za iskren nasvet!
'Zakaj si ne upam povedati na glas? Česa se bojim?'
Spomnim se, ko sem v šoli velikokrat kaj vedela, pa se nisem upala izpostaviti, dvigniti roke in povedati na glas, da ja ne bi naredila napake. Ker napake niso dovoljene, kaj pa bi si mislili. In ostala sem tiho. Vsakič, ko sem imela v mislih pravilen odgovor, sem v zvezek, v spodnji levi kot, zapisala črko V. To je bil moj mali znak zmagoslavja. In kmalu je bil zvezek poln malih V-jev.
Alarmi na prvem zmenku, ki jih ne spreglejte!
Zmenki so vedno neke vrste loterija, sploh če se z osebo srečamo prvič. Ne vemo, kako bo zmenek potekal, ali bo beseda sploh stekla in kako se bo vse skupaj končalo. Nekoliko lažje je, če osebo poznamo vsaj posredno - prek skupnih prijateljev ali sodelavcev. Vsak od nas je verjetno že doživel zmenek, ki je bil bolj podoben slabi komediji kot romantičnemu spoznavanju, saj je bilo neujemanje več kot očitno. A včasih se zgodi tudi kup mešanih signalov, ob katerih ostanemo nekoliko zmedeni. Mu dati še kakšno priložnost ali enostavno reči adijo? Če ste v dilemi, si preberite najbolj tipične ’rdeče alarme’ na zmenkih.