Ključna beseda / brane pomagaj
Pred 6 leti je ušla iz pekla, nato pa nepričakovano spoznala njega
Brane, pozdravljen, tudi sama sem ena izmed mnogih (48), ki nisem zadovoljna sama s sabo, s svojim (ne)srečnim življenjem, ki sem ga izbrala. Pred šestimi leti sem ušla iz pekla in se postavila na svoje noge. Takrat odločena, da ostanem sama, da najdem svoj mir in se posvetim le sebi, svojim hobijem ... Tako mi je uspevalo štiri leta, počasi pa me je začela razjedati osamljenost. Nekega dne, nepričakovano, mi je on (50) prekrižal pot. Pritegnil me je s svojo drugačnostjo, energijo in inteligenco, Tudi on nosi svojo prtljago preteklosti, ki je bila precej pisana in nazadnje zanj tudi boleča – prevara. Sporočila, klici, kavice, večerje, kratki izleti ... Nevsiljivo in počasi sva se približevala drug drugemu. Priznam, da mi je z vsakim dnem bolj ugajal in kar nisem mogla verjeti, da mi je vesolje namenilo srečo.
Obupana bralka: Mož se je zredil in me zato veliko manj privlači
Živijo. Imam problem. Stara sem 30 let, poročena, z možem imava dva otroka. Mož je ljubeč, zvest, delaven. Ko sva se spoznala, je bil športnik, imel je krasno telo, zelo me je privlačil. Skozi leta pa je opustil šport in sedaj se ne giblje nič, prehranjuje se slabo, in to se mu je zelo začelo kazati na telesu. Sama sem po dveh porodih, službi in ostalih hobijih še vedno čvrsta, telovadim, jem zdravo. Pač najdem čas, ker mi to veliko pomeni zase in zanj. Možu sem že večkrat namignila, da mi to ni všeč (neaktivnost in prehrana), vse, kar naredi, pa je to, da je užaljen in namesto da bi dvakrat tedensko potelovadil in jedel manj slabe hrane, je še slabše. Posledično me telesno veliko manj privlači, kot me je, in to se seveda opazi ... Njegova rešitev pa ni, da nekaj naredi, ampak tarna, da me ne privlači več. Ne vem, saj smo vendar ljudje tudi vizualna bitja, ali sem samo plehka in bi mi moralo to biti v redu in gledati samo srce? Kaj naj naredim, da mu dam motivacijo? Ali moram jaz spremeniti moja pričakovanja? Ne vem, če zmorem, da bi mi postalo to všeč in bi še naprej lahko ohranjala telesno privlačnost ... Kaj meniš?
Bralec priznal, da ga je skoraj kap, ko je odprl njen telefon
Prosim za mnenje in pomoč. Štejem 46 let in pred osmimi leti sem na internetu spoznal svojo sedanjo ženo. Nisva bila več tako mlada in želela sva si družine. Kakšen mesec sva se videvala in sva si bila všeč. Medtem je zanosila in bila sva vesela. Rodila se nama je čudovita deklica in ona se je preselila k meni in po letu dni sva se poročila. Pred tremi leti pa sem opazil, da se čudno obnaša. Ves čas mobitel v roki in tudi seks je bil čedalje bolj poredko. Ker mi vrag ni dal miru, sem nekega dne, ko je pozabila mobitel doma, pobrskal po njem. Predvsem zaradi tega, ker so bili astronomski računi, ki sem jih plačeval jaz. Skratka, skoraj me je kap. Na stotine sporočil, kako ga ljubi in ne more več živeti brez njega. Ko je prišla domov, sem jo povprašal o teh sporočilih. Priznala je, da je zelo zaljubljena v njega, name se je pa nekako navadila. Vprašal sem jo, če se misli ločiti in iti k njemu. Naj povem, da me je groza ob misli, da mi vzame hčerko, ki mi pomeni vse in je sploh smisel mojega življenja. In je rekla, da če bo šla, naju bo pustila oba. Mene pa je trgalo od znotraj in grizlo. Počutil sem se ponižanega in izdanega. Naslednji dan sem ga poklical, da naj pride po svojo veliko ljubezen. Vendar sploh ni hotel slišati za njo in je trdil, da ga ona nadleguje. Pretrgal je vse stike z njo in zamenjal številko. Nekaj mesecev po tem je bila neznosna. Nič ji ni bilo prav. Od takrat sva se zavila v molk in to traja že skoraj tri leta. Da, tudi seksala nisva več od takrat. Govoril sem si, da bom potrpel v dobro hčerke. Tukaj živimo v hiši mojih staršev in ima svojo sobo, igralnico, velik vrt in hišne ljubljenčke. Hodi v tretji razred in je odlična v šoli. Ker pa mene skoraj tri leta brez seksa dobesedno razganja, sem prosil svojo zdravnico, če obstajajo kaka zdravila, da bi odstranila to slo pa seksu. Skoraj me je vrgla iz ordinacije. Češ, da starejšim pomaga ravno nasprotno in naj si dobim raje drugo žensko. Vmes mi je očitala, da zaradi mene ne bo življenja preživela z ljubljeno osebo. Večkrat mi je tudi rekla, da me ima poln k... Od takrat, ko sem izvedel, da je zaljubljena v drugega, ne mine en sam dan, da ne bi premišljeval o tem, in je že načelo moje zdravje. Tako osamljen nisem bil tudi takrat, ko sem bil sam. Postala sva kot sostanovalca ali bolje kot brat in sestra. Želim si bližine, objema, poljuba in da, seksa. Premišljujem o ločitvi, a se bojim, da izgubim edino, kar mi kaj pomeni in mi je še ostalo v življenju. Hčerko. Da jo bo odpeljala v mesto, kjer ima njen oče 40-kvadratno stanovanje v stari mestni hiši, kjer ni ogrevanja v sobi in še on živi tam. Bojim se, da bi ji najina ločitev uničila življenje. Ne vem, kaj storiti, med tem pa že počasi zdravstveno klonem pod tem bremenom, ki me grize iz dneva v dan. Prosim za nasvet in bom zelo hvaležen za odgovor. Na pomoč!
'Pristala sem na ponižujoč položaj in hodila k njemu, ko je "gospodinja" odšla'
Spustila sem se v razmerje z vezanim (takrat o tem še nisem bila prepričana) moškim. Zgodilo se je tedaj, ko je bila ženska, za katero je rekel, da hodi k njemu delat, v bolnici. V postelji je odpovedal. Bil je prepoln komplimentov na moj račun. Če bi ga poslušali, bi mislili, da sem sanjska ženska. Nekaj časa je uporabljal besede in besedne zveze, kot so "trenutno", "Daj mi malo časa" in "Z njo delava, s tabo mi je lepo". Počasi sem ugotovila, da je med njima še kaj drugega kot delo. Spolnosti v pravem smislu med njima pač ni bilo, ker je ni moglo biti, nekako je dal vedeti, da ji do malce drugačnih igric ni. Rada sem ga imela in sem pristala na ponižujoč položaj: Dobivala sva se pri njemu zvečer, ko je "gospodinja" postorila, kar je bilo treba. Večkrat sem ga ujela na laži in sem imela veliko možnosti, da bi ga razkrinkala pred njo, a sem bila v tem smislu lojalna, samo njemu sem na ta račun težila. Tega ni prenesel, čeprav mi je sveto obljubljal in zagotavljal iskrenost. Postal je vzvišen, nesramen in grozil mi je, da me bo prijavil policiji. Zabrusil mi je, da ne sežem tisti ženski niti do gležnjev. Ne vem, kaj čuti do nje, a ko sem ju nekoč opazovala na koncertu, kjer sta sedela skupaj, ji je dobesedno kazal hrbet. V enem od najinih nesporazumov je tudi rekel, da ve, kaj lahko pričakuje od ene in kaj od druge. Mogoče je del odgovora v tem, da ima gospa nizko pokojnino in ji pridejo prav hrana in pridelki z njegovega nasada. Meni tega ni treba. S kom sem pravzaprav imela opravka? V meni se je nabralo toliko jeze in užaljenosti, da teh žalitev preprosto ne morem preboleti. Kako naj mu dam vedeti, kakšen primitivec je?
Brane iskreno: V katero šolo nakladanja in nalaganja je hodil?
Brane, pozdravljen, s fantom sva skupaj že pol leta. Oba sva srednjih let, oba ločena. Ločila sva se zaradi prevare s strani najinih nekdanjih partnerjev. Jaz imam tri otroke, on enega. Otrok še nisva spoznala, kar pa meni predstavlja velik problem, saj se vidiva samo takrat, ko so z nekdanjima partnerjema. To je približno enkrat do dvakrat tedensko. Ves čas govori o skupni prihodnosti in kako on vidi stvari, na veliko pa se upira spoznavanju otrok, saj pravi, da ne želi nikogar prizadeti, ker mora biti 100-odstotno in da ima sam s sabo težave, ker je v prejšnji zvezi (pred mano) prehitro spoznal otroka in se nanj navezal. Razmerje se je po nekaj mesecih končalo, on in njegov otrok pa sta potem pogrešala otroka nekdanje partnerice. Pravi, da rabi čas in ne ve, kako iti čez to, pomoči pa ne želi, niti je ne išče, saj upa, da bo to nekako čez čas izzvenelo. Glede na to, da so to tako veliki strahovi in da čuti pritisk iz moje strani, ker želim, da se med seboj spoznamo, da vidim, kako bi funkcionirali skupaj, me zanima, naj sploh vztrajam in upam ali naj pustim vse skupaj, saj si razmerja na tak način nisem predstavljala? Želim, da so otroci vključeni, da skupaj sodelujeva in se tako tudi večkrat vidiva ter si pomagava.
Ko je odkrila moževo dopisovanje s sodelavko, je doživela šok
Pozdravljeni! Imam moža, s katerim sva že 19 let v vezi. Imava dva otroka. Do letošnjega morja za prvi maj je bilo vse v redu. Imava vzpone in padce; kot v vsakem zakonu. Na morju smo se imeli zelo lepo. Ko smo prišli z morja, je moj mož šel kolesarit, meni pa moja ženska intuicija ni dala miru in sem malo brskala po njegovem mobitelu. Vem, da to ni lepo. Med njegovimi izbrisanimi e-maili, sem našla dopisovanje s sodelavko, kako upata, da se jima bo uresničila želja, da bosta naslednje leto za prvi maj skupaj sedela na klopci na morju. Moj dragi ji je še napisal, da komaj čaka sredo in seveda službo. V tistem šoku nisem vedela, kje se me glava drži. Poklicala sem sosedo, da odpelje hčeri k moji mami, potem pa sem čakala njega in njegovo razlago. Ko je prišel, je takoj opazil, da otrok ni. Rekla sem mu, naj mi razloži, kaj je to dopisovanje. Dejal je, da je samo hec in da nič nima z njo. Seveda nisem verjela. Bil je miren in tudi malo ni bil živčen. Lepo mi je razlagal, da nič nima z njo. Tudi potem, ko sem dobila dva njegova e-maila z opravičilom in se tem, da je vesel, da sem ga dobila pri dopisovanju z njo, preden bi se še res kaj zgodilo, in da ona do njega nič ne čuti. Da vidi, kaj ima doma in da mu jaz in otroci veliko pomenimo, in da ne bi bilo vredno tega uničiti. Nekako mu verjamem, da ni imel z njo nič, samo vseeno je neko zaupanje izginilo iz mene. Bojim se, da ne bom sedaj naredila napake in zaradi mojega jezika, ker ga povsod vidim samo z njo, izgubila. Prosim za nasvet, kako naj to pozabim in kako naj grem naprej. HVALA
36-letna bralka: Moj 19-letni fant ne ve, da imam dva otroka
Hej, Brane! Potrebujem nasvet. Stara sem 36 let, imam dva otroka iz prejšnjega zakona, moj novi partner pa je star 19 let. Ampak on in otroka ne vedo drug za drugega. Prepričana sem, da bi bil moj fant šokiran, da imam dva 9-letna otroka, kajti pred njim se obnašam mladostno in skupaj žurava. Zanj sem mlado dekle in ne zaposlena stroga mamica. Ne vem, kako bi prenesel dejstvo, da imam otroke, do katerih sem stroga. Najprej sem bila z njim zaradi odličnega seksa, sedaj po 7 mesecih, pa sem začela čutiti močna čustva inželim si več kot seks. Želim si biti z njim ves čas, a njegova družina ne ve zame in moja zanj. Ne vem, kako bi to prenesli, sploh zaradi otrok. Ali ima taka zveza sploh prihodnost? Tudi sama ne bi pred tem podpirala zveze s tako starostno razliko, a sedaj čutim prava čustva in čeprav je samo študent, je zame pravi moški.Prosim svetuj mi. Lep pozdrav!
'Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano, ampak ...'
Pozdravljen! Hvala za vaš moški pogled na medspolne odnose. Rada berem to vašo rubriko, večinoma se tudi strinjam z vašimi odgovori. Nekaj sem se pa tudi naučila od vas o moškem funkcioniranju v odnosih. Moja težava je taka: oba s partnerjem sva stara okoli 55. Skupaj sva nekaj več kot eno leto. Ne živiva skupaj, videvava se tedensko, preživiva 2 do 3 dni tedensko skupaj, včasih se pa ne vidiva 10 dni. Tako je zaradi njegovih obveznosti. Jaz sem stabilna in neobremenjena s prejšnjimi odnosi, podjetnica, mama odraslih otrok, živim sama. On je univerzitetni profesor, živi sam, otroci so že veliki in so pri materi. Je skromen človek, dober oče, dober moški, dober profesor in dober ljubimec. Po osnovni izobrazbi je iz vojaških voda, v njegovem življenju so red, red in disciplina. Najin seks je krasen od prvega do zadnjega dneva, oba uživava, oba dajeva, oba prejemava. Kaj je narobe? Vem toliko, kot menda moram vedeti (po njegovo). Ženo je zapustil že davno. Ni pomembna. Potem je pred menoj bil v zvezi pet let, njegova partnerica je odhajala k ljubimcu, pa se vračala k njemu, ko jo je ljubimec zapustil, pa se spet vračala in spet odhajala. Pravi, da se je to razmerje zaključilo pred tremi leti. Da je v zvezi zelo trpel, a da jo je prebolel. Da je poskušal že pred mano s kakimi ženskami, a ni šlo, da sem jaz prva, ki sem spet vzbudila njegova čustva. A da se boji, strahovito boji ... Pravi, da je zaradi izkušnje iz pretekle petletne zveze "emotivno defekten". Potrpežljiva sem z njim, strastna sem, zvesta in razumevajoča, ne vdiram v njegovo intimo. Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano tako kot jaz z njim. Ima še dejavnosti zraven službe, večino prostih dni vseeno preživi z mano. A njegovo vedenje se spreminja, kot da ima dve vodilni osebnosti. Če zazna najmanjšo kritiko ali nestrinjanje, zledeni v sebi in postane nedostopen. Ne prenese občutka, da nekdo pritiska na njega. Čutim, da me odriva od sebe, ko se počuti zavržen, zavrnjen. Pustim ga pri miru, ne paničarim, ne jokam, ne grozim, ne izsiljujem ... Rečem mu, da jaz njega ne bom nikoli zapustila, dokler se drži pravil, potem, ko ga to počutje mine, me znova išče ... To se je že večkrat ponovilo, ta 'push-pull' situacija. Sam pravi, da je "svadljiv". Obmolkne in se umakne. Postavila sem pravila, zelo kratka: spoštovanje in zvestoba. Tukaj je meja, čez to se ne sme. Vidim, da se ta njegova emotivna eksplozivnost umirja. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se navezala, vzpostavlja se zaupanje med nama. Imava se fino, zezava se, debatirava o politiki, o zgodovini, o dogodkih v svetu, se cartava in nenehno dotikava drug drugega. Moje osebne teme posluša z zanimanjem, takoj bi pomagal, o njegovih ne smem spraševati. Zavedam se, da imam opravka z emotivno motenim moškim, morda celo nekoliko osebnostno motenim ... Človek bi rekel, da je tisti nori profesor ... A ima v življenju pomembne funkcije, ki jih brez težav opravlja. Ni imel dosti dolgih zvez v življenju, to med nama on sam šteje že med dolgo zvezo. A po moje tudi kratkih ni imel, ni tip za eno noč, tako je sam rekel. Ne vem, kot pravim, o takih stvareh ne smem spraševati. Rada ga imam, potrpežljiva sem. Čutim in vidim, da me ima rad, dober je do mene in nikoli ni niti verbalno grob, razen enega izbruha čisto na začetku zveze, ko mi je napisal nekaj verbalno žaljivega. Prebrala sem vse, kar sem našla o relacijski travmi, hočem ga razumeti. Ne govorim o tem, čakam, ko/ali bo on spregovoril. Boli me to odmikanje, trikrat sem že mislila, da me je zapustil. Nima pravzaprav čustvenih stikov z nikomer, razen z bivšo družino. In z mano. Mi smo ves njegov bližnji svet. Vse druge relacije je zrušil, z mamo, bratom, z bivšo ljubico. Težko mi je, ko se oddalji, ko prekine komunikacijo, zato vam pravzaprav pišem. A ima taka zveza prihodnost? Se tak moški kdaj uspe osvoboditi travm iz preteklosti? Da se več ne bo bal zapuščanja? Bolečine? Da bodo te vedenjske amplitude vedno manjše? Seksi sem, imam še super postavo, enormno življenjsko energijo, topla sem in nežna, a tudi močna, in življenje me je naučilo potrpežljivosti in sprejemanja. Pravi, da mu je lepo z mano. Da je vse v redu z nama. Da sem ga spet pripeljala v ljubezen. Potem rečem en napačni stavek in vse zgrmi nekam v prepad ... On pa nedostopno oddaljen. Kaj pravite? Hvala za odgovor, bralka
Bralka iskreno: Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati
Brane, pozdravljen! Po ločitvi in po nekaj letih se je zgodila prva kava z njim, ki je prav tako ločen. Začela sva počasi, nevsiljivo, neobvezno in brez pritiskov. Verjetno me je ravno to pritegnilo. Vse, kar sem pogrešala, sem naenkrat imela. Zelo kmalu me je predstavil svojemu krogu prijateljev, staršem in družini. Oba imava polnoletne otroke, živiva ločeno, a se vsak dan vidiva. Kot oseba je zelo komunikativen in družaben, samozavesten, inteligenten, delaven. Do mene je pozoren, skrben, obziren, ljubeč in včasih tudi vzvišen. Če mu kaj ne odgovarja, presliši in ignorira. O čustvih se pogovarja stežka. O svoji preteklosti mi je povedal skozi naključen pogovor. Povedal, kar je želel. Nisem ga dosti spraševala, saj nisem tip pijavke. Vedela sem, da je imel po ločitvi malo daljšo vezo ter nekaj priložnostnih srečanj. Zakaj točno veza ni uspela, iz razgovora nisem razbrala. Sama sem se enostavno prepustila, želela sem novo poglavje zase in zanj – začela verjeti v naju, ne da bi se obremenjevala z najino preteklostjo. Verjeti dolgoročno. Nekega lepega dne pa ugotovim, da je še vedno v kontaktu z bivšo. Brala sem sporočila. Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati. Po temeljitem razgovoru je rekel, da nima z njo nič, da se le občasno slišita kot prijatelja. Da mu ne pomeni nič. Da me ima rad, da mi ona ne seže niti do kolen. Videl je, da me je zelo prizadel in obljubil prekinitev kakršnega koli kontakta z bivšo. Na srečo ali nesrečo pa jo od prej poznam tudi jaz. Naključje je hotelo, da sva se čez nekaj časa srečali. Nekaj vljudnostnih besed, potem pa je izrazila veselje, da sva zdaj midva skupaj. V meni pa alarm, saj sem iz njenih nadaljnjih besed razbrala, da sta še vedno v stiku. S solzami sem oddrvela k njemu, da dokončno razčistiva. Kot bi mi zabodel nož v srce. Spet izgovori, da ga je klicala ona, da je ne more kar izbrisati, da mu je bila v preteklosti v veliki meri v pomoč, da je le prijateljsko. Zame pa nesprejemljivo, kar sem mu jasno in glasno povedala. Da naj se odloči. Sedaj je drugič skesano obljubil, da je konec in sem znova popustila. Pa ne zaradi obljube, ampak so bila moja čustva do njega že pregloboka in zaupanje izrabljeno. Lahko sem se slepila in borila v sebi, kako naprej ter sprejela morda najslabše. Prepustila sem se toku dogajanj, poskušala vsak dan ne misliti o tem in mu poskušala verjeti. Začeti nekako znova pri sebi, za naju. In želela sem spet srečati njo, da bi dobila neko potrditev, a se do danes to ni zgodilo. Ko sva skupaj, pozabim na vse skrbi, ker mi je z njim enostavno lepo, že sama njegova prisotnost me boža. Vsak dan se vidiva in tisti del v meni ga še vedno kontrolira, preučuje. Ko je le možnost, mu pogledam v telefon. Ne vem, ali je tako spreten v brisanju podatkov ali se je res odločil, kot mi je zatrdil, in sicer da prekineta. Ne najdem ničesar, nemir v meni pa se ne umiri. Sicer sva kompatibilna v vsakdanjem življenju, v mišljenju, pogledih, interesih, pa tudi v intimnosti. Enostavno me izpopolnjuje. Ko sva ločena, pa v meni vse divja ... Občutki strahu pred prizadetostjo, bolečino in izgubo. Ne vem, kako naj se umirim, počutim se ujeto v tehtanju, kaj je prav in kaj ne. Težko zaspim in ponoči se zbujam, mojemu premlevanju ni konca. Ves čas ga vidim in si dopovedujem, da je moja predstava zgrešena, da manipulira z menoj, da me le izrablja ... Že samo, ko ga slišim, pa sem nemočna, pozabim na vse. Brane, ali sem začarana (beri nora) pri 54 letih? Prosim te za mnenje, tvoj vidik, nasvet ... kar koli. Hvala ti vnaprej. A.
'Morda si zrela za afero, ampak ali si zrela za kup potencialnih posledic?'
Oj, Brane. Najprej pohvale za tvojo rubriko. Že vrsto let te spremljam in si super. Stara sem 35 let, z možem sva skupaj že zelo dolgo. Imava dva otroka in zakon, ki ima vzpone in padce. Tako kot povsod. Pred nekaj leti sem zamenjala službo in spoznala njega. Nekaj let mlajšega od mene. Nagajivi pogledi, nasmeški, hecanje, kasneje rdečica na obrazu in nervoza v njegovi bližini. Tudi z njegove strani je bilo očitno tako. Ko sem se zavedla, da mi je tip ratal že preveč všeč (in občutek, da tut jaz njemu), me je začel ignorirati. Pa se kasneje spet hecati, pa spet ignorirati. Ne razumem ga in ravno zaradi tega mi je čudno, kako mi je lahko tip sploh tako prirastel k srcu. Preveč. Nikoli nisva imela nič, samo nikakor si ga ne morem izbiti iz glave. Je zadnja misel, ko grem spat in prva ko se zbudim. Seks z možem je bil vedno okej, odkar imam v mislih in srcu njega, pa je fantastičen. Če bi imela šanso, bi samo enkrat rada z njim. Tudi ne vem, kaj bi on, očitno je, da sem mu všeč, ampak ne naredi koraka naprej. Je zelo zadržan, bolje je tako, drugače bi se verjetno že kaj zgodilo. Itak ravno zaradi moje situacije, ker nisem samska ... Ampak ta želja po njem me ubija. Samo enkrat ... Srce mi pravi, samo enkrat se živi. Pamet pa, daj skuliraj se, doma imaš moža in otroke, ki jih imaš neizmerno rada. Itak tega ne morem nikomur zaupati, hvala za tvoje mnenje. Lp, Vrtnica
Bralec obupano: vedno bolj sta zaljubljena, a imata problem v postelji
Brane, zdravo! Moje težave so nekoliko neobičajne, rad pa bi povedal celotno zgodbo, da boš tako morda lažje odgovoril. Najprej, star sem 33 let, s punco, ki je iste starosti, sva skupaj nekaj več kot pol leta. Imava se res rada, uživava skupaj, ona je vsak dan pri meni, tako da tudi že praktično živiva skupaj in je vse perfektno, pravzaprav se še prepirava praktično nikoli. Pomemben del zgodbe je tudi, da se poznava že kakšna tri leta, v vmesnem času smo se ogromno družili, pred dvema letoma mi je postala noro všeč, vendar sem nekaj časa čakal, da jo povabim na "date". Menil sem, da je privlačnost obojestranska, vendar je v tem času, ko sem čakal, spoznala fanta, ki je njej postal zelo všeč. Nikoli sicer nista bila skupaj, vendar je to trajalo vsaj eno leto. On jo je bolj kot ne izkoriščal za druženje in vse živo, bila sta prijatelja, nista pa nikoli imela ničesar intimnega ali bila skupaj, čeprav si je ona to želela. Vmes sem jo sicer povabil na pijačo, vendar me je dokaj prijazno zavrnila, tako da sva ostala prijatelja v sklopu družbe in smo se še vedno redno družili, včasih tudi s tem fantom, večinoma sicer ne. Moje navdušenje ali pa zaljubljenost se je v tem času ohladila, lani pa, kot bi se nekaj spremenilo, mi je spet postala neznansko všeč, to pa je tudi sovpadalo s tem, da je ona povsem prekinila zvezo s prej omenjenim fantom. Začela sva si dopisovati in se tudi redno dobivati, ko pa sem po enem druženju, kjer sva tudi "zamutila", predlagal, da bi morda začela resno zvezo, mi je pojasnila, da bi raje še nekaj časa imela tako kot do takrat, torej, da se druživa in uživava skupaj, vendar ne več kot to, ker še vedno preboleva prej omenjenega fanta. Meni je bilo o. k., ker sem bil res rad z njo. Vseeno pa se je po tem pogovoru začela stvar razvijati precej bolj, začela je prihajati k meni, ob slovesih sva se poljubljala, ko pa sva bila v družbi, pa je bilo vse še vedno prijateljsko. Jaz nisem hotel drezati vanjo, saj sem menil, da se bo zadeva razvila, ko bo ona pripravljena. In res se je to zgodilo. Na enem druženju me je potegnila vstran in vprašala, zakaj midva še nisva skupaj. Rekel sem, da čakam, da bo ona pripravljena, in od takrat sva par. V tem času se je vse skupaj še bolj razvilo, zdi se mi, da sva oba vedno bolj zaljubljena drug v drugega. Vendar tu pride do problema. Namreč, imam velike težave z erekcijo. Ko sva oblečena, ko me zadovoljuje z roko ali jaz njo, je vse super, ko pa moram natakniti kondom, mi penis uplahne in se nikakor več ne postavi nazaj. Do zdaj sva seksala samo trikrat, vsakič brez kondoma. Včasih sem gledal veliko pornografije, sedaj pa vedno manj, saj sem bral, da lahko tudi to vpliva. Vedno bolj pa me seveda grabi strah, da naslednjič ponovno ne bo šlo, zato niti ne poskušam. Ona sicer pravi, da ji je povsem vseeno, da jo dobro zadovoljim z roko in jezikom, pa vendar me skrbi, da se bo kaj kmalu naveličala. Načela sva tudi že temo o otrocih in vsakič pomislim (včasih ji tudi rečem in se sicer nasmejiva), kako bova imela otroke, če jih ne morem narediti. V glavnem, res ne vem, kaj naj naredim, razmišljal sem že tudi o kemiji, vendar na dolgi rok to gotovo ne bo šlo. Prosim za pomoč.
Slovenka priznala: 'Občutek imam, da sem edina 22-letna devica na svetu!'
Pozdravljen Brane! Imam problem, ki se mi zdi vse večji ne zato, ker bi tako jaz mislila, ampak zato, ker vsi drugi, ki vedo zanj. Od dobrih prijateljic do mojega starejšega brata, ki ga je posredoval prijateljem, da bi mi ga pomagali rešiti. Kar nekaj mi jih je to že predlagalo. Najraje bi brata po nosu. Imam 22 let, moj domnevni problem pa je moje devištvo. Občutek imam, da sem edina 22-letna devica na svetu. Ker sem še deviška, me prijateljice, ki to vedo, ali zafrkavajo, ali pa mi govorijo, da sem trapasta, ker se šparam. Še bolj me zafrkava brat, ki sem mu pred časom naivno zaupala svoje deviško stanje, in njegovi prijatelji, ki jim je to sčvekal. Kličejo me Nedolžnica. In se mi ponujajo kot razdevičevalci. Problem z deviškostjo je povezan s starejšim problemom, ki sem se ga začela zavedati pri štirinajstih letih, ko sem postala nezadovoljna s podobo svojega telesa v ogledalu. Bila sem kar okrogla in imela sem največjo zadnjico in najmanjše prsi v razredu. Zdaj sem veliko bolj zadovoljna s svojo golo podobo v ogledalu, saj se je zaradi teka in tenisa zelo popravila. Zadnjico imam še zmeraj veliko, vendar je čvrsta, mišičasta in kar lepo izgleda. Pa tudi prsi so se pojavile, res ne prav velike, a so kar v redu. Vseeno me misel na to, da bi se slekla pred moškim, še vedno prestraši. Vseeno si seksa vse bolj želim, posebno takrat, ko se samozadovoljem, kar sicer rada počnem kar pogosto. Skoraj vsak dan. Z uspešnim izidom – saj veš, kaj mislim s tem. Eden od fantov v mojem teniškem klubu me očitno rad vidi. In me je po tenisu že vabil na pijačo, a sem vedno našla kakšen izgovor. Zelo všeč mi je, mislim, da sem že kar zaljubljena, vendar me je sram priznati, da sem devica. In že misel na to, da bi bila z njim gola, me zmrazi. Kaj naj naredim? Za vsak nasvet ti bom hvaležna. Nedolžnica.
Obupana: Ko sva skupaj, se imava super, vmes pa kot da pozabi, da obstajam.
Pozdravljen, Brane! Od lani sem po 25 letih ločena, imam dva odrasla otroka. Živim sama, dobro situirana, a kljub moškemu, ki ga imam pol leta, sama in osamljena večino časa. Ker so okoliščine take, kot so, se vidiva le vsaki drugi podaljšan vikend. Gospod še zaenkrat ni pripravljen, da spoznam njegovega otroka in da bi se odločil, kaj in kako bi sploh najina neopredeljena zveza potekala. Seks je božanski, skupni trenutki so vse, kar nikoli nisem imela, vse delava skupaj, pospravljava, kuhava, nakupujeva, sprehodi itd. Vendar me moti ta njegova neodločnost. Je samski, a me na nek način skriva, ne drživa se za roke, vedno je prisoten strah, da naju bo kdo videl, čeprav me v okolici že vsi poznajo, prav tako v moji njega, a vendar še vedno je z njegove strani prisoten strah. Pove mi, da me ima rad in da sem najboljše, kar se mu je zgodilo, da sem zlata, ampak meni vse to ne pomaga, ker me ta njegova neodločnost zelo moti, kar mu tudi povem, vendar se vedno uspešno izgovori in je potem spet enako naprej. Ko sva skupaj, se imava super, vmes pa kot da pozabi, da obstajam in me niti ne povabi k sebi. Četudi ga vprašam, ali si želi, da pridem, ne odgovori, ampak vedno reče, da sem dobrodošla. In če pridem kakšen dan kasneje, kot ve, da bi lahko, mi reče, da me je čakal. On ve, da k meni lahko vedno pride, ampak tudi ko bi lahko oziroma sva bila zmenjena, ga ni bilo, vedno neki izgovori. Vem, da mu je prejšnja zveza pustila precej slabega, ampak ne razumem, zakaj ne more naprej, vmes ni imel nobene zveze, odkar sva midva skupaj, pa kot da ima prvič punco. Včasih se mi zdi, da ne ve, kako to poteka, sploh glede odrekanj ... Zanima ga vse, ni da ni, tudi ko sva skupaj se ni ravno pripravljen čemu odpovedati. Jaz pa kot gospodinja, mama, delavka, vse, kar je na mojih plečih 25 let, nisem navajena buljiti v telefon, raziskovati, brati, pri miru gledati TV po več ur, še kakšen film si komaj pogledam pri miru. Sem polna energije in življenja, zame je pomembna akcija, ne ležanje na kavču in spanje do 11. ure. Gospod je par let mlajši.
Bralka priznava: Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec
Brane, zdravo. Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec. Mož o tem ne ve nič, dobiva a se enkrat na teden na skrivaj. Z njim mi je prav lepo, ker je pri svojih 55 letih zelo seksi. Naj ti zaupam, da sem stara 41 let, poročena 12 let in brez otrok. Kaj naj storim? Ne morem prenehati z njim.
'Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim'
Pozdravljen, Brane! Že kar nekaj tvojih odgovorov sem prebrala na temo varanja, pa vendar se v nobeni zgodbi nisem prepoznala, zato sem se odločila, da ti pišem. Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim, ki sem jo vmes večkrat prekinila, vendar se vsakič vrnila nazaj. Zdaj sem spet pred vprašanjem, ali vztrajati ali tokrat res dokončno zaključiti in pozabiti nanj. Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko je do mene pristopil po nasvet glede ločitve. Tudi sama sem že kar lep čas ločena in imam dobro življenje. Razlog, zakaj je želel ločitev, je bil ta, da je njega žena večkrat prevarala (imata tudi druge probleme, vendar je bila to pika na i). Pokazal mi je nekaj sporočil, ki jih je pošiljala svojim ljubimcem in prijateljicam, zato v ta del zgodbe nisem nikoli dvomila. Najino prijateljstvo je hitro preraslo v nekaj več in resnično sva oba začutila, da sva za skupaj. Moja vest pa mi večkrat ni dala miru in sem se umaknila, da bi onadva rešila zadeve med sabo, kar pa se ni zgodilo, saj ona kljub vsem dokazom vztrajno zanika svoje afere in se jezi na njega, ker je gledal v njen telefon. Sta bila tudi pri terapevtki, potem pa ona ni več želela iti, ker se je to njej zdelo "brez veze". Naj ponovno omenim, da tega ne vem samo na podlagi njegovih besed. Tudi spolnih odnosov med nama ni bilo do pred kratkim, da bi me imel zaradi seksa, močno dvomim, saj bi verjetno dobil kakšno drugo, ki je ne bi bilo treba čakati več kot pol leta, pa še to se je zgodilo le dvakrat. Zdaj pa jaz želim po eni strani vse skupaj zaključiti, vsaj dokler ne uredi z njo in dokler se ne loči. Njegovo finančno stanje trenutno ni najboljše, to je glavni razlog, ki ga drži nazaj. Glede na razmere na nepremičninskem trgu to lahko razumem, ne želim pa, da se kar preseli k meni. Ena izmed možnosti je, da si poišče stanovanje izven Ljubljane, česar pa zaradi otrok ne želi. Po drugi strani mi je težko, saj sem se vanj resnično zaljubila in on mi ta čustva vrača. On se zaveda, da bi to bila najbolj razumna poteza, vendar tudi on ni pripravljen zaključiti stvari in zdaj se vrtiva v krogu. Pa še to za konec: razumem, da je narobe, kar počneva. Razumem, da se večina moških zaradi nezvestobe ne loči (njene in njegove), razumem, da večina moških po ločitvi ne ostane z ljubico ali pa da kasneje to obžaluje. Tudi glede tega imam pomisleke in to sem z njim jasno skomunicirala. Pa vendar sva se našla in si ne predstavljava, da se ne bi poznala ...
'Vem, da to počne vsak moški, ampak se počutim prevarano'
Brane, pozdravljen. Že dolgo časa opažam, da fant nima ravno problema s tem, ko meni ni. Noseča sem 19 tednov, torej tečna, sitna, čim dlje od seksa. Ampak prej ni bilo tak o... bilo je 1-krat na teden, obema je bilo dovolj, a zdaj vidim, zakaj njemu še posebej. Vsak dan porno strani in sama grozna iskanja ... Pogosto tudi večkrat na dan. Bolj grozno se ne bi mogla počutiti. Sej vem, da je to normalno, da to vsak moški počne, ampak se počutim prevarano. Bojim se, da kar ne doživi z mano, doživlja z drugimi ... Ne vem sploh, kako mirno živeti s tem. Sploh zdaj, ko bi morala biti prekleto mirna. Brane, hvala.
'Odločila sva se, da imava otroka, a kot prijatelja. In zgodilo se je, zanosila sem.'
Dragi Brane, stara sem 30 let in sem mamica čudovitemu, pol leta staremu fantku. Vedno sem želela otroke, a sem nekako naletela na moške, ki niso želeli to še v teh letih. Zadala sem si (nekje pri 25 letih), da bom imela prvega otroka nekje okoli 30. leta, z nekom ali sama. Temu primerno sem tudi iskala zaposlitev, ki bi mi omogočala finančno stabilnost, kar sem tudi našla. Malo kasneje sem spoznala mojega sedaj nekdanjega fanta in skupaj sva bila štiri leta. Je pet let starejši od mene. Živela sva skupaj tri leta, ni bilo popolno (ne verjamem v popolnost), bilo je pa lepo in delovala sva dobro. Bila sva dobra prijatelja, super seks (sva oba zelo seksualna), skrb eden do drugega, spoštovanje, potovanja in možnost lepe prihodnosti. Nikoli nisem bila nek tip ženske, ki bi sanjarila o poroki, zame je to samo papir ... Živeti skupaj je zame kot, da bi bila poročena. Velikokrat sva govorila o prihodnosti, gradnji hiše in otrocih. Načrti za hišo so bili že v procesu (on ima zemljo) in finančno sva bila zmožna. Ko je prišlo do vprašanj (v zadnjem letu zveze), kdaj bova ustvarila družino, pa je imel izgovore: ko bo hiša, ko bom imel boljšo službo, ko bom prihranil kaj denarja ... Jaz pa nisem tip človeka, da dajem priložnosti v nedogled. Meni je bilo dovolj jasno, da ta 'ko bom' mogoče ne bo nikoli. Niti okvirno ni znal povedati, kdaj pa bi morda bil on pripravljen. Mislim, da nihče ni 100-odstotno pripravljen na otroka. V moji glavi se je prižgal rdeči alarm, ali jih sploh noče ali jih pa noče z menoj ... Se pač zgodi ... Nisem odvisna od moškega in od ideje, da moram z nekom biti. Ja, imela sem ga res rada, ampak moje želje in cilji pa so tudi nekaj vredni. Z njim sem se nato po štirih letih zveze razšla in mu tudi povedala resnico, zakaj in kako. Nisem mu zamerila in nisem bila nikoli jezna nanj. Sem mu pa povedala, kakšen je moj načrt. Ostala sva v kontaktu kot prijatelja in si občasno dopisovala. Dva meseca za tem mi je pisal, da v redu, da mi bo naredil otroka. Seveda sem rekla ne. Nisem želela, da naredi nekaj, česar si ne želi, samo da bi bila skupaj. Otrok vsekakor mora biti zaželen, drugače bi mi lahko čez nekaj let očital, da sem jaz kriva, da je v tej situaciji, ki je ni želel. Kasneje tisto leto sem spoznala fanta, s katerim sva se dobro ujela in je želel otroka. Bila sem iskrena, da ne čutim, da bi med nama bilo kaj trajnega, bila je bolj seksualna privlačnost. Odločila sva se, da imava otroka in ostaneva prijatelja ter sva povezana na tak način. Zgodilo se je in sem zanosila. Nikoli ne bi spremenila ničesar, ker je moj otrok moja največja ljubezen in me osrečuje vsak dan. Ko je nekdanji izvedel za moje novo razmerje, je tudi on začel novega. Bila sem vesela zanj in mu to tudi povedala. Privoščim mu res vse najlepše. Nato pa me je videl nosečo par mesecev in prenehal govoriti z mano. Jaz sem rodila in mislim, da mi je čestital nekje po treh mesecih, čeprav je vedel že prvi dan, saj sem še vedno v kontaktu z njegovo družino, ker smo bili zelo povezani. Pred enim tednom pa mi je pisal (ve, da sem samska ) in začel namigovati, da bi se dobila in seveda, da pogreša najin seks. Da pa seveda ne ve, kako bi to šlo, ker je seveda še vedno s to punco (sedaj nekje leto in dva meseca). Nato je izjavil, da je njegova punca noseča in bo rodila čez dva meseca. Da pa stvari niso bile načrtovane. Ne vem, kako verjeti, da ne. Mislim, da moški pri 35 letih zna nadzorovati situacijo. Rekel je, da ni vedel, kako mi povedati in ali ga sovražim, da bo imel otroka z njo in ne z mano. Seveda nisem. Imam ga še vedno rada, ampak ljubezen ni dovolj. Nama že ni bilo namenjeno ustvariti družine skupaj. Moje vprašanje pa je, zakaj? Zakaj želi varati svojo sedem mesecev nosečo punco in zakaj z menoj, ki sem ga pustila? Zakaj več ni zvestih moških, sploh v takšnih situacijah?
Ljubica, ki to ni: 'On je poročen in ima prav tako otroka'
Pozdravljen Brane! Prosim te za pomoč. Stara sem 30 let in že 10 let v zvezi. S partnerjem imava tudi enegaotroka. Pred nekaj mesecisem spoznala moškega malenkost starejšega od mene. On je poročen in ima prav tako otroka. Bila sem mu všeč, zato je z mano vzpostavil stik. Po dolgem času pogovorov sem ugotovila, da je on točno to, karsem iskala vse življenje. Naj povem, da se s partnerjem že nekaj časa ne razumeva. Podlegla sem njegovemu "šarmu" in postala ljubica. Ampak hitro sem ugotovila, da sem se zaljubila. Vsake toliko časa mi pošlje kakšno sporočilo, včasih se srečava po naključju, malo poklepetava in to je to. Drugega stika z njim nimam, čeprav si ga močno želim. Od nekdaj sem prepričana, da je bolje, da svoja čustva zadržim zase, ker se bojim, da če povem, kaj čutim, me bo prizadel. Vem, da nimava skupne prihodnosti, ampak kako naj vem, če do mene goji čustva? Pravi, da je v moji bližini vedno raztresen, obnaša se, kot da ga skrbi za mene, čeprav to ni potrebno, je prijazen (včasih celo preveč). Brane, prosim pomagaj mi ugotoviti, kaj se plete po njegovi glavi. Hvala za tvoj odgovor.Ljubica, ki to ni.
'Ženi se najbrž ne sanja, da njen mož igra dvojno življenje'
Brane, pozdravljen! Pišem ti, ker sem se znašla v situaciji, iz katere se ne znam rešiti. Sem ljubica poročenemu moškemu. Že kar nekaj let. Prvih nekaj let sem ves čas iskala tudi resnega partnerja, saj od ljubimca nisem pričakovala ločitve, ni mi niti omenil, da bi se ločil, niti dajal kakršnih koli obljub. Torej nič resnega ali stalnega. A vsak neuspel poskus iskanja partnerja (moški so res prasci, no, saj smo tudi ženske) me je vsakič vrnil k ljubimcu. Ko sem ga pred korono pustila zaradi drugega moškega, se je začel bolj zanimati zame, da ne rečem celo boriti. Tedaj je prvič priznal, da me ljubi, da se bo ločil, da pa rabi čas, da vse to izpelje. In sem mu nasedla ter se vrnila k njemu. In kaj se je od takrat spremenilo? Kaj dosti ne. Še vedno je poročen, še vedno rabi čas, rok za izvedbo si je postavil sam, je šlo pa prek meja zdravega razuma. Ženi se najbrž ne sanja, da njen mož igra dvojno življenje. Najbrž jima jaz rešujem zakon. Ob omembi, da če ji sam ne pove, ji bom jaz, je 'padel ven'. Tak odziv sem pričakovala. Ultimatov ne postavljam, saj tudi kaj dosti od obljubljenega ni izpolnil. Niti ne vem, ali kdaj bo. Saj vsakič spretno najde razlog, zakaj rabi čas. Korona. Bolezen. Moj sin iz prvega zakona (če bi živela sama in bila brez otrok, bi se menda že davno ločil in preselil k meni), pa še kaj bi se našlo (moja nepotrpežljivost, nerazumevanje ipd.). Rekla sem si, da počakam do roka, ki ga je postavil sam. Ker se rok bliža, dvomim, da mu bo uspelo. Po roku pa resno razmišljam o tem, da pokličem ženo ali pa jo osebno obiščem. Vem, da ga bom s tem izgubila, bom pa prišla resnici do dna, spoznala drugo plat zgodbe, ki je verjetno takšna, da je njun zakon povsem ok. Vsaj ponavadi je tako. Če pa imaš kak drug predlog, pa kar z besedo na dan. Verjetno bi pustil vse na miru, zaprl to knjigo in našel novo pot. Tako tudi karma ne bo imela dela. Za kakršen koli nasvet se priporočam.
Obupana bralka: Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok".
Brane, lepo pozdravljen. Lepo bi te prosila za tvoje mnenje, ki ga zelo cenim. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to zgodilo, a se mi očitno je. Deset let sva bila s partnerjem skupaj, zgradila sva hišo, imava dva krasna otroka. Najin odnos je bil zadnja leta brez spolnosti in globokih pogovorov, oddaljila sva se, ker sva si preveč različna. Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok". Ko sva sezidala novo hišo, sem si mislila: "Ok, to je to, pač bom živela nesrečna in kot v celibatu do smrti (živela sem samo za otroke že itak vsa ta leta), otroci pa bodo imeli vsaj dom, hišo kot dediščino." Potem pa se je zgodil on. Inteligenten, privlačen, mlajši moški in mi "nekaj v srcu" prebudil ... Vse se je zbudilo v meni, zacvetela sem. Nekajkrat sva se dobila, to so bili najlepši trenutki v mojem življenju, dokler me ni "posekal" do samega dna. Ko sem mu izrazila, da želim več kot seks (ki je bil precej brezčuten/mehanski, brez nežnosti in gledanja v oči itd.) in da ga ljubim, me je hladnokrvno zapustil in se ni dal več prepričati v nasprotno. Popolnoma mi je uničil samozavest, sem v najlepših letih (40), modra, privlačna, uspešna, situirana, zabavna, zanimiva, inteligentna, visoko izobražena umetnica, a mu nisem bila dovolj. Je pa tudi sam po propadli dolgoletni vezi, za katere propad se močno krivi. Skratka, sedaj sem se z otroki preselila v podnajemniško stanovanje, zapustila bivšega, hišo prepustila njemu (ker je na njihovi zemlji), mali otrok pa ima žalostne in agresivne izpade, da hoče domov, v hišo k atiju. Meni se lomi srce, sama tudi prebolevam zavrnitev ljubimca, ki ga še vedno ljubim in pogrešam. Pomislila sem tudi, da razumem, zakaj kdo stori samomor, čeprav ga jaz ne bi zaradi otrok. Moj bivši partner je izvedel za "ljubimca" in me sovraži, že takoj si je prek Facebooka našel ljubice, s katerimi se sestaja, in sedaj je še bolj sovražen do mene. Do otrok je dober (zaenkrat), a z njim se ne da več normalno pogovarjati (glede skrbništva, nove hiše ...). Na smrt me je strah, kako bo, tla so se mi čisto zamajala. Kot da bi se name zgrnili temni oblaki. Vse, kar sem si želela za vse vpletene, je, da bi bili vsi srečni, a so stvari zelo kompleksne. Zdaj sem se obdala s prijatelji, psihoterapevti, mediatorji, naredila bom vse, da se "postavimo na noge". Prosim za kakšen tvoj pogled in pripombo, resnično me zanima tvoj moški pogled. Kaj bi mi svetoval? Hvala ti vnaprej za tvoj čas in odgovor, zelo cenim. Florence
'Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano.'
Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano. Enkrat pomladi, dvakrat poleti in to je vse. Imava 3 otroke. Bližava se 40. letu. Običajen izgovor: sem utrujen. V zvezi sva 15 let. Telesno se nisem zredila, še vedno sem fit in aktivna. Le prsi imam manjše in moj trebuh ni več povsem ploščat, takšen kot pred porodi. Se razume, saj nisem več dvajsetletnica. Kako ga naj ponovno vzburim? Poskušala sem že marsikaj zapeljivega, od brazilske depilacije do erotičnih plesov, a ostaja hladen. Sicer vem, da na skrivaj gleda porniče. Na mojo pobudo, da pogledava kakšnega skupaj, pa reče, da je to neprimerno, in mi naredi slabo vest. Dvojna merila torej. S kakšno tehniko ga naj zapeljem? Je namreč zelo zadržan. In, Brane, ali je to običajno, da moški po toliko letih izgubi zanimanje za ženo? Razmišljam tudi, da bi si šla kirurško popravit prsi in gubice na obrazu. Mislite, da bi to kaj pomagalo? Ne sprejemam, da bom pri teh letih kar brez intimnosti, in sem ga že postavila pred dejstvo, da si bom kmalu omislila ljubimca. Ker ga ni to nič ganilo, se počutim še bolj ponižano.
Njen ljubimec misli, da je ločena, v resnici pa je že 10 let 'srečno' poročena
Ne vem, kako bi ti opisala stvar, Brane. Imam 35 let in sem mlada mamica. Srečno poročena sem že več kot deset let. Imela sem resno razmerje s svojim zdaj že bivšim sodelavcem, ko se je lani poleti k njemu preselil prijatelj, pa sem se mu odmaknila in se posvetila družini. Bila sva prijatelja in zelo ga pogrešam. Včasih je bil do mene nežen, ljubeč, imela sva tudi odličen seks, vse to pa sem skrivala pred svojim možem. Ker se nisva videla že leto in pol, ga zelo pogrešam. V njegovem stanovanju imam tudi svoje osebne stvari, še vedno imam ključ. Ne najdem poguma, da bi šla k njemu po stvari, še vedno upam, da bova seksala, ko se bova videla. Veliko dela, oglasi se bolj tako tako ... Sama sem zbolela za covidom in bila tudi skoraj več kot pol leta v bolnišnici, saj sem preživela raka na dojki. Prijatelj misli, da sem ločena, ker mu nisem nikoli povedala resnice, da ga ne bi prizadela. Kaj naj storim? Svetuj, Brane. Hvala!
Kje naj 33-letna ženska spozna partnerja?
Dragi, Brane! Sem samska 33-letna ženska. Imam redno zaposlitev. Manjka mi le eno. Da bi našla nekoga za skupno življenje. Pa je enostavno nemogoče, ker so ''fanteki'' tako otročji in nedorasli svojim letom. Vsak ponuja samo eno stvar. Npr: prijateljico, s katero bi bil rad intimen. Moje vprašanje pa je. Ti kot moški se verjetno spoznaš na ''lokacije'', kjer se moški zbirajo oz. kje je takšno sproščeno vzdušje, kjer bi nekako lahko v bolj normalnem okolju spoznala fanta. Je to lahko kakšna košarkaška tekma? Ti se verjetno bolj spoznaš in veš, kje bi lahko koga spoznala. Prosim za pomoč in za vse ostale dobre samske ženske, ki imajo čez glavo nespodobnih povabil. Lp, Gloria
'Ne vem, če sva ravno ljubimca, saj sva v tem času seksala le petkrat'
Brane, lepo pozdravljen! Redno prebiram tvoje odgovore, no, sedaj pa sem zbrala pogum in bom še sama postavila vprašanje glede svoje "godlje", v kateri sem se znašla, ki je nič več ne razumem in iz katere nikakor ne uspem zlesti. Skratka, kot veliko podobnih zgodb, sem tudi sama zapadla v neke vrste "afero". Sem vezana – odnos s partnerjem je odličen, imava otroka, se razumemo, intimnost sicer ni pogosta, a vendar zelo kvalitetna – in zapletla sem se s prav tako vezanim moškim, ki ima po njegovih besedah sodeč soliden zakon z otroki in ženo, s katero ima tudi intimne odnose. Kje je sedaj problem? Najina "veza" traja že celih pet let, pri čemer je vse skupaj nekam čudno, ne vem, če sva ravno ljubimca, saj sva v tem času imela vsega skupaj kakih petkrat intimen odnos. On sicer daje ves čas pobude za srečanja, jaz jih več ali manj zavračam (strah, nelagodno počutje, morala ...). Omenila sem mu, da bova intimna, če bova kdaj uredila in zaključila odnos doma, sicer nima smisla. Sva pa ves čas na vezi (klici, sms-ji, e-pošta), tudi večkrat na dan, in se veliko pogovarjava o vsem (in si tudi poveva, da se pogrešava, da se imava rada). Skratka, neke vrsta močna čustvena navezanost, brez intime, ki se noče in noče ohladiti. Rada bi že vse skupaj zaključila, ampak ko se že odločim, popustim, saj ga začnem močno pogrešati (seveda najbolj pogovore in njegovo pozornost). Kaj je sploh ta odnos, ki ga več ne razumem? Zakaj ta navezanost ne mine in zakaj je tako močna? Zakaj oba vztrajava na nečem, kar tako in tako nima prihodnosti? Hvala za odgovor.
Obupana bralka: Z možem že nekaj let ne spiva skupaj
Pozdravljen, pišem ti, ker mi boš verjetno znal pomagati. Sem ženska poznih srednjih let, sicer srečno poročena, z možem živiva skupaj že 15 let, otrok nimava, čeprav sem si jih res želela. Razlog pa tiči drugje. Z možem namreč ne spiva skupaj. Že kar nekaj let. Ali sva se oddaljila ali mu nisem več privlačna, ne vem. Možu je sicer telesna bližina, spolnost, bila nekoč zelo pomembna in dvomim, da bi ga kar minilo. Preden sva se poročila, je imel kar pošteno število žensk, zato sem začela sumiti, da ima ljubico. Nočem ga niti zasledovati niti mu brskati po telefonu, kar sploh ni možno zaradi varoval, ki jih ima nastavljene. Sicer mu telefon kaj dosti ne zvoni in kar ujamem in uspem izvedeti, kdo ga kliče. Da se razumeva; imava uspešen zakon, ustvarila sva dom, tudi vsakdanje obveznosti in nasploh težave uspešno premagujeva. Čeprav ga včasih ni doma, mi vsakič pove, kje je (pri bratu, starših), in niti ne dvomim, da bi bil kje drugje. No ja, morda malo. Tudi dopust preživljava skupaj, a čeprav takrat spiva v isti postelji, se me niti ne dotakne. Poleg enotedenskih mankov in včasih za vikend ter več dni med tednom, ko je službeno odsoten, se mož precej zadržuje doma, postori za delo, hodi na sprehod z najino psičko in tudi ob vikendih ter prostem času se druživa skupaj s prijatelji. Ampak vendarle me malce daje dvom ... Bi lahko imel drugo žensko? Sva res skupaj samo zaradi vsega ustvarjenega in navezanosti? Si zato deliva vse, le postelje ne?
22-letni devičnik: 'Kako naj osvojim punco?'
Brane, pozdravljen! Star sem 22 let in sem študent. Ker se pogosto obremenjujem z obveznostmi na faksu, mi tako ostaja manj časa za družabno življenje. Do sedaj sem bil že na petih zmenkih, ki pa so se vedno končali katastrofalno (beri: vsaka izmed petih punc me je "friendzonala" že po prvem zmenku). Sram me je priznati, a pri 22-ih še nisem imel spolnega odnosa. Sam se do punc obnašam vljudno, nekaj ljudi mi je tudi reklo, da posedujem navade, ki pritičejo gentlemanu. Ne vem, ali današnje punce moje generacije (rojene na prelomu 20. v 21.stoletje), ki so večinoma materialistke (oz. zelo navezane na denar), menijo, da velja enačba "gentleman=copata"? Ali je problem tudi v mojem obnašanju na zmenku? Ali se morda obnašam preveč prijateljsko in predvidljivo? Seks mi trenutno ni nujno potrebna vrednota, a glede na to, da še nisem seksal, hrepenim po njem. Pred vrati je poletje, v prvi vrsti si želim spoznati punco za resno zvezo, kajti do sedaj resne zveze niti nisem imel, za mano pa sta dve zelo težki leti, ki ju je zaznamovala depresija, ker zaradi epidemije nisem mogel spoznavati novih ljudi v živo. Letos sem poleg zmenkov poskušal osvajati punce tudi s petjem karaok, a dlje od francoskega poljubljanja ni šlo. Prosil bi te za nasvet, kako naj izboljšam svoj nastop na zmenku oziroma pri osvajanju, da mi bo končno uspelo osvojiti kakšno lepo in prijetno punco.
'Naj imam ženske za eno noč ali naj najdem sorodno dušo?'
Pozdravljen, Brane, na tebe se obračam z vprašanjem, ki je za nekatere popolnoma banalno, a zame ni. Prihajam v neko fazo zrelosti in spoznavam neke resnice, ki so bile zamolčane ali pa so šle mimo mene skozi življenje. Do tega ni še nikoli prišlo in sedaj, ko sem v novi službi in obkrožen z ženskami različnih starosti, ne vem, kaj mi je. Kolega, ki dela z menoj, je zaseden, ima partnerko in otroka, in ker skupaj delava v podjetju kot tehnologa, se odlično razumeva. Zaupava si vse, tudi neke zadeve, ki jih je doživel v svoji starosti oziroma mladosti. Bil je pravi ljubimec ... Doživel je marsikaj in prav je tako, saj izkušnje štejejo, a ko meni to govori, se sprašujem, zakaj mi to razlaga. Počutim se kot sirota oziroma sram me je pred njim in ne vem, če mu lahko zaupam kot prijatelju, čeprav mi je kot brat. Ne vem, kako naj mu razložim, kaj si želim. Nikoli ni bilo časa ali pa so bile takšne okoliščine in je ta del življenja šel čisto mimo mene. Prav sram me je. Nikoli ni bilo možnosti, da bi se znorel in imel nekaj izkušenj. Verjamem, da veš, kaj mislim. Sem v tej starosti, da ne vem, kaj naj si mislim o svojem življenju. Želim si spremeniti zadeve na tem področju življenja, a nimam nič izkušenj. Ne vem, če sem edini tak na svetu ali jih je čedalje več. Želim si najti eno, s katero bi bil, ampak ne vem, naj se pri starosti znorim in imam ženske za eno noč, ali naj delam na tem, da najdem sorodno dušo. Razmišljam tudi o psihologu oziroma seksologu ali hipnozi, da razčistim svoje dvome. Prosim za tvoj nasvet.
Obupana bralka: 'Po spletu me iščejo samo moški, ki si želijo seks za eno noč.'
Pozdravljeni, upam, da mi boste lahko pomagali. V osnovni šoli sem bila zaljubljena v sošolca in on je bil zaljubljen vame. Videla sem ga vsak dan v šoli, med odmori in po šoli na šolskem kombiju. Po koncu osnovne šole pa ga nisem več videla. Ko je odšel v srednjo šolo, sem mislila, da mi bo vsaj povedal, kaj bo z najino zaljubljenostjo, da se bova videvala vsak vikend ali da se bo vsaj poslovil od mene, ampak ni bilo nič. Odšel je brez vsake besede. Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Druga težava pa je, da me po spletu iščejo sami taki moški, ki si želijo samo seks za eno noč, jaz pa si želim samo resno zvezo, poroko in otroke. Ne vem, ali je kaj narobe z mano, da si ne želim seksa, ali vse moške zanima samo seks in ne družina. Lep pozdrav!
'Ko se je začelo družinsko življenje, je šlo vse navzdol ...'
Pozdravljen, Brane! Redno se zatečem na Vaš portal in vidim, kako pomagate, zato sem se odločila, da Vam pišem tudi sama – v upanju na odgovor ali pa samo na olajšanje, da se lahko nekomu zaupam. Stara sem 28 let, s parterjem pa sva skupaj sedem let in imava petletno hčerko, drugi otrok pa je na poti. Ne vem, kako naj se počutim.Zadnje leto sem zelo žalostna, brezvoljna in se mi zdi, da me pokonci drži samo še hči. Na začetku veze je vse štimalo, imela sva se rada, se zabavala in uživala. V glavnem, bila sva mlad, srečen in zaljubljen par. Potem pa se je začelo družinsko življenje, rutina in vse skupaj je šlo navzdol. Kljub temu, da mu povem kaj potrebujem. Nisem tiho in si ne mislim naj si sam potuhta kaj me muči, ampak mu vse povem. Kako bi želela da mi pomaga po hiši ali z otrokom. Dela cele dneve, tudi vikende si rad zapolni z delom. Ves prosti čas, ki ga ima, ga raje preživi s prijatelji kakor s svojo družino. Seksala nisva že huh ... Ne spomnim se, ker ga tudi redno ''boli glava''. Kadar ne delam za vikende, hčerko peljem na kak izlet in je večkrat nato užaljen, ker sva šli sami (kljub temu, da ga povabim). Ni lepo, da to rečem, ampak žal mi je, da sem še 1x noseča. Čeprav je na začetku obljubljal, da se bo spremenil, sploh prioritete, kar mu ves čas ponavljam. Ampak zadnje tedne mi dokazuje ravno nasprotno. Ne spremlja me na preglede, ko ga prosim, da mi zvečer pomaga s hčerko, mu je muka. Se mi zdi, da bi mi bilo bolje, če bi bila sama. Tako bi vsaj vedela, da sem za vse sama in ne bi imela pričakovanj do njega. Predlagala sem nama tudi zakonsko svetovanje, ampak on pravi, da ni nič narobe z njim, da če želim, lahko grem sama. Upam, da mi vaš odgovor in mi pomagaš najti neko luč, ki jo tako obupano iščem. Hvala
Izpoved bralca: 'Vsak dan sem mislil na njo, tudi na dopustu z družino. Potem pa šok ...'
Zdravo, Brane. Prvo ti moram povedati, da so tvoji članki top. Me zanima, če si že slišal za podobno zgodbo, kot je moja. Sem v srednjih letih, malo pred 50. letom, v zakonu že 25 let. Lepa žena, otroci, dobra služba, živimo na Obali, denar ni problem. Skoraj nikdar se ne prepirava, seks je vseh 25 let odličen. Imam jo rad, ona mene še bolj. Moti me edino njena nenormalna ljubosumnost, ki je posledica izgube njene samozavesti, saj se je po porodu precej, precej zredila, za postavo pa ni naredila nič, ker ji to enostavno ni pomembno, mi pravi. Ve pa, da meni je, a me ne upošteva. Vedno sem ji nudil vse, a kot kaže, ne resnične ljubezni. In potem se je zgodilo pred par leti. Vsa leta sem gladko zavračal vse ponudbe ostalih žensk. Pa nisem bil nikdar pobudnik. Gladko zavrnil. Niti v sanjah ne bi ... Nato sem spoznal zelo posebno osebo in se zaljubil na prvi pogled. Zadelo me je. Tako nisem bil zaljubljen še nikdar v življenju. Leto dni sva hodila na kavo, preden sem jo prvič poljubil. Tudi ona je v zakonu z otroki, ampak je precej nesrečna. Ne bom razpredal o moralnosti, ker se bom za to cvrl v peklu, ampak enostavno sem obseden s to žensko, vsak dan sem mislil na njo, tudi na dopustu z družino. Potem pa šok. Ko sva končno prišla po skoraj 2 letih do intimnosti, ko sem jo slekel v spodnje perilo, je stala kot boginja pred mano. Pozabiš vse. Nato pa mi je pred akcijo komaj, komaj vstal. Si lahko misliš? Veš, kako se moški počuti v taki situaciji pred žensko? Nikdar nisem mel problemov z erekcijo, ta ženska je ena najlepših in najbolj seksapilnih žensk, ki sem jih videl, potem pa skoraj mrk. Seksala sva, njej je bilo dobro, ji je prišlo, a verjetno nič posebnega, tako kot tudi meni. Potem sva to ponovila četrtič, petič (zelo malo seksa za 4 leta afere), a nikdar nič posebnega. Vsaj meni. Njej je enkrat prišlo dvakrat, ampak vseeno. Oba imava problem v glavi zaradi morale. Začela sva se pogovarjati o skupni prihodnosti, čeprav se oba zavedava brutalnih okoliščin. Nato pa še en šok. Zadnje leto me je začela precej ignorirati. Na kavo z mano gre redko, vedno se izgovarja, da nima časa. Pove mi, da me ima rada, poljubi me, ampak to je to. Potem spet nima časa par mesecev, potem me spet poljubi in pove, da me ima rada, reče, da si bo vzela čas zame, da bova spet intimna pa spet od nje nič ... Ko jo vprašam, če nehava s to norostjo mi reče, da me ima rada in da noče nehati z mano. Nimam časa, pravi. Na njo pa še vedno mislim vsak dan, ne morem si pomagati. Rad bi jo pozabil po eni strani, ampak srce premaga razum. Ne morem. Po 4,5 letih sem še vedno zaljubljen v njo. Pa čeprav so tu otroci, ki so mi vse na svetu. Ne vem, kako bi lahko bil brez njih? Niti pomisliti nočem na to. Kaj naj naredim? Sem tiho in poskušam preživeti do smrti sam s sabo. Za otroke. Pa čeprav nisem čisto srečen v zakonu, za katerega bi večina ubijala. Če povem ženi in prosim odpuščanja, je to moj samomor, to vem. Pa ženo bo prizadelo. Tudi nočem uničiti drugega zakona, če bo ostala v njem. Če se ločim od žene in grem po nekaj časa k ljubici, ne vem, če me v resnici še hoče, glede na njeno zadnje obnašanje do mene. Tudi seks zaenkrat ne štima. Mogoče si želi, da se ločim pa tega noče povedati. Res je čudna in tudi sama pove, da ne ve, kaj bi rada. Pa še zadnje vprašanje. Si kdaj že imel primer, da si nor na žensko, lepa postavna, sanjska potem pa ti prijatelj za božjo volje ne vstane?! Kaj za vraga je z mano narobe? Sem nor? Brane pomagaj?!?