Ključna beseda / blog.
'Pandemija, ki so jo razglasili, bo upočasnila svet in terjala, da se vsak spogleda s tem, kar nosi v sebi.'
Danes zjutraj, ko sem se vrnila iz jutranjega teka, so me preplavile misli. Priznam, za hip sem globoko vdihnila … Omg! Otroci, stari 5, 9 in 12 let, ostanejo doma. Jaz sem doma. Ves čas skupaj. Samo mi. Kuhanje, pranje, učenje … Ajme meni!
Lucija Ćirović: Dnevi so mi šteti … In vam vsem so tudi! Pa ne zaradi krone vseh virusov ...
Dnevi so mi šteti … In vam vsem so tudi! Pa ne zaradi krone vseh virusov, ampak zato, ker je dejstvo, da čas mineva. In mi preštevamo ure in dneve. Še najraje pa leta; vsakič ob letu osorej, ko pride naš rojstni dan. Takrat najprej sledi nor žur in potem obujanje spominov o tem, česa se sploh spomnimo, ker je bila žurka tako divja.
Včasih daš mnogo več s svojo pristno srčno vibracijo kot z mnogimi dejanji
Povem ti eno zgodbo. Nastala je v zadnji jeseni prejšnjega tisočletja, v času, ko sem že dopolnila svojo polnoletnost in potovanje z avtoštopom še ni bilo nekaj neobičajnega.
Lucija Ćirović: 'Baje sem okamenela in naredila izraz srne, preden jo na cesti zbije kaj velikega.'
»Zavijte desno,« pravi miren ženski glas. »Kako, če je odcep levo?« odgovorim presenečeno z malce manj mirnim glasom. »Zavijte desno,« ponovi ženski glas z mirnim tonom. »Odcep je na levi. Kam desno??« Vse bolj sem nepotrpežljiva. »Zavijte desno,« mirno ponovi ženski glas. »KAM?! Kako?? Levo se odcepi cesta, LEVO!!« Medtem, ko jaz že vpijem, ženska utihne. »Daj Štefa, povej, kam naj grem, hudiča??« Tišina. Oziram se na vse strani, ko spet zaslišim ženski glas, ki pravi: »Preračunavam.« Pri uporabi navigacijskih pripomočkov je nujna uporaba tudi zdrave pameti. Zato se, medtem ko se gre ona aritmetiko, poskušam znajti sama. Gledam okoli sebe, da bi se orientirala po kažipotih in napisih ulic. Kot zakleto mi tudi to nič ne pomaga, ker je v Budimpešti vse zapisano v madžarščini.
Sprosti se. Ne obsojaj. Življenje je res prekratko.
Vračam se iz službe, kjer smo imeli cel dan izobraževanje. Sidrajo se zanimive misli. Ena sodelavka mi je namreč povedala, da je res lepo, da tokrat nisem priletela zadnji trenutek, kot mi to po navadi uspe. Dodala je še, da je celo prvo predavanje razmišljala o tem. Spet druga pa me je vprašala, kako to, da sem oblekla krilo, če pa je zunaj mrzlo, in me čisto resno vprašala, ali imam mogoče kasneje skriti zmenek?
'Gospodična, sprostite se, me je prosila ginekologinja, medtem, ko je nemočno ven vlekla mašino.'
V članku za osebno rast sem prebrala: »Zazri se vase. Tvoja lepota se skriva v tebi. Če želiš biti srečna v svojem življenju, pusti za nekaj časa svojo zunanjost in svet okoli sebe ter se obrni vase, v svojo notranjost. To, kar boš pokazala svetu, je tvoja notranjost, ta čudoviti diamant …« Ker sem bikica po horoskopu, praktična in konkretna, sem takoj vedela, kaj moram storiti. Šla sem h ginekologu.
Lucija Ćirović: Vprašanje, na katerega do danes nisem našla odgovora.
Po novoletnem nastopu s predstavo 'S trebuhom za kruhom' pride do mene starejša gospa z jasnim vprašanjem: »Kako to delate?« »Kaj mislite?« ji odvrnem. »To z lutko, to, no …,« mi pravi. Odgovorim ji: »Kako delam ventrilokvizem, mislite? Pač jaz lutki posojam glas.« Nato me čisto resno vpraša: »Kdo pa VAM posoja glas?« Vprašanje, na katerega do danes nisem našla odgovora.
Ja, Meghan, ti čarovnica!
Če bi Meghan Markle živela v 15. stoletju, bi jo prav gotovo preganjali zaradi coprnij in čarovništva. Na koncu bi jo najbrž celo sežgali na grmadi, kjer bi v prvi vrsti lesket ognja opazoval njen oče, predvidoma skupaj z njeno polsestro Samantho.
Lucija Ćirović: Ležim v postelji. Plitvo diham. Mokra sem … Ali viroza v času praznikov.
Ležim v postelji. Plitvo diham. Mokra sem … S šarmantno hripavim glasom rečem: "Nekaj vročega bi …" To so besede, s katerimi bi se lahko začel erotični roman. A se ne bo. To bo le zgodba z naslovom Viroza v času praznikov.
Koliko daril je preveč?
Darila so imela že v preteklosti pomembno evolucijsko vlogo. Preživeli so tisti, ki so se na obdarovanje odzvali pozitivno in recipročno. Darilo je tudi eden od jezikov ljubezni. Z njim namreč pokažemo, da nam je za nekoga mar, in to smo se naučili že v otroštvu. Bolj kot darilo pa sta pomembna pričakovanje in presenečenje!
'Grozno je bilo biti sama. Vedela sem, da je prav, ampak kako naprej??'
Danes sem si privoščila relaksacijo v savni. Da telo zadiha, da se sprostijo živci, da se raztopi stres. Uživam v samoti in v tišini, zaprem oči in z nasmeškom na ustih olajšano izdihnem. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi tudi v savni, popolnoma sama in v tišini, veliko razmišljala. Ja, misli grejo svojo pot. Jaz pa jim pustim, ker sem se že naučila, da bi se bilo nesmiselno upirati.
Renata Keković: V navdih mi je prav vsaka ženska, ki je iskrena!
Renata Keković se je ukvarjala z manekenstvom, prodajo, inštrukcijami, napisala je knjigo o tem, kako je prekinila nasilno razmerje, zdaj pa spodbuja dekleta k razmisleku o tem, da ni potrebno trpeti po nepotrebnem in nudi nasvete o tem, kako kvalitetno živeti (tudi brez partnerja). "Ideje največkrat črpam kar iz svojega lastnega življenja, saj se mi zdi, da imam kar veliko za povedati – bodisi iz preteklih bodisi iz sedanjih izkušenj," pravi Renata, ki na svojem blogu največ prostora namenja prav partnerskim odnosom in nasilju v zvezi, ki ga je doživela tudfi sama.
Lucija Ćirović: To je najmanjši umivalnik, ki sem ga videla v življenju. Moja skleda za kosmiče je večja!
Mrak mi je padel na oči. »Matervola!« sem si mislila nejevoljno. Se opravičujem za kletvico. Ampak bila sem res togotna in kletvice so v takem stanju nekaj samoumevnega, če ne celo nujne. Sem jo pa zapisala, ker se mi zdi, da ni tako huda in spada bolj v rang kletvic '300 kosmatih medvedov', '300 hudičev' ali '300 milijonov!' (kot bi zaklela gospa, ki sem jo srečala pred leti). Le brez številke 300 … samo: »Matervola!«
Tanja Brkic: Ni me strah biti to kar sem!
29-letna Tanja Brkic je simpatična svetlolaska, ki jo uporabniki družebenaga omrežja Instagram poznajo pod imenom Medusa_the_one. V kratkem pogovoru nam je med drugim razkrila tudi to, da si želi, da ljudje v njej vidijo osebo, ki je ni strah biti to kar je in da si želi vsem sporočiti, da je popolnost precenjena.
'Kdo bo plačal za življenje, hrano, gorivo, podjetje … Strah me je bilo tako, da bi me bilo bolj že težko.'
Zadnje čase pogosto premlevam o tem, kje sem in predvsem zakaj? Ogromno razmišljam o tem pa vendar v vsakem trenutku vem, da sem točno tam, kjer moram biti. Čudno, ane? Doživljam pretrese, notranje stiske in mini panične napade (rečem jim mini zato, da nimam občutka, da tega ne morem premagati, v resnici pa so v tistem trenutku precej maksi, vseobsegajoči) pa vendar vem, da sem ob pravem času na pravem kraju in da se premikam v pravo smer. Čutim! Vem!
'Če bi mi 3 leta nazaj rekli, da bom pustila službo in obrnila življenje na glavo, bi vas povprašala po zdravju!'
Motor. Obleke. Osebna rast. Kako grejo te tri besede skupaj v isti stavek? Kako se povežejo? Pravzaprav enostavno, z eno samo besedo, celo imenom: Hermina. To sem jaz, v meni so ti 3 pojmi neločljivo povezani, prepleteni, dihajo skupaj. In vse se je začelo z motorjem. Pri tridesetih.
Tinkara Pokorny: Vrstnice želim opomniti na to, da v težkih situacijah niso same
18-letna Tinkara Pokorny je mlada blogerka, ki z nasveti poskuša pomagati sovrstnicam, saj se zaveda, da so najstniška leta obdobje, ko se mladi srečujejo s številnimi problemi. "Rada pomagam in delim svoje znanje ter izkušnje z drugimi. Predvsem pa tudi zaradi tega, ker uživam v pisanju in me sprošča."
Lucija Ćirović: Na letalu lahko kupiš vse! Od oblek, parfumov, igrač, hrane, vile v Toskani, parcele na luni …
Očitno mi je potovanje po Ameriki pustilo trajne posledice, ker sem postala malce bolj avanturistična. Kar naenkrat mi potovati sami ni več problem. In ne samo to; zdaj si rada zanalašč zakompliciram pot. Zato sem si zadala, da bo potovanje (in vse kar spada zraven) čim cenejše ter da bom naredila nekaj, česar še nikoli nisem. In tako sem šla v London. Tam sem sicer že bila, ampak ne na tak način kot tokrat. Šla sem za eno noč. Skoraj kot bi šla v London na kavo.
'Kje piše, da moramo biti stalno dobre volje in se počutiti najboljše?'
Pa je zopet tukaj. Poln pričakovanja in zimske radosti. Mesec december. Mesec, ki v nas prebuja nekaj romantičnega, magičnega. Čeprav imamo vsi radi poletje in sonce in morje, je december kljub zimi in mrazu tisti mesec, ki je ovit v tančico čarovnije in predstavlja nekaj toplega in domačega.
Maja Gorenc: umetnica ličenja, ki navdušuje z videzi, ki jih ustvarja
Maja Gorenc je 29-letna umetnica ličenja, ki zadnja tri leta fotografije svojih stvaritev, ki jim brez težav lahko rečemo umetnine, saj so videzi, ki jih ustvarja z ličili nekaj neverjetnega, deli tudi z uporabniki družbenega omrežja Instagram.
Lucija Ćirović: Vse to me v resnici zabava. Na prav poseben (mazohističen?) način uživam v fitnesu
Ponedeljek je. Ali pa sreda. Amm, ali četrtek ... Ker sem ob (skoraj) isti uri, na (skoraj) istem mestu, (skoraj popolnoma) utrujena, točno vem, da je ponedeljek ali sreda ali četrtek. To so dnevi, ko se nategujem v fitnesu. No, jaz nategujem naprave in pripomočke, čeprav včasih bolj oni nategujejo mene. Moj odnos s fitnesom je od nekdaj kot dogovorjen zakon: na začetku se nisva ne poznala, ne marala, potem sva se pod prisilo vse več srečevala, pristala skupaj in sva se nekako navadila en na drugega. Zdaj sva že toliko časa skupaj, da je vse skupaj postalo čisto domačno in naju dejstvo, da en drugemu smrdiva, ne moti več.
Tamara Korošec: Ves čas pljuvajo, žalijo in primitivno komentirajo
To je moja prva kolumna, v kateri bi rada spregovorila o ljudeh, ki negativno in poniževalno komentirajo vsak članek, ki se pojavi v medijih.
Lucija Ćirović: Partnerka krili z rokama, kar je videti kot mešanica med izraznim plesom in usmerjanjem prometa. Nato sleče pončo.
Prazniki so za to, kot že ime pove, da se praznujejo. Praznovanje je nekaj veselega! Potem pa pride praznik dan mrtvih … Če rečem, da praznujem 1. november, je podobno, kot da bi na pogrebu namesto 'sožalje', rekla 'čestitam', kot da bi 'praznovala', ker je nekdo umrl. Zato v tem primeru uporabljamo besedo: obeležiti. Hm, kaj pa če bi vse praznike, ki se jih ne spodobi praznovati, poimenovali kar 'obeležniki'?
Zagrabila me je panika."O ne, ni tistega za odpreti vrata, nima kljuke, ne morem ven!" "Zberi se! Avto ima troje vrat."
"Baby, you can drive my car …" se na ves glas sliši z radia. Pločevinka energijske pijače je skoraj prazna. Vozim se domov po treh nastopih. Sama v avtu, sama na cesti. Nikjer nikogar. Morda zato, ker je ura okrog polnoči. V eni roki držim volan, v drugi kos ocvrtega mesa (popotnica gostilne, kjer je bil zadnji nastop). Malce sem utrujena, a kljub vsemu uživam v vožnji. Pozorno in zbrano gledam na cesto. V ustih žvečim meso, v mislih pa premlevam spomine na vse kilometre, ki sem jih prevozila, tako ali drugače.
Nastja Orel: Začela sem se zavedati, kako težko preteklost ima naša sanjska Amerika
Mesec, 31 dni, ki jih človek lahko napolni z vsakdanjo rutino ali novimi izkušnjami popolnoma zunaj okvirja. Življenje se ne spremeni, imaš dan in noč in mesec in leto, kaj boš z njimi, pa leži le na tebi.
Lucija Ćirović: Ljudje padajo v trans, pridigar pleše, povsod eno samo veselje in žur
"A se tebi sanja, kje sva? - Ammm … Čakaj, če greva na linijo 2 ali 3, potem prestopiva na linijo A ali C in potem na J … - Točno to, naj***** sva ga! Ker ne veva, KJE sva zdaj!" Ura je nekaj do polnoči, utrujena sva kot psa. Čeprav ne vem, čemu tako pravimo, ker moj pes John skoraj nikoli ni utrujen. Lahko ubereva tako hitro hojo na Šmarno goro po najbolj strmi poti, da jaz od utrujenosti po izletu ne morem premikati niti rok, kaj šele noge. John pa bo ves evforičen prinesel žogico, da mu jo vržem, ker bi on še malo tekel.
Lucija Ćirović: To je najina soba?! Stene malce razpadajo, ni oken. To je Grand hotel?!
Kaj pa, če bi se danes pogovarjali o vremenu? To ne pomeni, da se mi zdite nezanimivi sogovorniki (čeprav bralci gostobesedni res niste …), niti mi ni dolgčas ali ne vem, kaj bi drugega rekla. Le o vremenu bi poklepetala. Ker vreme je pomembno! Še posebej na potovanju.
Lucija Ćirović: 'Nemogoče, da ni več denarja!'
Če Američanu poveš, da greš v Washington, bo mislil, da greš v zvezno državo Washington. Če pa rečeš, da greš v Washington D.C. (District of Columbia-Zvezno okrožje Kolumbija), potem bo mislil: »Zakaj le?!« Glavno mesto gor ali dol, občutek imam, da se ta še njim zdi malce dolgočasen. Ampak naredim si ga, kakor se le-da, zanimivega. Kar za tri dni, kolikor bom tam, niti ni težka naloga. Najprej zato, ker na potovanju nisem več sama. Potem pa tudi zato, ker mi ne dela več kreditna kartica.
Lucija Ćirović: Let je bil namreč nočni, z veliko »slemanja« ...
Dež. Vse je zeleno. Prava trava! Cincinnati. Ura je šest zjutraj. Kljub temu, da se mi soba v hotelu sprosti šele popoldne, se vseeno odločim poizkusiti srečo. Mogoče pa me spustijo prej noter, da se malce naspim. Let je bil namreč nočni, z veliko »slemanja« - nihanja z glavo v prazno, v stilu dolgolascev na metal koncertu. Spanja pa temu primerno bolj malo. Potovati iz Las Vegasa v Cincinnati pomeni leteti nekaj ur v drug časovni pas. Pomeni tudi zamenjati podnebje. Ampak koga briga vreme, če sem končno na ventrolikvistični konferenci! Po triletnem prizadevanju.
Lucija Ćirović: Že vidim prazne moške poglede. "A ni to za šraufat?" Ni.
Ali lahko dogodki presežejo pričakovanja? Lahko. Hamburger je lahko večji, kot na sliki, čebulni obročki v ustih bolj mastni, kot na krožniku. Žulj od sandala lahko z večanjem prehojene razdalje postane manjši (a tudi bolj krvav). Koktajl v moji roki je lahko topel, a je vseeno najboljši na svetu. Lebdim po glavni ulici Las Vegasa, zanosno, počutim se kot kraljica na večernem obhodu kraljestva. Prihajam iz velike dvorane hotela Mirage.