Ključna beseda / draga ljubezen
Nina in Ambrož presenetila z veselo novico
Narazen, skupaj, narazen, skupaj? Najbolj vroča romanca lanskega leta je od konca resničnostnega šova Kmetija doživela kar nekaj vzponov in padcev, njena akterja Nina Radi in Ambrož Vahen Kralj pa se očitno nikakor ne moreta odločiti, ali bi bila skupaj ali ne. A če je verjeti Ninim besedam, naj bi parček sedaj razrešil vsa nesoglasja in se ljubezni odločil dati še eno možnost.
Najbolj odmevni trenutki leta v resničnostnih šovih
Leto 2021 nam je postreglo z več kot dovolj časa, da smo lahko spremljali najodmevnejše šove leta, med najbolj priljubljenimi pa sta bila zagotovo Sanjski moški in Kmetija. In kateri trenutki so se gledalcem najbolj vtisnili v spomin?
Slovenka iskreno: 'Seksala nisem že 8 let in tega me je sram.'
Dragi Brane, nič nimam proti seksu in moškim, in kolikor se spomnim, hehe (bolj žalostno se smejem), sem, ko sem zadnjič imela spolni odnos, zelo uživala. Spomin nanj bledi, saj se je to zgodilo, verjel ali ne, pred dolgimi osmimi leti. Imela sem 31 let. Zdaj se bližam štiridesetemu letu. In me je strah, da ne bom nikoli več imela spolnega partnerja. Nisem ne lepa ne grda ženska. Ne suha ne debela. Ne ritasta ne joškasta. Ne kratkonoga ne dolgonoga. Nič nikjer na meni ne izstopa. Moški me ne vidijo. Ne pogledajo. Gledajo skozi mene. Noben me ne nagovori, se mi nikjer ne približa kot moški. Kot me ne bi bilo. V mlajših letih se je tu in tam zgodilo, a interes ni bil zame, ampak za seks. Do 31. leta sem imela samo dve krajši razmerji, ki sta se končali po nekaj mesecih z mojim strtim srcem. Oba fanta sta me zelo grdo zapustila. Skoraj vsakič, ko sem potem spala z moškim, je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Ni jih bilo veliko, ker sem večino zavrnila, saj mi je bilo jasno, da bo tako. Zdaj noben ne pokaže nobenega zanimanja niti za seks z menoj. Sprašujem se, ali bi sploh še znala seksati. A bolj kot to me skrbi, da se ne bom nikoli omožila in imela družine, čeprav sem si oboje od nekdaj želela. Mi lahko pomagaš, svetuješ. Ker sem samopomoči v svojem spolnem življenju sita, kljub temu, da si redno uspešno in hitro pomagam sama. V naprej najlepša hvala, tvoja redna bralka AB, ki pred drugimi skriva, da živi brez seksa, ker jo je tega sram in je prepričana, da bi jo imeli za nenormalno.
Draga ženska, ki se boriš s slabo samopodobo ...
Si veliko več kot število kilogramov, ki si jih pridobila ali izgubila v zadnjem času. Si veliko več kot številka, ki ti jo pokaže tehtnica in si veliko več kot konfekcijska številka na tvojih oblačilih. Si točno to kar moraš biti in si neprecenljiva.
Bralka iskreno: 'Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje ...'
Dragi Brane, oglaša se še ena, ki potrebuje nasvet oz. mnenje. Namreč, zelo rada prebiram tvoje super in modre odgovore. Da najprej opišem situacijo. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami, bilo je veliko nasilja (psihičnega in fizičnega) in alkohola, v nekem trenutku so me starši tudi zavrgli (in nato vzeli nazaj). Kljub razmeram sem s super ocenami končala srednjo šolo, se osamosvojila pri 19ih, končala fakulteto ob delu, nato pa s trdim delom zgradila zavidljivo kariero. Nato sem med korono spoznala čudovitega moškega. Do zdaj sem imela nekaj krajših vez, v katerih me, roko na srce, ni imel nihče zares rad. Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje (dokler mi ni "potegnilo" in sem jih zapustila). No, tale zadnji je povsem drugačen: pozoren, ljubeč, skrben, inteligenten in delaven, tudi seks je čudovit. Problem pa je - v meni, natančneje v moji glavi. Boš rekel, težave v paradižu? Na kratko, skrbi me vse. Če seksava "samo" 1x na teden (kar mi je sicer dovolj), me že skrbi, da mu "mogoče ni tako zelo do mene". Ker je on zelo simpatičen, zgovoren in postaven, me seveda skrbi, da ga dekleta obletavajo (kar je verjetno objektivno res) in da me bo zapustil (kar verjetno objektivno ni res). Kar me še posebej spravlja v grozo je to, da sem par tednov nazaj izgubila službo (jap, korona), on pa je želel, da se preselim k njemu. Kar sem tudi se - trenutno on plačuje vse stroške in je izjemno skrben. Jaz pa se sekiram, ker ne prispevam v skupen proračun - dokler ne dobim službe, takrat pa mu želim povrniti vse stroške, ki jih je imel z mano (čeprav on ni za to in pravi naj me ne skrbi). In si lahko predstavljaš, da je ta moj "seznam za sekiranje" z večinoma namišljenimi razlogi, zelo dolg. Besno pošiljam prošnje in iščem delo. Sem sredi 30ih, on ravno tako, in če sem poštena, je ta zveza zaenkrat idealna. Skupaj sva par mesecev. Ne želim ga obremenjevati z vsem tem (on sicer ve, kakšno otroštvo sem imela), še najmanj zganjati histerijo, ljubosumje ali brskati po njegovih stvareh. Ljubim ga do neba in nazaj, pa tudi oba se zelo trudiva en za drugega na vseh področjih. Kako naj se znebim sekiranja? Se imam na sumu, da trpim za "sindromom zapuščenosti" zaradi težav v primarni družini, zaradi katerih s svojimi starši skoraj ne govorim več. Sem dokaj prepričana, da me ima moj čudoviti moški zares rad (BTW, tudi kuha čudovito!), hkrati pa me je strah, da bom vse zaje*ala ali ga po nesreči prizadela. Skoraj vsak dan mi pove, da me ljubi, mene pa potiho razjedata strah in dvom. Kaj mi lahko svetuješ? Zaskrbljen pozdrav, Muca
'Kdo pa misli, da je! Sanjski moški?'
Pozdravljeni! Pred dvema letoma sem spoznala moškega, in sicer 14 let starejšega. Nekako sem si vedno želela imeti bolj zrelega moškega, saj se ne želim srečevati z nekom, ki si želi samo avanture. Sama sem odgovorna, zrela in imam že veliko življenjskih izkušenj za sabo. Stara sem čez trideset in imam 11-letno hčerko. Nekako sem se v življenju vedno borila sama. Torej, ko sem spoznala tega moškega, sem že na začetku vedela, da se z njim najverjetneje v prihodnosti ne bo izšlo. Zdaj živiva skupaj. Težava je, da on nima urejenega življenja in s tem imam potem probleme tudi jaz. Ima dva otroka, sicer nikoli bil poročen, ampak nekako je vedno bolj za zabave in prijatelje. Za vse moram skrbeti sama, zdaj preživljati tudi njega in otroke, ko pridejo vsak drugi konec tedna. Spi vedno do enajste ure. Službo si sicer išče, ampak bo še trajalo. Čez dan pa sedi na kavču in igra igrice. Naj vam povem, da sem že utrujena in zaradi tega pod stresom, saj on ne bi prevzel svoje odgovornosti za svoje življenje in otroke. Globoko v sebi vem, kaj bi mogla narediti, ampak je komplicirano. S seksom nimava težav, saj sva obojestransko zelo ognjevita. Sama si želim imeti partnerja, ampak takole je potem bolje biti sam. Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor. Lep pozdrav!
Delovna akcija: Prva zgodba vas bo ganila do solz
To nedeljo ob 20.00 se na POP TV vrača priljubljena oddaja Delovna akcija, v kateri Ana Praznik s svojimi pridnimi mojstri družinam v stiski s prenovo stanovanj vrača vero v boljši jutri. Že prva zgodba četrte sezone pa vas bo pustila odprtih ust, ko bo svojo življenjsko zgodbo delila obupana mama, ki jo je mož zapustil zaradi druge ženske, njej pa pustil otroka in dolgove.
28-letna bralka: 'Fant nima nobene želje po seksu'
Pozdravček! S partnerjem sva skupaj sedem let. Stara sva 28 let in zdaj sva se preselila na svoje. Verjamem, da zaljubljenost mine, toda meni je v odnosu zelo pomembna intimnost (objemi, poljubi, seks). Partnerju pa očitno ne. Zadnje čase sem namreč jaz tista, ki daje pobudo, pa še to mi velikokrat reče, da je utrujen in da ga dobim ravno ob nepravem času. Fant veliko igra igrice in to me res jezi, ker si želim, da bi bil fant s cilji, vizijami ... Medtem ko sem jaz vsa polna energije in me je povsod veliko. Ne vem, ne predstavljam si življenja, v katerem bom morala biti vedno jaz tista, ki daje pobudo za seks. Pa še to nikoli ne vem, ali bo za ali ne. Hvala za odgovor!
'Zaljubila sem se v bivšega fanta svoje prijateljice.'
Pozdravljen, Brane. V letu 2019 sem spoznala fanta, ki je dejansko bil fant moje kolegice in sta se razšla istega leta. Spoznala sva se na rojstnem dnevu, potem pa se je on začel pogovarjati z menoj tudi prek spleta in sem seveda odgovarjala. Takoj sva se ujela in vsak dan klepetala, in to še vedno traja. Zbližala sva se tudi fizično (s tem ne mislim na spolnost). Na začetku nisem ničesar čutila, ker je bilo prezgodaj za karkoli, po treh ali štirih mesecih pa mi je postal noro všeč. Zato sem ga pogumno vprašala, ali bi hodila, in je rekel, da ja, ampak da ga je strah, da bi izgubila prijateljstvo, ki ga imava. Ter da trenutno ni pripravljen na resno zvezo. Mi je pa že prej začel izpovedovati svoja čustva, ko sva bila povabljena na rojstni dan. Je pa res, da svojo bivšo težko preboleva in tudi po vsem tem času še vedno vidim, da jo ima rad in da ga še vedno vleče nazaj k njej. Jaz sem seveda jezna zaradi tega, hkrati pa vem, da na to nimam vpliva. Ne vem, kaj naj naredim, saj sva se zmenila, da kljub vsemu ostaneva prijatelja. Z bivšo nista ostala v prijateljskih stikih, nista pa skregana. Kaj storiti?
Bralka: S partnerjem sva se spoznala pri 12 letih. Pri 15 letih sem zanosila ...
S partnerjem sva se spoznala pri 12 letih. Pri 15 letih sem zanosila in rodil se nama je fantek. Pri njegovih dveh letih naju je očka zapustil. Tri leta sem sama živela s sinom. Po treh letih sem poiskala partnerja in se odločila za skupno življenje z njim. Ponovno. Rodil se nama je drugi sin. Odšla sva v podnajemniško stanovanje. Jaz sem skrbela za hrano in čeke, on je imel občasno delo. Tako se nama je rodil tretji sin. Ljubezen je bila vsak dan samo še kreganje in obsojanje. Nazadnje sem mu rodila punčko. In šele po rojstvu punčke je nastal problem. Pred štirimi meseci sva se razšla in ostala sem sama s štirimi otroki. Zdaj pa me nekaj zanima ... Po vseh teh mesecih zdravljena z moje strani ga še vedno ljubim, tako kot prvi dan. In le zato, ker imava otroke, ampak ker ga ljubim takšnega, kot je. Sama sem se spremenila na bolje in življenje gledam bolj odprto, najhuje pa je to, da sem ga vprašala, če bova še kdaj skupaj, pa mi je dejal, da naju vežejo le še otroci in da se lahko vsemu samo še smeji. Kaj naj storim? Naj ga pustim, ignoriram in pustim času čas ali naj srečo poiščem drugje? Prosim Brane, pomagaj mi. Izgubljena sem. Priznam, da ni vse njegova krivda in da sva kriva oba. Vendar so me najbolj prizadele njegove besede, ko mi je rekel, da me nima več rad. Obupana sem, kako naj ga pozabim? Skrbim za otroke, a se vsak večer zlomim in jočem.
Obupana mama: Rad je imel alkohol in droge. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori ...
Pozdravljeni. Sem mama dveh sinov. Eden hodi v srednjo šolo in z njim ni nobenih težav. Drugi ima pa trideset let in imamo težave od njegovega 15. leta. Pustil je šolo, v službo ni hotel. Z možem se že celo njegovo življenje ukvarjala samo z njim. Rad je imel alkohol in droge. Na vse načine sva mu poskušala pomagati vendar naju ni upošteval. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori ... Midva sva še kar ob njem. Pred leti se je odselil v najemniško stanovanje. Večinoma najemnin sva plačala midva, velikokrat sem mu odnesla topel obrok. Pa tako je še danes, pri njegovih 30-tih. Dela poredko. Zdaj imava že vsega dovolj. Živi v oblakih, v drugem svetu, ne dojema, da je za preživetje treba delati. Hodi k raznim šamanom (zdravilcem), ki mu perejo glavo. Tega življenja, ki ga živimo mi, realnega, ne dojame. Če mu odkloniva pomoč, pade ven, naju žali, ponižuje ... Nekako vidim, da v vseh teh letih, ko sva mu stala ob strani tako ali drugače, ni vredno nič! Najino življenje je polno skrbi in slabe volje, dan za dnem. Hudo mi je, boli me srce, ko gledam, kako sin pred mojimi očmi propada, pa mu ne morem pomagati. Mama.
Bralka potožila: 'Ves čas mi kupuje draga darila, jaz pa si želim samo ...'
Pozdravljeni g. Brane! Sem v razmerju s osebo, ki jo ljubim neskončno. Prav tako sem prepričana, da on mene. Največji problem je, da mu ne morem dopovedati, da ljubezen oz. izkazovanje ljubezni ni le v materialu. Kar naprej dobivam darila, vredna po več tisoč evrov (pomeranec za 4 tisoč, avto za 8 tisoč, avto za 17 tisoč ...) in tudi "manjše" vsote, kot je ura za 500 evrov. Ne me narobe razumeti, hvaležna sem za čisto vsako stvar, ampak vedno, ko mu rečem, da bi namesto dragih stvari raje videla, da si vzame en dan zame in samo zame, da greva recimo na izlet ali vsaj na večerjo ali na kavo, dobim odgovor "utrujen sem, ni mi danes" ali pa vzame koga od prijateljev zraven. Ko se slučajno skregava, kar je zelo redko, in mu omenim te stvari, dobim odgovor "dober sem samo, ko kaj rabiš" ... Ne razumem, zakaj dobim tak odgovor glede na to, da vedno, ko kaj dobim ali mi reče, da mi želi kaj kupiti, povem, da ne rabim in da nočem, da vedno zapravlja zame ... Moj problem je v glavnem, da ne morem človeku dopovedati, da bi včasih oziroma večino časa raje imela njegov čas in njegovo naklonjenost kot velika darila. In kljub temu, da mu vedno to povem, ob vsakem prepiru dobim odgovor "dober sem samo, ko nekaj kupim ali ko nekaj rabiš". Lep pozdrav
Čudovito darilo, ki se ga bo razveselil prav vsak
Obdarovanje je pomemben del prazničnega časa, saj ni lepšega kot videti veselje v očeh tistih, ki smo jih obdarili. Za iskreno veselje bodo zagotovo poskrbela skrbno izbrana darila z osebno noto, saj so še vedno najlepša presenečenja tista, ki so podarjena od srca. Trenutek, ko nam draga oseba odpira darilo, ne vedoč, kaj jo čaka, pa je lahko eden od najbolj razburljivih, če smo izbrali pravega. Za vas smo pripravili nekaj predlogov, ki vam bodo pomagali najti tisto, kar iščete – nepozabne spomine na letošnje praznike.
'Stara sem 27 let in še nisem imela resne zveze. Počutim se osamljeno in ničvredno'
Pozdravljeni! Zelo bi si želela odgovora na moj problem. Stara sem 27 let in moram povedati, da še nikoli nisem imela obojestranskega vzajemnega razmerja. To me zelo mori. Počutim se osamljeno in ničvredno. Imela sem sicer veliko avantur, spoznala sem veliko moških, tudi takšnih, ki so pokazali naklonjenost do mene, ampak kljub druženju do teh moških nisem mogla nikoli ničesar čutiti. Preprosto me ne zanimajo. Ker mi enostavno niso zanimivi. Zaljubim se pa vedno v moške, ki so za mene nedosegljivi oziroma mi ponudijo samo košček tako rečene ljubezni. Po druženju z njimi se počutim še bolj osamljeno. Zelo si želim ljubezni od takšnih moških, čeprav vem, da je ne bom dobila. Nenormalno veliko sanjarim in fantaziram o stvareh, ki se ne bodo nikoli zgodile. Očitno me privlači nedosegljivo in ne razumem, zakaj. Zakaj imam zakoreninjene ene in iste vzorce, ki jih ne znam spremeniti? Ena in ista zgodba. Nisem razvajena, samo želela bi si spoznati nekoga, ki bi imel iste občutke kot jaz do njega. Pravo ljubezen. A je to tako težko? V preteklosti sem jemala antidepresive zaradi anksioznosti in paničnih napadov, ki so v veliki meri bili posledica moje pasivne in neodločne osebnosti. Danes se dobro počutim. Moram povedati, da sem sicer imela srečno otroštvo, nikoli mi ni nič manjkalo. Samo oče je bil nekoliko čustveno odsoten, kar je še zdaj. Mogoče bi lahko to bil razlog. Sicer imam dobro službo in sem atraktivnega videza.
'Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste'
Dragi Brane, rad napišeš, da imejmo takšna razmerja, kot si jih želimo. Sliši se enostavno in logično. A ni ravno tako. Živimo v majhnem okolju, ki je za nekatere še manjše. Tudi zame. Ja, bolje kot biti z nekom, ki mu ni zaupati, ki te zanemarja ali zlorablja in te s tem čustveno in telesno uničuje, je ponovno se vreči na trg. Odnosi pa niso ali črni ali beli, da bi lahko enostavno rekel: ta je dober in ta je slab. Vedno moramo pogledati celoto, kajti popolnosti pač ni in je noben realen človek ne pričakuje. Če bi bilo tako, bi bili vsi kar naprej sami. Sama sem imela dve zvezi, prvo 9 let in drugo 5 let. V njih nisem več vztrajala ravno zaradi zgornjega pravila, ki ga rad deliš in se strinjam z njim. Če je tako hudo, da pogosto jočeš in noben pogovor, predlog ali kompromis ne pomaga, si na koncu slepe ulice. Trpljenje je hudo in si v neki točki rečeš, mora obstajati nekdo, s komer ne bom doživljal takih bolečin, ki je dostojen, zaupanja vreden in me privlači. Hja, to je nujna objektivna predpostavka ob tej subjektivni, da smo sami gospodar svojih razmerij. Dvakrat sem predolgo reševala razmerje, ker v nasprotju s prepričanjem starejših generacij, vsi ne menjujemo partnerjev kot spodnjih gat in se zavedamo tega, da je za dobro zvezo potreben trud. Ob tem sem se psihično izčrpala, tako da sem se še dolgo po koncu zveze sestavljala. Take stvari niso tako enostavne, kot morda včasih zveni iz tvojih člankov, mogoče tudi zaradi moškega principa, ki je bolj racionalen. Tudi ženske nismo vse enake, jaz zagotovo sodim med bolj čustvene, čuteče, ker vse to doživljam zelo intenzivno. Priti je moralo do skrajnosti, da sem lahko sprejela odločitev, da je poskusiti znova manj slabo kot vztrajati v obstoječem. Pri čemer obstoječe ni bilo samo slabo, logično, saj so bile dobre stvari, ki so me v odnosu toliko let držale. In potem pridemo do tehtanja črnih in belih lastnosti odnosa, pri čemer moraš pri odločitvi vzeti v obzir tudi objektivna dejstva – kdo sploh je še tam zunaj, koliko si že star, ali boš do naslednje zveze še sposoben imeti otroke ... Madona, ni tako lahko in tisti, ki cincajo v zvezah, kjer se ne počutijo čudovito, niso sami mazohisti, ki ne želijo ali znajo poskrbeti za svojo dobrobit! Lahko je reči pusti ga/jo in si najdi koga bolj primernega. Iti v iskanje koga bolj primernega v našem miniaturnem bazenčku pomeni veliko tveganje, da boš našel le še koga manj primernega ali pa koga primernega, ki ti ni mentalno in seksualno privlačen! Tega ne srečam, ne najdem že nekaj let! Terja veliiiko poguma, da izpustiš, kar imaš, ne glede na to, da ob tem trpiš. In potem se začne zgodba stereotipov o samskih. Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste, ki si ne želijo otrok, ali ti postrežejo z modrostmi, da si mogoče preveč izbirčen, nepripravljen reševati odnose in podobno. Povej mi, Brane, kako naj v tem svetu človek živi po načelu "imejmo takšne odnose, kot si jih želimo“?
19 znakov, da ste odvisne od svojega partnerja
Kdaj je vaša navezanost zdrava in pozitivna, kdaj pa gre za škodljivo odvisnost, ki bi jo lahko primerjali z odvisnostjo od hrane, drog, televizije … Da, odvisen je mogoče postati tudi od čustev, ki jih gojite do svojega partnerja, in to ima lahko vrsto negativnih posledic, še posebej, če se zgodi, da vas partner zapusti. Osebe, ki svoje življenje povsem osredotočijo na ljubezenski odnos, nato padejo na dno. Ne morejo do svoje droge in to je še edino, za kar si prizadevajo. Drugi deli življenja pa so tako že dolgo zapuščeni in pozabljeni. Zato se v takih trenutkih pogosto niti ne morejo zateči kam drugam. Izgubijo vse. Preverite, kaj so znaki, da je vaša navezanost nezdrava ter se zaustavite, še preden bo prepozno.
'Vedela sem, da ima ogromno žensk v vsakem kraju po Sloveniji.'
Imela sem vezo slabe tri leta. Po treh mesecih se je partner ločil od prve žene, saj je bilo samo vprašanje časa. Rekel ji je je, da se je odločil zame in ona je takoj sprožila ločitveni postopek in odšla z dvema otrokoma. Tako je bilo stanovanje njegovo, seveda, izplačati jo je moral. Jaz sem se delno preselila k njemu in na začetku je bilo kar v redu. Ker še nisem bila ločena in imam sina, sem vsake dva do tri dni odšla k njima, čeprav do partnerja, s katerim sva vložila za ločitev šele po končanem razmerju z ljubimcem. Kaj se je dogajalo? Vedela sem, da ima ogromno žensk, v vsakem kraju po Sloveniji, saj je imel oziroma še ima, takšno delo. Vsako žensko, ki mu je bila malo simpatična, je tako znal z govorjenjem in nasmehom pripeljeti do postelje. On je seksualni maniak. Seksati mora vsak dan, občasno večkrat na dan. Kadar sem ga klicala, je bila vedno prisotna v ozadju ženska ali punca. Tudi, ko je šel na zdravljenje, je tisto noč prebedel, si vse zelo precizno pripravil in še enkrat zlikal. Dogovoril se je z okoliškimi priležnicami, kdaj pride in do kdaj bo tam, da so se zvrstile. Tam sem ga dobila ob treh zjutraj, popolnoma budnega in po osmih klicih v sobo je rekel, no, zdaj pa pojdi. Pomagal mi je receptor. Znorela sem, da me je zopet prevaral. Ko je šel na Primorsko, isto. Vedno si je poiskal svoje radodajke, in kot mi je namignil lastnik sob na Koroškem, se nad njimi izživljal. Sama sem ga imela blazno rada. Šestkrat sem se vrnila nazaj k njemu. Če vam opisujem vsak dogodek varanja posebej, ne bom danes končala. Nikoli ni priznal, da je imel druge ženske v času, ko je bil z mano in sva bila najbolj zaljubljena. Tudi takrat, ko ne bi v sanjah pomislila, je hodil k drugim ženskam. Navzven je deloval prijazno, vendar hladno. Ima kronično bolezen na črevesju, kar je zanj bilo verjetno moteče, saj je moral pogosto hoditi na wc, večinoma z drisko. Ampak to zanj ni bila ovira. Je manjše rasti, suh, plešast in ko sva se poznala, se je oblačil v zelo oprijete srajce in hlače. Meni to nikakor ni sedlo, zato sem mu nakupila ogromno oblačil. V obdobju, ko sva bila najbolj zaljubljena, je dobil spolno bolezen, jaz pa ne. Od kod? Jaz sem bila ves čas samo z njim, ker mi je to dovolj, normalno. In ljubila sem ga kot še nikogar do sedaj. V službi in tudi privat je dajal vtis, da ima samo mene in nikogar drugega. Še med službo si je vzel urico ali dve, da je šel seksat s katero od svojih. Problem je nastal, ko je lagal meni, tem ženskam, (ne vem, zakaj) prijateljem in to ga je zmedlo, ker toliko različnih laži si človek ne zapomni. Kadar sem mu omenila, da vem za druge in da me vseskozi vara in to zelo veliko, z različnimi ženskami ... takrat je vedno znorel, ko sem povedala, da vse to vem. Čisto vse privat sobe in bolj razpadajoče hotele je poznal in jih tja vozil. Zopet je dobil spolno bolezen in se zdravil mesec in pol. Jaz sem šla na pregled in dala kri, vodo, vse je bilo bp. Vedno je seksal brez kondoma. Ni se znal niti za minuto brzdati. Najela sem gospoda, ki je včasih bil privat detektiv. Nekako sem ga naprosila, naj mi pomaga in sem uspela. Ampak kaj, ko je odkril najhujšo stvar, ki me je dokončno sesula. Čeprav je bil 10 let starejši od mene, je imel pogoje za penzijo pri 54 letih (bonificiran staž). Mislim, da prav te dni gre v pokoj. Skratka, njegov prijatelj, ki se je ukvarjal z istimi hobiji, le da je bil tretiran višje v pesniški izdaji v Ljubljani. Franci, bom imenovala detektiva, je odkril, da sta geja in to zelo strastna. Ja tako je bilo, kar sem v majhnem delu videla tudi sama. Meni je na sveto tajil popolnoma vse. Vedno je vse zanikal, vedno. Lagal je, tako,da sem ga označila kot patološkega lažnivca. Mislil je, da bo to lahko celo življenje skrival, a našel je mene z namenom, da ga razgalim pred javnostjo, kaj njihov šef počne, ampak nisem nikomur v njegovem podjetju tega povedala. Kaj je natvezil ljudem, to ne vem, saj me je ena, s katero sva se dobro razumeli, blokirala na vseh omrežjih. Verjetno poznate značilnosti škorpijona, pa vam bo vse jasno. No, tako se je igral z mano ves ta čas. Sem iz premožne družine, znam se dobro obleči, dobro izgledam, vozim dober avto in ta norc namesto da bi mi bil zvest in bi imel veliko od tega ... Ko sem ga nazadnje videla pred dvema mescema, je rekel, da se čisti. Dragi Brane, res sem od žalosti, neiskrenosti obležala v postelji z depresijo. Najbolj noro je pa to, da ga imam še vedno rada in upam, da bo sprevidel, kaj je počel. Jaz sem mu vse odpustila. Ljubezen pri meni ni kar tako. Prosim za nasvet, kajti sedaj ne govoriva, ne pokliče, jaz enkrat sem pa ni bilo odgovora na napisano.
Mislila je, da mu lahko zaupa, dokler ji ni pokazal svojega pravega obraza
Brane, moja zgodba ne bo o tem, kako mi je hudo zaradi fanta, bo pa o tem, koliko sem prejokala in pretrpela. Sedaj je hvala bogu že vse mimo, zahvaljujoč prijateljem, ki so mi pomagali. Torej, spoznala sem fanta, za katerega sem bila prepričana, da je nekaj posebnega. Da mu lahko zaupam, da se lahko z njim pogovarjam. Zaupala sem mu. Zaupala sem mu svoje strahove, svoje želje, svojo preteklost. In bila sem mnenja, da me razume, da razume, kaj mu govorim, da je odrasel. Tako sva se pogovarjala cele dneve, dan za dnem, včasih tudi ponoči. Večkrat sva se videvala in bilo je resnično lepo. Nato sem šla na dopust in ponudil se je, da pride k meni za kakšen dan. Večer pred tem, ko naj bi prišel, mi je pisal, da me bo razveselil, saj me bo naslednji dan obiskal. Prišel je naslednji dan in sva si spet pisala. Bilo je kot vsak dan. Samo, da ni prišel k meni, ni pa se tudi opravičil oz. povedal, da ga ne bo. Prišel pa je na območje, kjer sem bila jaz (v kraj zraven mene). Naslednji dan sem ga vprašala, kako to, da ga ni bilo. Dobila sem tudi tisti čuden občutek v trebuhu, ko veš, da je nekaj narobe. Omenila sem, da imam občutek, da je mislil na bivšo punco, saj sta živela skupaj v kraju, kamor je prišel na obisk (naj omenim, da sta končala 7 let nazaj in da je to bila še srednješolska ljubezen, ki je potem trajala še prva leta na fakulteti). Nato mi je povedal, da ni samo mislil nanjo, ampak, da sta se celo dobila na pijači. In v tistih 15 minutah, ko sta se videla, je začutil stvari, ki jih je čutil pred 9 leti. Nato sem šla naslednji dan nazaj domov in sva se zvečer dobila, da se osebno pogovoriva. Zaupal mi je, da očitno ni nikoli pozabil nanjo, ampak je samo potlačil čustva, ko sta šla narazen. In ker je začel nekaj čutiti do mene, so nato ta čustva privrela nazaj na plan, ko jo je videl. Zagotovil mi je, da naj bi mu jaz nekaj pomenila, ampak, da je očitno še vedno zaljubljen vanjo, ter da naj si dava čas, da njo končno preboli. Bil je tudi prepričan in tako je zagotovil tudi meni, da je bivša samska. Nato so minevali tedni, ko sva se še vedno družila in pogovarjala. Bil je prijazen do mene, bilo je kot pred tem, ko je videl bivšo. Nakar je kar naenkrat izginil. Od njega ni bilo več odgovora, ni bilo nobene razlage. Sama sem mu še vedno pisala in upala, da mi bo razložil. Dobila sem sporočilo z grdimi besedami, da kaj je spet narobe v pi*** m*** in spet ni bilo od njega glasu. Nato mi je po dolgem času napisal, da je potreboval mir, da je bil slabe volje in da mu miru nisem dala. Dejstvo pa je bilo, da nisem vedela, da je sploh kaj narobe. Nato sem ugotovila, da ima bivša že par let resnega partnerja in sklepala, da očitno je to ugotovil tudi on. Nato je name obrnil, da sem jaz vse naredila narobe, da mu nisem dala miru, ko ga je rabil, da mi je vedno vse zaupal in razložil. Na vsako moje vprašanje sem dobila samo odgovore v smislu, da če ga ne poslušam, ko mi kaj pove, da se nima kaj pogovarjati. Sedaj še vedno všečka vse fotografije od bivše (ne spusti ene same fotografije) in vsako stran na Facebooku, ki jo bivša ustvari. Ali je to obsedenost z njo? Rekel mi je celo, da je ona sedaj njegova najboljša prijateljica. Nekoč mi je tudi rekel, da je šel k njej, samo zato, da bi jo videl. Ona pa mi je povedala, da se sploh nista videla, ker ona pač nima časa za ta druženja. Ko sem ji omenila njegovo ime, je najprej celo vprašala, kdo je to. Ne razumem njegovega obnašanja, niti tega, da ne želi končno pozabiti na njo in iti naprej. Ali ne bi bilo zanj najbolje, da bi jo nehal spremljati po vseh družbenih omrežjih? Zaveda se baje, da nikoli več ne bosta skupaj. To je moja zgodba. Zgodba o tem, kakšni ste (so) lahko moški in zgodba o (ne)zaupanju.
'Kaj delam narobe, da so me do sedaj vsi fantje zapustili zaradi druge?'
Brane pozdravljen! Imam nekakšen čuden problem. Sem 22-letna punca, nizke rasti, bolj zaobljene postave, imam velike prsi in rito. Sem zelo komunikativna, imam smisel za humor, sem razgledana in inteligentna. Imam pa problem, ki se mi stalno ponavlja. Torej, v preteklosti sem imela 3 fante in čisto vsi so prekinili zvezo z mano, ker so spoznali drugo punco in nato z njo skočili v zvezo. Zelo boli dejstvo, da te oseba, ki jo ljubiš, zapusti zaradi nekoga drugega. Sama sem se v zvezah trudila biti čim boljša. Partnerjem sem pomagala pri reševanju težav, jim prisluhnila, jih razvajala s kosili in večerjami, ki sem jih skuhala posebej za njih, jih presenetila s kakšno sladko malenkostjo, občasno celo s kakšno novo obleko. Skratka, ne morem najti vzroka, kaj delam narobe, da so vsi ti fantje dobesedno ušli od mene. Sem mogoče preveč vsiljiva s svojimi razvajanji in izkazovanjem ljubezni? Je narobe to, ker se nekomu popolnoma predam? Res sem obupana in resnično si nikoli več ne želim, da bi se moja ljubezenska zgodba še kdaj končala tako, zato se obračam k tebi po pomoč in nasvet. Najlepša hvala za odgovor!
'9 let sem poslušala, da sem grda, iz mene so se norčevali ... Zato sem se začela pretvarjati, da sem druga oseba.'
Pozdravljeni. Na vas sem se odločila obrniti, ker se sama s sabo preprosto ne morem več boriti. Stara sem 18 let in že od nekdaj imam nizko samozavest in sem tudi zelo introvertirana oseba. Moj občutek majvrednosti se je začel že v vrtcu, ko so me otroci zafrkavali iz različnih razlogov, nato se je to nadaljevalo še v osnovni šoli. 9 let sem poslušala, da sem grda, vedno so se norčevali iz mojih neuspehov. Zaradi bojazni, da bi se to ponavljalo tudi v srednji šoli, sem se začela pretvarjati, da sem čisto druga oseba, kot sem v resnici. Seveda je moja maska padla že prvi mesec in spet se je začel občutek manjvrednosti. Vedno so se mi zdeli boljši vsi sošolci, sama pa sem mislila, da sem nič. Tudi slišala sem že, da sem hinavka, hinavcev pa ne mara nihče. Zaradi tega sem postajala vse bolj nesramna oseba in sedaj, v zadnjem letniku, imam občutek, da me ne mara nihče več. Verjetno sem si za to kriva tudi sama. Vedno imam občutek, ko nekdo nekaj šepeta drugemu na uho, da se pogovarjata o meni, o mojem videzu, mojih oblekah. Tudi z ljubeznijo imam težave. Prehitro se navežem na ljudi. Enkrat sva se z nekim fantom spoznala na neki zabavi. Preden je šel, sva se poljubila in od takrat sem vedno mislila, da je tudi on želel nekaj več, vendar on misli drugače. Tudi ko sem dobila fanta, sva bila skupaj le dva meseca, ker sem spoznala, da me vleče za nos in me hoče samo izkoristiti. Nikomur si ne upam zaupati svojih težav, saj imam vedno v mislih, da me bo ta oseba izdala. Nasploh ne zaupam nikomur, tudi staršem ne, ampak vem, da bi ob takih stvareh morali biti ravno starši tisti, s katerimi bi se pogovorila. Tudi nočem tega, da mislijo, da sem samo neka razvajena deklina, ne samo starši, ampak tudi tisti, katerim bi se zaupala. Vsak dan bolj mislim, da sem vse slabša oseba. Pravijo, da se najstniki v teh letih še iščemo, ampak jaz dvomim, da bom kdaj našla svojo pravo osebnost. Hočem le pripadati nekam, nekomu, ki mu lahko zaupam. Velikokrat sem tudi že pomislila, da ne bo nikoli bolje, da bom vedno osovražena oseba, kamor bom šla. Le kako bom nekoč dobila službo? Ali je to iskanje pozornosti, če sem tudi že pomislila na rezanje, celo na samomor? Seveda nisem tega nikomur povedala. Res vas prosim, da mi odgovorite, sicer res ne vem več, kaj naj storim, kako postati boljša oseba, kako se znebiti vseh teh negativnih občutkov okoli mene. Lep pozdrav.
Kim Kardashian: Vse se je začelo z vročim posnetkom ...
Verjetno ni človeka na tem planetu, ki ne bi že vsaj enkrat slišal za Kim Kardashian. Zdi se, da je bila ta resničnostna zvezdnica, podjetnica in po novem tudi bodoča pravnica, poslana na ta svet, da podira mejnike slave in medijske prepoznavnosti. Danes jo vsi poznajo po vedno skrbno dodelanem videzu, prelestnih oblinah in lastnem resničnostnem šovu, le malokdo pa ve, kdo je bila Kim Kardashian, preden je postala zanimiva paparacem in tabloidom.
'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'
Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.
Tako se je bralka zahvalila Branetu Kastelicu
Brane, rada bi se ti zahvalila za odgovor, ko sem ti pisala glede partnerja, ki je začel piti po enem letu. Sva se razšla ...
Slovenka iskreno: po 15 letih zakona sem prevarala moža
Živjo Brane. Ker sem zbegana in obupana, ti pišem, ker se ne morem nikomur izpovedati. Poročena sem že 15 let in imam dva otroka. Z možem sem se poročila iz ljubezni in nikoli nisem mogla verjeti, da se bom še kdaj zaljubila in da je to mogoče pri taki ljubezni, kakor sva jo imela. A zgodilo se je to, da sem se zaljubila v drugega in še vedno mislim nanj. Prevarala sem moža. Nobenih stikov več nočem imeti z moškim, v katerega sem se zaljubila, ker sem jezna sama nase, da sem si to dovolila. Trudim se, da bi bilo doma tako, kot je bilo prej. Ker smo bili zelo srečna in zadovoljna družina. Razmišljam tudi o ločitvi, čeprav vem, da bi partnerja zelo prizadela, ker navidezno še zmeraj vse štima. Upam, da me bo ta norost minila. Slabo vest imam, ker nisem iskrena do moža. Kaj mi svetuješ? Če bom dovolj močna, a mi bo ratalo?
5 načinov, kako izražamo ljubezen
Ljudje smo si v mnogih pogledih zelo različni, med drugim tudi kako prejemamo in izražamo svojo ljubezen do ljudi. To lahko storimo na nešteto različnih načinov, ki jih lahko združimo v 5 glavnih skupin. Pomembno je, da se zavedamo, na kakšen način izkazujemo ljubezen, predvsem pa na kakšen način jo želimo prejeti. V zvezi je bistveno, da ugotovimo tudi kako naš partner želi prejemati ljubezen, kajti v tem primeru mu te lahko ponudimo v izobilju. Po vsej verjetnosti ne spadate zgolj v eno izmed petih skupin, ampak zagotovo pa ena prevladuje.
Obupana bralka: V 4 letih zveze mu je med seksom prišlo petkrat
Brane, pozdravljen! Sem mlado dekle 23 let in s fantom sva skupaj že štiri leta. Živiva skupaj in sva pripravljena na naslednji korak – otroka. Težavo imava v tem, da je fantu v vseh štirih letih zveze med seksom prišlo vsega skupaj kakšnih petkrat. Ostale orgazme doživlja žal na samem s samozadovoljevanjem. Na začetku zveze sva se zelo trudila rešiti ta problem, vendar je sčasoma vodilo do velike razprtije med nama. Najprej sva seksala ogromno, potem sva čisto nehala, ker je bil fant psihično na psu, potem sva se znova začela truditi in veliko seksati, vendar ni bilo to to, saj sva v glavi zmeraj imela za cilj njegov orgazem, ne pa užitek seksa samega po sebi, čeprav se za moj orgazem vedno zelo potrudi. Ko sva se znašla v krizi, sva se odločila, da ne bova pustila, da pride to med naju, zato še naprej pogosto (3- do 4-krat na teden) seksava in ko se bo zgodilo, se pač bo. Vendar pa si oba zelo želiva otroka in na ta način ga bova zelo težko spočela. Ne vem več, kaj naj storim, kako naj fantu pomagam. Oblačim se v seksi perilo, včasih dodava tudi kakšne pripomočke, skratka nisva monotona. Naj ti še povem, da je imel podobne težave tudi z bivšimi puncami. Star je 31 let. Ko mu je med najinim seksom prišlo, sva bila zmeraj na dopustu, tako da predvidevam, da ima stres prste vmes (ne službeni, verjetno samozavedanje “pomanjkljive moškosti”). Kaj naj še storim, da mu pomagam? Hvala!
Klara Lorger (Zvezde plešejo): ’Po prvi skupni noči mi je rekel, da hodi v srednjo šolo!’
31-letna Klara Lorger, pevka Ansambla Vihar, ne preživlja nočnih izmen zgolj kot pevka Ansambla Vihar, temveč tudi kot medicinska sestra. Poleg tega je tudi mamica dvema hčerama, ki ju ima z Dragom Jambrekom, članom skupine Zaka pa ne. Danes je predstavila njuno zgodbo, a vseeno je morala na koncu šov zapustiti.
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
Naj izbere mlajšega, ki je bog seksa, ali starejšega, ki je zanesljiv?
Dragi Brane, Situacija je sledeča. Sem mama samohranila in pri 35 letih vdova. S 15-letno hčerko imam odnos, ki si ga želi vsaka mama. Imam redno službo, živiva v najemu in vse je tako kot mora biti. Problem je v mojem ljubezenskem življenju. Pred osmimi leti se je okoli mene začel smukati starejši ločen in premožen moški. S časom me je prevzela njegova pozornost in lahko bi rekli, da sem 'padla' nanj. Najin odnos je trajal nekaj časa, vmes pa sem spoznala moškega, ki je od mene mlajši 5 let. Z njim sem doživela še nedoživljeno. Od spontanosti, do preprostih stvari in trenutkov. Noro sva se zaljubila in tudi skupaj zaživela. V skupnem življenju pa je bil vse prej kot idealen. Sicer zevest, neproblematičen, ne popiva, ne ponočuje ... Ampak finančno neodgovoren in brez zanimanja za skupne interese in cilje. Nekako sem se spet zbližala s starejšim in obenem še vedno živela z mlajšim. Bolj zaradi neke finančne varnosti, kot pa česar koli drugega. Mlajši je to izvedel od moje najboljše prijateljice in se odselil. Sledile so žaljivke, solze, odpuščanje in želja, da bi znova začela. On odgovorno in z zanimanjem, jaz predano. Naj povem, da ima redno službo v državnem podjetju. Imam ga rada kot še nobenega do zdaj, ravno tako tudi on mene. Seksualno je zame on bog seksa, starejši me ne privlači. Pri njem me privlači to, ker je finančno zaneslji in lahko uresnični vse moje življenjske potrebe. In s tem ne mislim luksuza. Hčerki je vseeno in si želi le to, da bom srečna. Oba sta ji všeč. Otrok si ne želim več in mlajši to spošuje, me slepo obožuje, tudi starejši si jih ne želi. Naj poslušam srce in se odločim za mlajšega, ali razum in izberem starejšega? Hvala za odgovor.
Brane Kastelic iskreno: Prej ko ga boš zapustila, bolje zate!
Brane, pozdravljen! Že dolgo te berem in tvoji odgovori se mi zdijo vrhunski, zato sem se odločila, da ti pišem tudi jaz in ti opišem svojo situacijo. Stara sem 29 let in imam partnerja, ki je star 26 let. Skupaj sva 5 let. On ima službo od ponedeljka do petka od 6. do 14. ure, jaz pa delam troizmensko, vikende in praznike. Mesečno imam tudi prek 200 delovnih ur (zdravstvo). Prostih dni imam bolj malo, ko sem doma, pa ima moj partner večino časa druge obveznosti. Letno si privoščiva sedm dni dopusta (morja). Izleti, enodnevna kopanja in podobno pri nama odpadejo, ker kadarkoli to omenim, mi očita, da bi samo okoli hodila in da nimam obstanka doma. Ampak če sva doma, se on posveča drugim stvarem. Nikoli nisem jaz na prvem mestu. Ali pridejo kolegi ali so gasilci, vedno je nekaj. Ko mu rečem 'Daj, jaz sem doma, prosim, bodi z mano', mi pribije, da sem napačni dan prosta in da mu to nalašč delam. Jaz si urnika ne sestavljam sama. Seksava mogoče dvakrat na mesec, on pa mi očita, da zaradi mene, da sem jaz kriva. Skupaj še ne živiva, ampak jaz preživim večino časa pri njem. On k meni ne hodi rad (razloga ne vem). V eni sobi sva pri si pri njih doma naredila neke vrste dnevno sobo, ostalo imamo skupno. Moj partner nima niti interesa, da bi bila čez čas kaj več in ves čas govori, da bova že. Jaz sem stara 29 let. Čakam že tri leta, da imava kaj. Pa še vedno nič. Leta 2017 me je nagnal in se tudi fizično znašal nad mano, češ da ima dovolj, da mu ves čas težim s tem, da naj se zmenijo doma, da bi midva kaj imela. Da sem mu dvignila živce, da naj izginem. Pri njih doma se je tudi fizično znesel name, potem sva končala za en mesec, pisal mi je takšne SMS-e, da me nikoli ni ljubil, da sem mu kolegica .... Kasneje se je jokal, da mu je žal, da me najbolj ljubi in da sem mu vse. Pa sem se vrnila ... Bilo je vse v redu dobre štiri mesece, potem pa spet vse isto. Z mano ne gre nikamor rad, ven hodi samo s kolegi in kolegi gasilci, ko jaz rečem, da bi šla, pa je to brezveze, pa kam bi jaz spet šla! Od kolegov punce so najboljše punce, doma na kmetiji pomagajo, so vrhunske (naj omenim, da ta punca dela 4 ure zaradi otrok). Pred mano govori drugemu kolegu, kako je lahko srečen za takšno punco ... Veš, kako se jaz počutim? Ko mi po glavi hodi, da delam narobe. Ko sem pri njih, vedno pomagam pri vsem. Prisežem, da se trudim ... V kinu nisva bla še nikoli, ko mu omenim, da me nima rad, mi govori, da si izmišljujem, da bi se ga rada znebila, da imam druge moške ... Pa nimam jih, res ne. Vsak dan se 144 km v eno smer vozim v službo, zaradi njega! Pa mi ne bi bil problem, če bi pri nama vse bilo super. Peljem se iz nočne, peljem se iz popoldanske in zjutraj nazaj v dopoldansko. Ja, peljem se! On mi govori, da to ne delam zaradi njega, da meni tako paše ... Če jaz ne bi imela njega, verjemi, da bi živela bližje službi, ki jo obožujem! Rada bi zbrala pogum in odšla, ampak res ne vem, kako. Kaj delam narobe, da je takšen? Kaj? Pa trudim se, res se! Pa sem na koncu z močmi. Enostavno ne vem ... Prosim te za iskren nasvet!