Ključna beseda / bralka
'Kdo pa misli, da je! Sanjski moški?'
Pozdravljeni! Pred dvema letoma sem spoznala moškega, in sicer 14 let starejšega. Nekako sem si vedno želela imeti bolj zrelega moškega, saj se ne želim srečevati z nekom, ki si želi samo avanture. Sama sem odgovorna, zrela in imam že veliko življenjskih izkušenj za sabo. Stara sem čez trideset in imam 11-letno hčerko. Nekako sem se v življenju vedno borila sama. Torej, ko sem spoznala tega moškega, sem že na začetku vedela, da se z njim najverjetneje v prihodnosti ne bo izšlo. Zdaj živiva skupaj. Težava je, da on nima urejenega življenja in s tem imam potem probleme tudi jaz. Ima dva otroka, sicer nikoli bil poročen, ampak nekako je vedno bolj za zabave in prijatelje. Za vse moram skrbeti sama, zdaj preživljati tudi njega in otroke, ko pridejo vsak drugi konec tedna. Spi vedno do enajste ure. Službo si sicer išče, ampak bo še trajalo. Čez dan pa sedi na kavču in igra igrice. Naj vam povem, da sem že utrujena in zaradi tega pod stresom, saj on ne bi prevzel svoje odgovornosti za svoje življenje in otroke. Globoko v sebi vem, kaj bi mogla narediti, ampak je komplicirano. S seksom nimava težav, saj sva obojestransko zelo ognjevita. Sama si želim imeti partnerja, ampak takole je potem bolje biti sam. Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor. Lep pozdrav!
Zmedena bralka: 'Razpeta sem med sedanjim in bivšim fantom'
Brane pozdravljen. Lansko leto sem pustila bivšega, ker sem se zaljubila v enega (sedanjega, označila ga bom z A) fanta. Z bivšim je bila zveza brez pretresov, v zvezi sva bila 4 leta in pol. S sedanjim fantom (A) sem bila skupaj pol leta, nato pa mi je en dan pisal bivši. Postala sem zmedena, v sebi še nisem imela predelanih stvari iz preteklosti iz bivšega razmerja in sem se vrnila nazaj v objem k njemu. Poskusila sva na novo začeti, nadaljevati s cilji in načrti, ki sva jih imela. A ni šlo, tuhtala sem o A-ju, saj mi je z njim bilo zares lepo. Pisal mi je on, jaz njemu nazaj, iskala sem kontakt v živo z njim. Po slabe pol leta sva z bivšim spet prekinila, čez dva meseca pa sem spet začela razmerje nazaj s sedanjim fantom (A). Eno leto sem (bila) srečna v zvezi, manjkalo mi ni nič, počutila oziroma počutim se ljubljeno in ga imam zelo, zelo rada. Sedaj mi je na en določen datum znova pisal bivši, sva se slišala in sem spet zmedena. Kako bi on znova poskusil, kako bi lahko uresničila svoje cilje, da se nisva takrat nisva dovolj potrudila itd. Do tega trenutka mi ni manjkalo nič, bila sem srečna. Res je, da sem včasih pomislila na njega, ko je bil kakšen datum ali ko sem slišala kakšno pesem, ki je bila "najina", to pa je bilo tudi vse. Res je, da čustev do bivšega še nisem izgubila, saj sem v bistvu bila jaz tista, ki je prekinila zvezo in se počutim tudi zelo krivo, ker sem to naredila in povzročila žalost. Ampak tudi v sedanji zvezi uživam, sem srečna, saj je iz mene potegnil neko novo energijo. Zaradi tega vsega sem zelo zmedena in ne vem, kako naj nadaljujem. Ko sem že mislila, da je zgodba z bivšim zaključena, je spet prišlo do takšnega dogodka in ravno ti dogodki me vržejo iz tira, nato pa samo premlevam, premlevam in premlevam, zakaj se meni to dogaja.
Bralka iskreno: "Spoznala sem, da sem zaljubljena v najboljšega prijatelja."
Brane, pozdravljen! Znašla sem se v krizi. Medtem ko karierno blestim, v ljubezenskem življenju tonem. Pred kratkim sem spoznala, da gojim močna romantična čustva do svojega najboljšega prijatelja (s katerim že imava bežno zgodovino te narave), še posebej odkar se mi je začel osebnostno odpirati. Je namreč precej zaprta knjiga in sem ugovorila, kako veliko skupnega imava. Zadeva se je še dodatno zapletla, ko se je skoraj čez noč odločil, da obnovi zvezo z bivšo punco, pred katero je pred nekaj leti pobegnil v Skandinavijo. Prav tako sem izvedela, da me dotično dekle ne mara, zaradi česar se bojim, da bo najino dolgoletno prijateljstvo propadlo. Kljub njenemu neodobravanju me on še vedno vabi na pogovore 'ena na ena' in druženja ob šesterčkih piva. Ima tudi zelo dvoumne komentarje, na primer: 'Pridi k meni na en dejt', in na splošno najin odnos zelo lepo raste in se razvija. Seveda s tem tudi moja čustva. Naj dodam še, da sem se vmes kljub občutkom videvala tudi z drugimi. Brane, kaj naj naredim? Naj prekinem prijateljstvo ali naj čakam, da njuna zveza propade? Brane, pomagaj!
Bralka priznala: 'Po 18 letih zakona sem prevarala moža.'
Lepo pozdravljen, Brane! Po 18 letih zakona sem prevarala moža. Zgodilo se je pred letom dni, čisto spontano. Poznava se že dolgo in sva zaposlena v isti firmi. Že prvi seks je bil neverjeten, božanski in me je popolnoma presenetilo. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je lahko seks tako čudovit in da zmorem doživeti toliko zaporednih orgazmov. No, z njim je vse to šlo. Počutila sem se kot prerojena, v devetih nebesih. Tudi zato sva se še naprej srečevala. Včasih 1-krat tedensko, zadnje mesece pa samo še 1-krat mesečno, ker je preveč zaposlen in obremenjen s številnimi obveznostmi?! Naj povem, da je samski in malo mlajši od mene. Če sem sama naštela vsaj tri orgazme, njemu nikoli ni prišlo med penetracijo, četudi sva preizkusila vse mogoče položaje, ampak vedno le, potem ko sem ga oralno zadovoljila. Mislila sem, da bo s časom drugače, ampak ne. Sprašujem se, zakaj? Je razlog v meni? Sem prestara, pregrda za njegov okus? Njegove nekdanje so bile prave lepotice, čeprav z nobeno ni trajalo prav dolgo. Pravzaprav je preteklo že več let od zadnje resne zveze, ki jo je imel. Žensk je imel vedno dovolj, le da so bile že oddane. Poleg tega se sprašujem, kako je mogoče, da mu je dovolj seksati 1-krat mesečno? Vprašanje je, ali ima še druge ali pa vse opravi sam? Sprašujem se, kam to vodi. Ali naj še čakam na klic, ki so vedno redkejši? Ali naj sama prekinem, čeprav me ta odnos osrečuje in napolni z energijo.
Bralka iskreno: 'Jaz bi se noro ljubila, njemu pa ni do tega. Vedno je utrujen ali pa ga kaj boli.'
Pozdravljeni! S tem, ko vam pišem, sama sebi povem, kako zelo sem obupana, zato vas prosim za pomoč oziroma nasvet. Pred letom dni sem spoznala moškega, ki me je na vsak način želel dobiti, kljub temu da sem bila v zvezi. Nikoli mi še noben ni posvečal toliko pozornosti, zato sem kljub temu, da mi vizualno sploh ni bil všeč, vseeno klonila in se čisto zaljubila. Oba sva bila že poročena, jaz 18 let in on 14. S tem, da imam jaz 36 let, on pa 40. V glavnem, nora drug na drugega sva se tako zelo na hitro odločila, da bova imela še enega otroka. To je moj tretji, njegov drugi. Med nosečnostjo se je začelo, da on ne more seksati, ker je otrok v meni. Tako da sva zelo malo in zelo na hitro, po večini zaradi mene, opravljala potrebo. Rekel je, da z bivšo celo nosečnost ni seksal ... No, problem je v tem, da je sedaj dva meseca od poroda. Sem vitka, nimam trebuha za tri otroke in mislim, da dobro izgledam. Tudi drugi moški mi vedno naklonijo veliko pozornosti, zato mislim, da nisem neprivlačna. Ravno nasprotno. Naj povem, da sem v svojem zakonu imela odličen seks in kasneje po ločitvi noro vroče avanture. Torej, jaz bi se noro ljubila, njemu pa ni do tega. Vedno je utrujen ali pa ga kaj boli. Jaz pa cele noči bedim ob otroku, sem z njim čez dan, opravljam vsa gospodinjska opravila ... Pa za seks nikoli nisem utrujena. Tudi če seksava enkrat na teden, mogoče dvakrat, je tako, da ga jaz zadovoljim, on pa ga pač vame porine, mu pride in potem je stvar rešena. No, zame ne, ker me nikoli ne poteši in zaradi tega sem slabe volje. In ko mu to povem, mi reče, da midva dovolj seksava in da jaz njega nikoli ne objamem. Kar je spet laž in želi krivdo zvaliti name. Potem pa je v hiši živ halo, ker je že tako nagle jeze. Kaj mislite Brane, kaj naj storim? Res je bilo neumno od mene, da sem naredila otroka z nekom, ki ga nisem niti dobro poznala. Ampak ni mi žal za otroka, žal mi je, da mi on ne more dati tistega kar jaz zares potrebujem. Hvala vam za odgovor!
28-letna bralka: 'Fant nima nobene želje po seksu'
Pozdravček! S partnerjem sva skupaj sedem let. Stara sva 28 let in zdaj sva se preselila na svoje. Verjamem, da zaljubljenost mine, toda meni je v odnosu zelo pomembna intimnost (objemi, poljubi, seks). Partnerju pa očitno ne. Zadnje čase sem namreč jaz tista, ki daje pobudo, pa še to mi velikokrat reče, da je utrujen in da ga dobim ravno ob nepravem času. Fant veliko igra igrice in to me res jezi, ker si želim, da bi bil fant s cilji, vizijami ... Medtem ko sem jaz vsa polna energije in me je povsod veliko. Ne vem, ne predstavljam si življenja, v katerem bom morala biti vedno jaz tista, ki daje pobudo za seks. Pa še to nikoli ne vem, ali bo za ali ne. Hvala za odgovor!
Obupana bralka: 'Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab.'
Pozdravljeni, z možem sva skupaj od poletja 2008. Po enem letu se nama je rodil že prvi sin in nato v dveh letih in pol še dva. Ko sem ga spoznala, sem si rekla, on me ima pa resnično rad. Nikoli ne bo imel druge. Ko je bil najmlajši sin star deset mesecev, mi je neka višja sila v roke porinila njegov telefon. Prebrala sem nekaj, česar si nobena ne želi. V stiku je bil z žensko, zaradi katere je pred leti delal samomor in bil tudi hospitaliziran. Živeli smo v hiši njegovih staršev. Tam sva si uredila stanovanje. Takrat sem z otroki odšla v še nedokončano hišo, ki sva jo gradila. Seveda je prišel za nami. Živeli smo naprej, kot da se ni nič zgodilo ali dogajalo, vse do danes. Vendar sem se v vsem tem času začela prebujati in zbujati. Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab. Vedno ima prav, drugih mnenj ni. Jaz sem že pet let doma, brez službe in dohodkov, ker je bilo po njegovem tako bolje ... Trenutno sva v ločitvenem postopku. Iz hiše se noče izseliti, čeprav ni imel tu nikoli stalnega prebivališča. V službi ima naziv direktorja, podpisuje se z izobrazbo univerzitetni diplomirani ekonomist, vendar ima opravljeno organizacijo v Kranju, vsi ljudje ga imajo radi ... Starejši sin od njega sliši le to, da mu trebuh raste, srednji je športno nadarjen, se ga boji. Začel se je zapirati v sobo in cele dneve igra igrice. Mlajši sin mu nagaja in ga tepe. Mož tudi v koronskih časih hodi domov pozno, pijan, agresiven, je povsem brez empatije. Izgovarja se na službo. Le kaj bi še radi, saj imamo vse! Od njega sem si vzela le toliko, da imam tri psihično in fizično uničene sinove. Spolnih odnosov ali ljubljenja ni bilo nikoli. Vendar je bil idealen mož. Jaz se postavljam na noge, imam pomoč. Vendar s tem samo poslabšujem odnos v družini. Iščem tudi službo. Z otroki se veliko pogovarjam in ukvarjam, vendar so do mene tudi nespoštljivi. Imam že mnoge čine ... Zavedajo se, da ne ukrenem tistega, kar bi morala, tistega, kar je moje poslanstvo, in sicer, da jih kot mamica zaščitim. Ne najdem izhoda, nimam moči. Pa tako enostavno se sliši! To nisem jaz. Sploh se ne prepoznam. Mogoče je bila to le izpoved. Vesela pa bom vašega odgovora, da dobim še dodatno moč, ki jo potrebujem za pobeg iz razmerja. Iz srca hvala! M.
Bralka iskreno: 'Spustila sem se v razmerje z moškim, ki je poročen.'
Brane, živjo. Probleme, podobne mojemu, sem na tvoji strani že zasledila, a ker se vsaka zgodba konča in odvija malenkost drugače, ti pišem. Spustila sem se v razmerje z moškim, ki je poročen. V ločitev ga nisem silila, imela pa sem mešane občutke; od tega, da se bo ločil, seveda sam od sebe, do tega, da iz zakonskega jarma ne bo izstopil nikoli. Upanje umre zadnje, pravijo. A glej ga zlomka, pot mi prekriža moški, ki si želi resne zveze. Šla sva na prvi zmenek. In na drugega. Po drugem zmenku je želel spoznati moje domače. Želel priti k meni domov. Me spoznal s svojim 5-letnim sinom. Ampak tako hitro ne gre. Poročenemu sem dala vedeti, da se nekdo zame zanima, zato se je začel boriti zame kot lev in pripeljal do te mere, da se z novim nisva zapletla v nič; bil je namreč preveč vsiljiv, česar pri moškemu nisem nikoli marala, zato sva prekinila. Poročeni pa se je sedaj pripravljen pogovarjat o nama, saj ve, da si želim biti z njim ne le kot ljubica, temveč kot partnerka, in v kolikor nečesa ne ukrene, me lahko izgubi. Občutki med nama so neopisljivi, ujameva pa se na vseh področjih, in ker sva se dejansko pripravljena pogovarjat o nama, o najinih željah, interesih, se mi zdi smiselno, da še malo počakam. Če bi res zame storil vse, v tem primeru se ločil, bom pa verjetno kaj kmalu videla. Imam prav? Kako dolgo pa naj ga čakam? Hvala za odgovor.
Klic na pomoč: Ne želim živeti v začaranem krogu, kjer je veliko hinavskih ljudi in izkoriščanja.
Stara sem 32 let in še vedno samska. Po dolgoletni vezi sva se s fantom sporazumno razšla. On se je hitro poročil in me tako tudi odstranil iz svojega življenja. Najini odnos je bil sicer hladen in poln nasilja, grdih besed ... Tega na žalost ne gre pozabiti in vedno znova, ko želim zaživeti, me ustavijo besede 'Nisi vredna novega življenja, manjvredna si, nihče in ničesar ne moreš doseči'. Počutim se kot smet in izkoriščeno. Vedno sem bila predobra, naredila vse, kar so drugi želeli od mene ... Sedaj sem drugačna in ne pustim se izkoriščati in imam svoje meje. Nisem samo za seks in izkoriščanje. Ker imam lepo telo in obraz, vsak vidi v meni poželenje, mene pa pri takih ljudeh to ubija. Sem človek, imam čustva in morijo me zadeve iz preteklosti. In teh nekako še vedno ne morem predelati. Po smrti bližnjih se počutim še bolj samo in velikokrat pomislim na samomor. Ne želim živeti v začaranem krogu, kjer je veliko hinavskih ljudi in izkoriščanja.
'Že več let me partner žali, se dere name in mi grozi'
Dragi, Brane! Sploh ne vem, kje naj začnem. Moje življenje je trenutno grozno in ne vem, kako naprej. Sem v dolgoletni zvezi, ki mi uničuje psihično stanje. Že več let me partner žali, se dere name in mi grozi. Pri njem je tudi problem, ker preveč posega v alkohol, in to vsakodnevno. V bistvu do njega sploh nimam čustev, ampak se ga bojim zapustiti. Kako naj premagam strah? Drugo, kar pa me mori, je to, da imam sodelavca (je v zvezi in ima otroka), v katerega sem zaljubljena. Odkar sva na istem oddelku, sva bila v dobrem odnosu. Nekega dne mi je začel prijateljsko pisati in odpisala sem nazaj. Od tistega dne naprej sva bila vsak dan v stiku preko sporočil in vse bolj sem si želela, da bi bilo med nama kaj več. Nekega dne pa me kar na lepem objame in zame je bil to nor občutek. Potem sva se vsak dan malo 'potiškala' in čez par dni sem mu dala prvi poljub, ki mi ga je vrnil. Nekaj časa sva se dobivala na skrivaj, kjer sva se samo stiskala in izmenjavala poljube (do seksa ni nikoli prišlo). Z njim sem se počutila varno, pomembno, ljubljeno ... Vse to, kar pri zdajšnjem partnerju ne čutim. In kot je vsake lepe pravljice konec, je bilo tudi moje. Z menoj je prekinil stike, ker naj ne bi želel prizadeti svojega otroka. Okej, razumem in ravno to sem mu jaz večkrat rekla, ampak je vztrajal, da želi biti z menoj, in to je govoril toliko časa, da sem se zelo navezala nanj. Sedaj pa ne morem pozabiti nanj in mi je zelo težko hoditi v službo, ker ga tam srečujem. Sprašujem se, zakaj mi je obljubljal in govoril, da bi bil rad z menoj, potem me je pa pustil? Najbolj pa me boli to, da sem zaradi tega izgubila dobrega prijatelja. Sprašujem se, če sem res tako slaba oseba, da si ne zaslužim sreče. Vse to mi je udarilo na psiho in trenutno ne vem, kako naprej. Lp
Bralka iskreno: Občutek biti ljubica poročenemu moškemu je neznosen
Brane, pozdravljen! Pišem ti, ker ne vem, kaj storiti. Sem namreč ljubica poročenemu moškemu, ki sem ga pred časom zapustila, saj biti v koži ljubice ni bilo prijetno, kot mi ni zadostovalo imeti moškega le enkrat do dvakrat tedensko. Sam je poročen že nekaj časa, z ženo nima spolnih odnosov, spita ločeno. Se pa ženi ne sanja, kaj njen mož počne, ko ga ni doma. Saj navzven živita solidno zakonsko življenje, le da brez otrok. Ko sem ga zapustila, se je odločil, da me dobi nazaj s trditvami, da me ljubi, da si ne predstavlja življenja brez mene in da se bo ločil. Da bo potreboval pol leta, leto, da spelje ločitev, delitev premoženja. In bo potlej le moj. In ja. Sem sprejela in ga vzela nazaj. A v tem času se veliko ni spremenilo. Še vedno je moj enkrat do dvakrat na teden. In ženi se še vedno ne sanja, da se želi ločiti. Od njegovih obljub je preteklo več kot pol leta. Najhuje od vsega pa je dejstvo, da dopusta ne bo preživel z menoj, temveč z njo. In po koncu poletja se bova resno pogovarjala o nama. Počutim se izdano. Z menoj je preživel le nekaj dni na morju. Žal mi to ne zadostuje. Potrebujem moškega, da z njim delim vse, vse dobro, vse slabo, vse spolne užitke, vse prepire, tegobe in vse. Glede na to, da se mu čas izteka, razen besed, ki so prazne, ker se moje zaupanje v obljube izgublja, nimam ničesar oprijemljivega. Sam od mene ogromno pričakuje. In zdaj dilema: naj čakam še teh nekaj mesecev, če bo dejansko iz besed prešel na dejanja? Čakanje in negotovost me ubijata. Občutek biti ljubica poročenemu moškemu pa je neznosen. Hvala za tvoje mnenje.
'Ko sva bila skupaj, si je ves čas dopisoval z drugimi, zdaj hoče nazaj'
Pozdravljen, Brane! Že dlje časa se soočam z vprašanji glede preteklega razmerja, zato sem se odločila, da ti pišem in slišim še tvoje mnenje. S fantom sva bila par leto in pol, sedaj je nekje pol leta odkar sem zaključila zvezo. Mesec po zaključku se nisva nič slišala, potem pa mi je začel dnevno pisati in prositi za novo priložnost. Sedaj pa naj opišem kje so bile težave ... Še predno sva začela, sva se poznala zagotovo 8 let in sem vedela, da je precej dejaven na družabnih omrežjih (dodajanje punc, lajkanje vseh njihovih fotk, tudi dopisovanje). Na tak način sva tudi midva začela najino prijateljstvo. Ko sva začela razmerje sem mislila, da bo s tem nehal, da je pač tako iskal potencialno partnerko. Kljub razmerju je všečkal čisto vse slike punc (večinoma so bile to punce v malo izivalnih pozah), kar me je precej motilo, a se je potem s tem umiril. Še vedno je tudi dodajal nove punce na Facebooku. Najbolj pa me je prizadelo to, da sem enkrat videla samo zadnje sporočilo ene punce, ker je ostala zbrisal. Trdil je, da sta se samo menila za kavico in celo šla sta in nisem nič vedela o tem. Poznala sta se iz njegovega hobija in je rekel da je šlo samo za prijateljsko kavico in nič drugega, da mi je vse prekrival, ker bi bila ljubosumna. Potem mi je dovolil, da pogledam še Snapchat in ta ženska mu je poslala slikco in on ji je komentiral 'O kakšna lepotička'. Takrat mu nisem mogla več zaupat in sem zvezo zaključila. V tem času, ko mi ves čas piše in prosi za še eno priložnost, sem od njega zahtevala naj pridobi pogovore, da vidim če je res kar govori. Res mi jih je poslal in sem videla, da on ves čas malo klika, začenja čisto splošne pogovore, v smislu kako si, kaj počneš in nato še povabi na pijačo. Te pogovori, ki mi jih je posalal, so bili od treh punc, za katere sem vedela, da je klepetal z njimi med zvezo in mi to prikirval. Te tri vem, da je poznal iz okolice in iz hobijev, če je pa še kakšne druge klikal, ki jih je dodajal na novo, pa ne vem. Potem ga kakšna sprejme in gre na pijačo vsake toliko časa. Ampak on pravi, da so to vse samo prijateljice, s katerimi se že od prej poznajo. Meni ni jasno, zakaj mora to ves čas početi, predvsem, ko je bil v razmerju. Ves čas mi je govoril, da me ima res rad in da mu pomenim vse. Jaz sem ga imela tudi zelo rada in niti na misel mi ni prišlo, da bi počela kaj takšnega. Če bi šla na pijačo s kakšnim kolegom bi mu to povedala, sicer je pa tudi vse poznal. Jaz teh njegovih kolegic nisem poznala. Dobila sem občutek, da me vrti okrog prsta. Naj omenim še to, da ko sva se kdaj skregala, je spet klepatal s kolegicam in jim razlagal o njinem prepiru, pisal, da sem smotana, bolana, ljubosumna, enkrat je celo eno povabil na sprehod (njegov izgovor je bil, da je rabil pogovor). Skratka, zakaj sem sedaj zmedena ... Ker on pravi, da je v tem času spoznal kakšne neumnosti je delal, da bi vse popravil, da je vse pripravljen naredit, da mu dam še eno priložnost, da bo tudi zbrisal družabna omrežja. Pravi, da mu v razmerju ni nič manjkalo. Ob vsem tem kar počne mi je tudi zanimivo, da odkar ga poznam, ni imel nekaj veliko žensk. Predno sva se spoznala, vem, da je imel dve zelo kratki zvezi, v tem času, ko sva bila prijatelja (v obdobju 8 let), pa je imel tudi eno 4 mesečno zvezo. Tudi sedaj v teh pol leta pravi, da ni imel nobene, da mu jaz pomenim vse in hoče samo mene nazaj. Rada bi tvoje mnenje (z vidika moškega), kaj se dogaja v glavi mojega bivšega, ker ga enostavno ne razumem. Me samo vrti okrog prsta, ali se je resnično zamislil in se je pripravljen spremenit? Lp
'Zaljubila sem se v bivšega fanta svoje prijateljice.'
Pozdravljen, Brane. V letu 2019 sem spoznala fanta, ki je dejansko bil fant moje kolegice in sta se razšla istega leta. Spoznala sva se na rojstnem dnevu, potem pa se je on začel pogovarjati z menoj tudi prek spleta in sem seveda odgovarjala. Takoj sva se ujela in vsak dan klepetala, in to še vedno traja. Zbližala sva se tudi fizično (s tem ne mislim na spolnost). Na začetku nisem ničesar čutila, ker je bilo prezgodaj za karkoli, po treh ali štirih mesecih pa mi je postal noro všeč. Zato sem ga pogumno vprašala, ali bi hodila, in je rekel, da ja, ampak da ga je strah, da bi izgubila prijateljstvo, ki ga imava. Ter da trenutno ni pripravljen na resno zvezo. Mi je pa že prej začel izpovedovati svoja čustva, ko sva bila povabljena na rojstni dan. Je pa res, da svojo bivšo težko preboleva in tudi po vsem tem času še vedno vidim, da jo ima rad in da ga še vedno vleče nazaj k njej. Jaz sem seveda jezna zaradi tega, hkrati pa vem, da na to nimam vpliva. Ne vem, kaj naj naredim, saj sva se zmenila, da kljub vsemu ostaneva prijatelja. Z bivšo nista ostala v prijateljskih stikih, nista pa skregana. Kaj storiti?
Bralka: S partnerjem sva se spoznala pri 12 letih. Pri 15 letih sem zanosila ...
S partnerjem sva se spoznala pri 12 letih. Pri 15 letih sem zanosila in rodil se nama je fantek. Pri njegovih dveh letih naju je očka zapustil. Tri leta sem sama živela s sinom. Po treh letih sem poiskala partnerja in se odločila za skupno življenje z njim. Ponovno. Rodil se nama je drugi sin. Odšla sva v podnajemniško stanovanje. Jaz sem skrbela za hrano in čeke, on je imel občasno delo. Tako se nama je rodil tretji sin. Ljubezen je bila vsak dan samo še kreganje in obsojanje. Nazadnje sem mu rodila punčko. In šele po rojstvu punčke je nastal problem. Pred štirimi meseci sva se razšla in ostala sem sama s štirimi otroki. Zdaj pa me nekaj zanima ... Po vseh teh mesecih zdravljena z moje strani ga še vedno ljubim, tako kot prvi dan. In le zato, ker imava otroke, ampak ker ga ljubim takšnega, kot je. Sama sem se spremenila na bolje in življenje gledam bolj odprto, najhuje pa je to, da sem ga vprašala, če bova še kdaj skupaj, pa mi je dejal, da naju vežejo le še otroci in da se lahko vsemu samo še smeji. Kaj naj storim? Naj ga pustim, ignoriram in pustim času čas ali naj srečo poiščem drugje? Prosim Brane, pomagaj mi. Izgubljena sem. Priznam, da ni vse njegova krivda in da sva kriva oba. Vendar so me najbolj prizadele njegove besede, ko mi je rekel, da me nima več rad. Obupana sem, kako naj ga pozabim? Skrbim za otroke, a se vsak večer zlomim in jočem.
'Povedali so mi, da se bom morala posloviti od svojega fantka. Svet se mi je podrl.'
"Vedno prebiram žalostne zgodbe bralk in ugotavljam,da je vedno več zgodb, kjer so se prehitro morale posloviti od svojih otrok. Zato sem se odločila, da tudi sama zapišem svojo zgodbo," je v pismu, ki smo ga prejeli v uredništvo zapisala bralka.
'V meni je vrela žalost, saj sem vedela, da sem jaz tista, ki ne more imeti otrok.'
"Tudi sama imam zgodbo, kjer se je izkazalo, da je rek 'Nikoli ne obupaj prehitro', še kako resničen," je pismo, ki smo ga prejeli v uredništvo, začela bralka.
Bralka potožila: 'Ves čas mi kupuje draga darila, jaz pa si želim samo ...'
Pozdravljeni g. Brane! Sem v razmerju s osebo, ki jo ljubim neskončno. Prav tako sem prepričana, da on mene. Največji problem je, da mu ne morem dopovedati, da ljubezen oz. izkazovanje ljubezni ni le v materialu. Kar naprej dobivam darila, vredna po več tisoč evrov (pomeranec za 4 tisoč, avto za 8 tisoč, avto za 17 tisoč ...) in tudi "manjše" vsote, kot je ura za 500 evrov. Ne me narobe razumeti, hvaležna sem za čisto vsako stvar, ampak vedno, ko mu rečem, da bi namesto dragih stvari raje videla, da si vzame en dan zame in samo zame, da greva recimo na izlet ali vsaj na večerjo ali na kavo, dobim odgovor "utrujen sem, ni mi danes" ali pa vzame koga od prijateljev zraven. Ko se slučajno skregava, kar je zelo redko, in mu omenim te stvari, dobim odgovor "dober sem samo, ko kaj rabiš" ... Ne razumem, zakaj dobim tak odgovor glede na to, da vedno, ko kaj dobim ali mi reče, da mi želi kaj kupiti, povem, da ne rabim in da nočem, da vedno zapravlja zame ... Moj problem je v glavnem, da ne morem človeku dopovedati, da bi včasih oziroma večino časa raje imela njegov čas in njegovo naklonjenost kot velika darila. In kljub temu, da mu vedno to povem, ob vsakem prepiru dobim odgovor "dober sem samo, ko nekaj kupim ali ko nekaj rabiš". Lep pozdrav
Razlog, zakaj jo je prevaral, jo je pustil brez besed
Živjo, Brane. Imam problem z možem in sama s seboj. Stara sem 37 let. Mož, s katerim sva poročena šest let, mi je priznal, da mi je bil pred kratkim nezvest. Zatrjuje mi, da s to poročeno žensko – njegovo sodelavko, ki jo navidez poznam – nista niti enkrat občevala. Zatrjuje mi tudi, da je bila kriva reklama, ki jo je eden od sodelavcev delal njenemu fa****u. Dobesedno tako je rekel. Zatrjuje mi tudi, da je še vedno zaljubljen vame, da me ni nikoli prej prevaral in da ne ve, kaj mu je bilo tistih približno štirinajst dni, ko se je dobival z njo. Večinoma v našem avtu. Mimogrede, ta ženska ni nič posebnega, če mene vprašaš, je pa res, da ima velike joške medtem ko imam jaz bolj mičkene in da sem ga velikokrat zalotila pogledovati za ženskami z velikimi joški. A, pustiva to. Reciva, da mu verjamem, da ni občeval z njo, in da sem mu odpustila, kar se je zgodilo. Problem, zaradi katerega ti pišem, je to, da sva od takrat, ko sem po dveh tednih kuhanja mule pristala na seks, seksala trikrat. In trikrat ni doživel orgazma, čeprav mu je lepo stal. Ni doživel orgazma, kar me je prizadelo kot ženo in kot žensko. Zakaj se to dogaja? Je to psihološkega izvora? Misliš, da se še vedno dobiva z njo? Meni govori, da ne ve, zakaj mu ne pride, pravi pa, da nisem kriva jaz. Namignil je sicer, da bi morda pomagalo, če bi mu ga posesala, kar me je samo razkurilo, ker me je spomnilo na to joškačo in fa***a v našem avtu. Zelo jasno sem mu povedala, da bo na felacijo, ki ni nekaj, kar ne vem kako rada počnem, vsaj z moje strani moral počakati. Rada bi premagala ta problem, ker je bil do tega spodrsljaja, kar je njegova ocena te prevare, vedno super mož, pa tudi oče najinih dveh deklic. Vnaprej hvala za nasvet. Brižitka.
'Stara sem 27 let in še nisem imela resne zveze. Počutim se osamljeno in ničvredno'
Pozdravljeni! Zelo bi si želela odgovora na moj problem. Stara sem 27 let in moram povedati, da še nikoli nisem imela obojestranskega vzajemnega razmerja. To me zelo mori. Počutim se osamljeno in ničvredno. Imela sem sicer veliko avantur, spoznala sem veliko moških, tudi takšnih, ki so pokazali naklonjenost do mene, ampak kljub druženju do teh moških nisem mogla nikoli ničesar čutiti. Preprosto me ne zanimajo. Ker mi enostavno niso zanimivi. Zaljubim se pa vedno v moške, ki so za mene nedosegljivi oziroma mi ponudijo samo košček tako rečene ljubezni. Po druženju z njimi se počutim še bolj osamljeno. Zelo si želim ljubezni od takšnih moških, čeprav vem, da je ne bom dobila. Nenormalno veliko sanjarim in fantaziram o stvareh, ki se ne bodo nikoli zgodile. Očitno me privlači nedosegljivo in ne razumem, zakaj. Zakaj imam zakoreninjene ene in iste vzorce, ki jih ne znam spremeniti? Ena in ista zgodba. Nisem razvajena, samo želela bi si spoznati nekoga, ki bi imel iste občutke kot jaz do njega. Pravo ljubezen. A je to tako težko? V preteklosti sem jemala antidepresive zaradi anksioznosti in paničnih napadov, ki so v veliki meri bili posledica moje pasivne in neodločne osebnosti. Danes se dobro počutim. Moram povedati, da sem sicer imela srečno otroštvo, nikoli mi ni nič manjkalo. Samo oče je bil nekoliko čustveno odsoten, kar je še zdaj. Mogoče bi lahko to bil razlog. Sicer imam dobro službo in sem atraktivnega videza.
'Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste'
Dragi Brane, rad napišeš, da imejmo takšna razmerja, kot si jih želimo. Sliši se enostavno in logično. A ni ravno tako. Živimo v majhnem okolju, ki je za nekatere še manjše. Tudi zame. Ja, bolje kot biti z nekom, ki mu ni zaupati, ki te zanemarja ali zlorablja in te s tem čustveno in telesno uničuje, je ponovno se vreči na trg. Odnosi pa niso ali črni ali beli, da bi lahko enostavno rekel: ta je dober in ta je slab. Vedno moramo pogledati celoto, kajti popolnosti pač ni in je noben realen človek ne pričakuje. Če bi bilo tako, bi bili vsi kar naprej sami. Sama sem imela dve zvezi, prvo 9 let in drugo 5 let. V njih nisem več vztrajala ravno zaradi zgornjega pravila, ki ga rad deliš in se strinjam z njim. Če je tako hudo, da pogosto jočeš in noben pogovor, predlog ali kompromis ne pomaga, si na koncu slepe ulice. Trpljenje je hudo in si v neki točki rečeš, mora obstajati nekdo, s komer ne bom doživljal takih bolečin, ki je dostojen, zaupanja vreden in me privlači. Hja, to je nujna objektivna predpostavka ob tej subjektivni, da smo sami gospodar svojih razmerij. Dvakrat sem predolgo reševala razmerje, ker v nasprotju s prepričanjem starejših generacij, vsi ne menjujemo partnerjev kot spodnjih gat in se zavedamo tega, da je za dobro zvezo potreben trud. Ob tem sem se psihično izčrpala, tako da sem se še dolgo po koncu zveze sestavljala. Take stvari niso tako enostavne, kot morda včasih zveni iz tvojih člankov, mogoče tudi zaradi moškega principa, ki je bolj racionalen. Tudi ženske nismo vse enake, jaz zagotovo sodim med bolj čustvene, čuteče, ker vse to doživljam zelo intenzivno. Priti je moralo do skrajnosti, da sem lahko sprejela odločitev, da je poskusiti znova manj slabo kot vztrajati v obstoječem. Pri čemer obstoječe ni bilo samo slabo, logično, saj so bile dobre stvari, ki so me v odnosu toliko let držale. In potem pridemo do tehtanja črnih in belih lastnosti odnosa, pri čemer moraš pri odločitvi vzeti v obzir tudi objektivna dejstva – kdo sploh je še tam zunaj, koliko si že star, ali boš do naslednje zveze še sposoben imeti otroke ... Madona, ni tako lahko in tisti, ki cincajo v zvezah, kjer se ne počutijo čudovito, niso sami mazohisti, ki ne želijo ali znajo poskrbeti za svojo dobrobit! Lahko je reči pusti ga/jo in si najdi koga bolj primernega. Iti v iskanje koga bolj primernega v našem miniaturnem bazenčku pomeni veliko tveganje, da boš našel le še koga manj primernega ali pa koga primernega, ki ti ni mentalno in seksualno privlačen! Tega ne srečam, ne najdem že nekaj let! Terja veliiiko poguma, da izpustiš, kar imaš, ne glede na to, da ob tem trpiš. In potem se začne zgodba stereotipov o samskih. Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste, ki si ne želijo otrok, ali ti postrežejo z modrostmi, da si mogoče preveč izbirčen, nepripravljen reševati odnose in podobno. Povej mi, Brane, kako naj v tem svetu človek živi po načelu "imejmo takšne odnose, kot si jih želimo“?
56-letna bralka: Moža imam sicer na nek način rada, vendar mi je vse bolj fizično odvraten.
Pozdravljen, Brane! Kratka bom. 56 let imam, poročena sem že skoraj 30 let. Oba najina otroka sta že odrasla in odseljena od doma. Starejša sem, bolj mi je žal, da sva ostala skupaj. Saj ne vem, kako naj vam to napišem. Moža imam sicer na nek način rada, vendar mi je vse bolj fizično odvraten. Vseeno mu je kako izgleda, jaz pa se po drugi strani trudim biti vitka in še vedno čvrsta in privlačna. Najhuje od vsega pa je to, da je, to bom kar direkt napisala, zanič v postelji. Od nekdaj me je seks z njim dolgočasil. Nikoli ga ni zanimala predigra. Vedno sem mu dopovedovala, da je zame pomembna, pa je šlo v eno uho noter in iz drugega ven, ne da bi kar koli ostalo vmes. Ne mislim ga po vseh teh letih prizadeti in mu povedati, da je zanič v postelji in da je bilo vedno tako, vendar me mineva veselja do vsega, celo do samozadovoljevanja, v katerem sem vedno našla uteho. Kaj lahko naredim, da bi se stanje v najini postelji popravilo? Ne svetujte mi zakonske posvetovalnice, ker moj mož nikoli ne bi pristal na to. Razmišljam celo o ločitvi, pa ne vem ali ima to sploh kakšen smisel pri mojih letih. Zelo nesrečna Nina.
'Vedela sem, da ima ogromno žensk v vsakem kraju po Sloveniji.'
Imela sem vezo slabe tri leta. Po treh mesecih se je partner ločil od prve žene, saj je bilo samo vprašanje časa. Rekel ji je je, da se je odločil zame in ona je takoj sprožila ločitveni postopek in odšla z dvema otrokoma. Tako je bilo stanovanje njegovo, seveda, izplačati jo je moral. Jaz sem se delno preselila k njemu in na začetku je bilo kar v redu. Ker še nisem bila ločena in imam sina, sem vsake dva do tri dni odšla k njima, čeprav do partnerja, s katerim sva vložila za ločitev šele po končanem razmerju z ljubimcem. Kaj se je dogajalo? Vedela sem, da ima ogromno žensk, v vsakem kraju po Sloveniji, saj je imel oziroma še ima, takšno delo. Vsako žensko, ki mu je bila malo simpatična, je tako znal z govorjenjem in nasmehom pripeljeti do postelje. On je seksualni maniak. Seksati mora vsak dan, občasno večkrat na dan. Kadar sem ga klicala, je bila vedno prisotna v ozadju ženska ali punca. Tudi, ko je šel na zdravljenje, je tisto noč prebedel, si vse zelo precizno pripravil in še enkrat zlikal. Dogovoril se je z okoliškimi priležnicami, kdaj pride in do kdaj bo tam, da so se zvrstile. Tam sem ga dobila ob treh zjutraj, popolnoma budnega in po osmih klicih v sobo je rekel, no, zdaj pa pojdi. Pomagal mi je receptor. Znorela sem, da me je zopet prevaral. Ko je šel na Primorsko, isto. Vedno si je poiskal svoje radodajke, in kot mi je namignil lastnik sob na Koroškem, se nad njimi izživljal. Sama sem ga imela blazno rada. Šestkrat sem se vrnila nazaj k njemu. Če vam opisujem vsak dogodek varanja posebej, ne bom danes končala. Nikoli ni priznal, da je imel druge ženske v času, ko je bil z mano in sva bila najbolj zaljubljena. Tudi takrat, ko ne bi v sanjah pomislila, je hodil k drugim ženskam. Navzven je deloval prijazno, vendar hladno. Ima kronično bolezen na črevesju, kar je zanj bilo verjetno moteče, saj je moral pogosto hoditi na wc, večinoma z drisko. Ampak to zanj ni bila ovira. Je manjše rasti, suh, plešast in ko sva se poznala, se je oblačil v zelo oprijete srajce in hlače. Meni to nikakor ni sedlo, zato sem mu nakupila ogromno oblačil. V obdobju, ko sva bila najbolj zaljubljena, je dobil spolno bolezen, jaz pa ne. Od kod? Jaz sem bila ves čas samo z njim, ker mi je to dovolj, normalno. In ljubila sem ga kot še nikogar do sedaj. V službi in tudi privat je dajal vtis, da ima samo mene in nikogar drugega. Še med službo si je vzel urico ali dve, da je šel seksat s katero od svojih. Problem je nastal, ko je lagal meni, tem ženskam, (ne vem, zakaj) prijateljem in to ga je zmedlo, ker toliko različnih laži si človek ne zapomni. Kadar sem mu omenila, da vem za druge in da me vseskozi vara in to zelo veliko, z različnimi ženskami ... takrat je vedno znorel, ko sem povedala, da vse to vem. Čisto vse privat sobe in bolj razpadajoče hotele je poznal in jih tja vozil. Zopet je dobil spolno bolezen in se zdravil mesec in pol. Jaz sem šla na pregled in dala kri, vodo, vse je bilo bp. Vedno je seksal brez kondoma. Ni se znal niti za minuto brzdati. Najela sem gospoda, ki je včasih bil privat detektiv. Nekako sem ga naprosila, naj mi pomaga in sem uspela. Ampak kaj, ko je odkril najhujšo stvar, ki me je dokončno sesula. Čeprav je bil 10 let starejši od mene, je imel pogoje za penzijo pri 54 letih (bonificiran staž). Mislim, da prav te dni gre v pokoj. Skratka, njegov prijatelj, ki se je ukvarjal z istimi hobiji, le da je bil tretiran višje v pesniški izdaji v Ljubljani. Franci, bom imenovala detektiva, je odkril, da sta geja in to zelo strastna. Ja tako je bilo, kar sem v majhnem delu videla tudi sama. Meni je na sveto tajil popolnoma vse. Vedno je vse zanikal, vedno. Lagal je, tako,da sem ga označila kot patološkega lažnivca. Mislil je, da bo to lahko celo življenje skrival, a našel je mene z namenom, da ga razgalim pred javnostjo, kaj njihov šef počne, ampak nisem nikomur v njegovem podjetju tega povedala. Kaj je natvezil ljudem, to ne vem, saj me je ena, s katero sva se dobro razumeli, blokirala na vseh omrežjih. Verjetno poznate značilnosti škorpijona, pa vam bo vse jasno. No, tako se je igral z mano ves ta čas. Sem iz premožne družine, znam se dobro obleči, dobro izgledam, vozim dober avto in ta norc namesto da bi mi bil zvest in bi imel veliko od tega ... Ko sem ga nazadnje videla pred dvema mescema, je rekel, da se čisti. Dragi Brane, res sem od žalosti, neiskrenosti obležala v postelji z depresijo. Najbolj noro je pa to, da ga imam še vedno rada in upam, da bo sprevidel, kaj je počel. Jaz sem mu vse odpustila. Ljubezen pri meni ni kar tako. Prosim za nasvet, kajti sedaj ne govoriva, ne pokliče, jaz enkrat sem pa ni bilo odgovora na napisano.
17-letna bralka: Vse življenje že pogrešam ljubezen staršev
Kar pogosto se znajdem v zaprti sobi, brez izhoda v svojih mislih, nastopita večurno jokanje in nemočnost. S tako težavo se vsakdanje srečujem, pa imam komaj 17 let. Sicer imam oba starša, zdaj ločena, a vendar že vse življenje pogrešam ljubezen z njune strani, predvsem očetove. Zato sem to ljubezen in pozornost poskušala poiskati pri fantih. A nimam sreče, vsi fantje, ki sem jih spoznala, so me želeli le izkoristiti, nihče pa mi ne bi stal ob strani in me podpiral ter nudil topline. Bolečina je postala le še globlja. Zdaj preprosto ne vem več, kaj narediti. Želja po moški vlogi v življenju je velika, in to me spravi iz tira in mi niža samozavest, saj menim, da nisem dovolj dobra zaradi vseh zavrnitev.
Mislila je, da mu lahko zaupa, dokler ji ni pokazal svojega pravega obraza
Brane, moja zgodba ne bo o tem, kako mi je hudo zaradi fanta, bo pa o tem, koliko sem prejokala in pretrpela. Sedaj je hvala bogu že vse mimo, zahvaljujoč prijateljem, ki so mi pomagali. Torej, spoznala sem fanta, za katerega sem bila prepričana, da je nekaj posebnega. Da mu lahko zaupam, da se lahko z njim pogovarjam. Zaupala sem mu. Zaupala sem mu svoje strahove, svoje želje, svojo preteklost. In bila sem mnenja, da me razume, da razume, kaj mu govorim, da je odrasel. Tako sva se pogovarjala cele dneve, dan za dnem, včasih tudi ponoči. Večkrat sva se videvala in bilo je resnično lepo. Nato sem šla na dopust in ponudil se je, da pride k meni za kakšen dan. Večer pred tem, ko naj bi prišel, mi je pisal, da me bo razveselil, saj me bo naslednji dan obiskal. Prišel je naslednji dan in sva si spet pisala. Bilo je kot vsak dan. Samo, da ni prišel k meni, ni pa se tudi opravičil oz. povedal, da ga ne bo. Prišel pa je na območje, kjer sem bila jaz (v kraj zraven mene). Naslednji dan sem ga vprašala, kako to, da ga ni bilo. Dobila sem tudi tisti čuden občutek v trebuhu, ko veš, da je nekaj narobe. Omenila sem, da imam občutek, da je mislil na bivšo punco, saj sta živela skupaj v kraju, kamor je prišel na obisk (naj omenim, da sta končala 7 let nazaj in da je to bila še srednješolska ljubezen, ki je potem trajala še prva leta na fakulteti). Nato mi je povedal, da ni samo mislil nanjo, ampak, da sta se celo dobila na pijači. In v tistih 15 minutah, ko sta se videla, je začutil stvari, ki jih je čutil pred 9 leti. Nato sem šla naslednji dan nazaj domov in sva se zvečer dobila, da se osebno pogovoriva. Zaupal mi je, da očitno ni nikoli pozabil nanjo, ampak je samo potlačil čustva, ko sta šla narazen. In ker je začel nekaj čutiti do mene, so nato ta čustva privrela nazaj na plan, ko jo je videl. Zagotovil mi je, da naj bi mu jaz nekaj pomenila, ampak, da je očitno še vedno zaljubljen vanjo, ter da naj si dava čas, da njo končno preboli. Bil je tudi prepričan in tako je zagotovil tudi meni, da je bivša samska. Nato so minevali tedni, ko sva se še vedno družila in pogovarjala. Bil je prijazen do mene, bilo je kot pred tem, ko je videl bivšo. Nakar je kar naenkrat izginil. Od njega ni bilo več odgovora, ni bilo nobene razlage. Sama sem mu še vedno pisala in upala, da mi bo razložil. Dobila sem sporočilo z grdimi besedami, da kaj je spet narobe v pi*** m*** in spet ni bilo od njega glasu. Nato mi je po dolgem času napisal, da je potreboval mir, da je bil slabe volje in da mu miru nisem dala. Dejstvo pa je bilo, da nisem vedela, da je sploh kaj narobe. Nato sem ugotovila, da ima bivša že par let resnega partnerja in sklepala, da očitno je to ugotovil tudi on. Nato je name obrnil, da sem jaz vse naredila narobe, da mu nisem dala miru, ko ga je rabil, da mi je vedno vse zaupal in razložil. Na vsako moje vprašanje sem dobila samo odgovore v smislu, da če ga ne poslušam, ko mi kaj pove, da se nima kaj pogovarjati. Sedaj še vedno všečka vse fotografije od bivše (ne spusti ene same fotografije) in vsako stran na Facebooku, ki jo bivša ustvari. Ali je to obsedenost z njo? Rekel mi je celo, da je ona sedaj njegova najboljša prijateljica. Nekoč mi je tudi rekel, da je šel k njej, samo zato, da bi jo videl. Ona pa mi je povedala, da se sploh nista videla, ker ona pač nima časa za ta druženja. Ko sem ji omenila njegovo ime, je najprej celo vprašala, kdo je to. Ne razumem njegovega obnašanja, niti tega, da ne želi končno pozabiti na njo in iti naprej. Ali ne bi bilo zanj najbolje, da bi jo nehal spremljati po vseh družbenih omrežjih? Zaveda se baje, da nikoli več ne bosta skupaj. To je moja zgodba. Zgodba o tem, kakšni ste (so) lahko moški in zgodba o (ne)zaupanju.
Bralka iskreno: Za vsako napačno besedo, sem pretepena
Pozdravljen, Brane. Že dolgo se sprašujem, kako naprej. Imam namreč moža, kateremu je družina nekaj kar je statusni simbol v družbi. Njemu družina ni nekaj, kar bi ga vodilo domov v varno zavetje. Oba sva situirana in imava svojo hišo. Živimo brez finančnih skrbi. Problem je v tem, da so posel in prijatelji pri njem na prvem mestu. Otroka ima rad, a sta mu motilni faktor. Da pojasnim ... Vesel je, da jih ima, ampak ga njuna otroškost moti. Vem, čudno, ampak tako je. Skratka, družina je zanj nekaj kar mora biti, ampak je vse prej kot dober mož in oče. Moram priznati, da se pred otroki ne kregava in ne dereva, ampak ti pčutijo, da med nama ni več ljubezni, naklonjenosti in radosti. Iskreno ti priznam, da sem zelo družinski človek, ki mu družina pomeni vse. Nasprotje od moža. V čem pa je problem? Da zadnje čase slutim, da hetero ... Ali je bi ali pa je gej. Čudno se sliši, ampak tako je. Ne vem, kako naj se spopadem s težavo. Problem sem začela reševati s pogovorom, a pri nama se vedno konča s pretepom. Vsaka beseda, ki jo izrečem in mu ni po volji, sem pretepena. Imam rada svoja otroka in najino družino. Najležje je oditi. Ampak tudi so otroci, življenje, hiša, ki je tudi moja. Ne vem, kako naprej. Hvaležna ti bom za vsak nasvet, ker problem je v tem, da ga nimam več rada in vem, da si zaslužim življenje, ki ga do sedaj nisem imela. Sem namreč iz družine, v kateri sem bila več bita kot sita. Lepo bodi.
Obupana bralka: Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da nisem dobra žena, mati ...
Z možem sva skupaj že 5 let, psihično in fizično me maltretira. Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da sem vedno v službi, da nisem dobra žena, slaba kuharica, mati, naj ne mislim, da sem lepa, v glavnem, vsega sem kriva ... Zdaj pa me še nadzoruje, s kom si pišem, kam hodim in obtožil me je, da sem v razmerju z drugim človekom ... Veliko možnosti – novih in novih – sem mu dala, stvari pa se samo poslabšujejo, nikoli ni bolje, vse ga moti. Kaj naj naredim – imam še 2 otroka in psihično sem na dnu.
'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'
Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.
Tako se je bralka zahvalila Branetu Kastelicu
Brane, rada bi se ti zahvalila za odgovor, ko sem ti pisala glede partnerja, ki je začel piti po enem letu. Sva se razšla ...
Bralka iskreno: Z njim bom skočila v posteljo že zato, ker mi manjka seksa
Živijo, Brane. Ne bom dolgovezila. 23 let imam in sem že štiri leta v zvezi z nekaj let starejšim fantom, ki je vse bolj dolgočasen. To sem ugotovila kmalu po tem, ko sva lani ob tem času začela živeti skupaj. Nikamor se mu ne gre, doma ne naredi ničesar, ob večerih je naliman na kavč in ure in ure bulji v televizijo, od športa do kriminalk. Odkar živiva skupaj, seksava manj, kot sva prej. Priznam, da sem privolila v to, da zaživiva skupaj, ker sem želela, da bi imela seks vedno na dosegu roke (upam, da veš, kaj mislim), ne pa samo dvakat, trikrat na teden ob večerih. Zanj se mi zdi, da ga je skupno življenje bolj zanimalo zaradi udobja in ker zasluži precej manj kot jaz. Zaradi vsega skupaj me vedno bolj mika veliko starejši nesrečno poročen sodelavec, ki se že več mesecev smuka okrog mene. Če bo to domače stanje trajalo še nekaj časa, bom po mojem skočila z njim v posteljo že zato, ker mi manjka seksa. Če sem zelo iskrena, tudi takrat, ko seksava s fantom, to ni več to. Nič več se ne trudi, predigra je vse krajša, ukinil je oralni seks … Svetuj mi, prosim. In imej se lepše kot jaz. MM
Slovenka iskreno: po 15 letih zakona sem prevarala moža
Živjo Brane. Ker sem zbegana in obupana, ti pišem, ker se ne morem nikomur izpovedati. Poročena sem že 15 let in imam dva otroka. Z možem sem se poročila iz ljubezni in nikoli nisem mogla verjeti, da se bom še kdaj zaljubila in da je to mogoče pri taki ljubezni, kakor sva jo imela. A zgodilo se je to, da sem se zaljubila v drugega in še vedno mislim nanj. Prevarala sem moža. Nobenih stikov več nočem imeti z moškim, v katerega sem se zaljubila, ker sem jezna sama nase, da sem si to dovolila. Trudim se, da bi bilo doma tako, kot je bilo prej. Ker smo bili zelo srečna in zadovoljna družina. Razmišljam tudi o ločitvi, čeprav vem, da bi partnerja zelo prizadela, ker navidezno še zmeraj vse štima. Upam, da me bo ta norost minila. Slabo vest imam, ker nisem iskrena do moža. Kaj mi svetuješ? Če bom dovolj močna, a mi bo ratalo?