Ključna beseda / imaš
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
21-letna Slovenka: Obsojajo me, ker imam 20 let starejšega fanta
Pozdravljeni! Stara sem 21 let in imam partnerja, ki ima 40 let. Je moj prvi partner in imava se super. Ljubim ga in on ljubi mene, glede tega nimam nobenih dvomov. Tudi glede prihodnosti imava skupne cilje, saj si oba želiva otroke (nobeden od naju jih še nima), ampak seveda čez nekaj let, ne še zdaj. Kljub temu, da je od mene starejši skoraj 20 let, imam zaenkrat občutek, da sem našla sorodno dušo. Soočam pa se z drugi težavo: mnenja in obsojanja drugih ljudi. Kadar koli omenim parnerjevo starost, slišim komentarje, kot so: zdaj se imata super, čez 20 let pa se bo razlika zares poznala, če bosta živela povprečno dolgo boš 30 let vdova, kaj boš pa potem? In podobne stvari ... Začelo mi je prihajati do živega, saj vem, da se bo to po vseh verjetnosti tudi zgodilo. Izgubila ga bom prej, kot bi ga, če bi bila enake starosti. Ampak jaz razmišljam drugače. Razmišljam, da je bolje imeti kratko čudovito življenje z nekom, ki ti predstavlja sorodno dušo, kot pa dolgo življenje z nekom, ki ga imaš sicer rad, ampak veš, da ni to točno to kar si želiš. Poleg tega, nikoli ne veš, kaj se bo v življenju zgodilo in ni garantirano, da se bom s partnerjem postarala, če bova podobne starosti, saj se lahko zgodi marsikaj tudi mlajšim ljudem ... In zato partnerja ne želim zapustiti samo zaradi mnenja drugih. Ampak zdaj me zanima vaše mnenje glede tega. Bi v tem primeru morala poslušati druge? Ali je moje razmišljanje preveč naivno in nerealno? Prosim Vas za odgovor in se Vam že vnaprej zahvaljujem, saj sem resnično zmedena in ne vem, kaj naj naredim in komu naj prisluhnem.
60-letna bralka: bivši je bil pijanec in baraba, zdaj išče nekoga z več denarja
Pozdravljen, Brane. Po dolgih letih zakona sem ostala sama. Otroci so odleteli, bilo je boleče, še nekaj zamer je po ločitvi, a ne preveč. Odnosi so kar ok, čeprav bi vse rada imela kar doma pod isto streho, a so se vsi štirje, ja kar štiri imam, razbežali. Pomenili so mi. No, v to osamljenost si želim partnerja, ne ljubimca, ne človeka, ki išče mamo in gospodinjo. ampak človeka za objem, ljubezen, družbo in dobrega človeka za moje sicer odrasle otroke. Ni dobro, če je človek v družini v slabih odnosih. Zanimivo vprašanje bo to verjetno. Finančno sem morala skozi življenje sama zvoziti in otroke izšolati, pomagati naprej ... In za vse sem bila sama, ke je bil bivši baraba, pijanec, kvartopirec, zapravljivec, babjak, nič dobrega kajne? Da, težko je bilo. Bojim se zaradi finanćne plati, ker je bivši zavozil ... Po eni strani ne zmorem še enkrat ustvarjati in si želim nekoga, ki je že nekaj ustvaril, ki že nekaj ima, zato ker človek pač nekaj ustvari, naredi v življenju, da lahko nekaj zapusti tudi za moje otroke. Joj, pa kar nekdo drug. Ne oče. Pa da ne bi imel otrok, svojih. Sama imam stanovanje, avto. Ne veliko. Včasih si želim bogatega partnerja, da bi lahko lažje živela. Lahko bi imel tono zlata, če ne bo pravi za objem, ljubezen, dober seks, pogovor in družino, potem ne. Ampak pravega z nekaj več imetja, ne miljarde, misliš, da sem nora? Se lahko po vsem tem upa tudi na to? Kako gledaš na to? Ne gledam na imetje, kot da jaz ne bi delala in le zapravljala njegovo, samo malce lažje bi rada enkrat živela. Ali je res tako, da kolikor imaš sam, takega dobiš. Čez 60 sem, v penziji, polna delovna doba, ves čas sem delala. ne delam več, bi morala še? Bi, če bi lahko skupaj z njim, tako sem sama. Kakorkoli, delala bi še, še veliko, samo ne sama. A taki z nekaj več take z manj sploh pogledajo? Kako gledate moški na to? Se sploh upošteva delo, ki ga ima sama ženska z otroci? Bi kdo to sploh želel? Veliko lepega še naprej. Ana
Katarina Venturini: ’Če imaš ob sebi pravega plesalca, je vseeno, kaj plešeš!’
Simpatična Katarina Venturini, večkratna svetovna prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih, v zadnjih letih navdušuje kot sodnica v priljubljenem šovu Zvezde plešejo, nas pa je zanimalo, kaj najraje pleše na božičnih zabavah in kako rada preživlja veseli december.
Severina priznala krivdo
Severinino ljubezensko življenje je od nekdaj priljubljena tema pogovora tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in ko priljubljena pevka izda novo pesem, številni takoj ugibajo, komu je namenjena. V pesmi, ki jo številni opisujejo kot Severinino najboljšo, pa pevka priznava krivdo.
Bralka: 'Rada bi ostala z njim, a brez seksa to ni mogoče'
Pozdravljen Brane. Imam, po mojem, velik problem, ki pa ga moj partner, s katerim sva skupaj dobrih šest let, v bistvu ignorira. Zaradi določenih zdravil, ki jih mora jemati, ne seksava več. Jaz imam 44 let, on pet let več. Jaz si ne predstavljam življenja brez seksa in sem nesrečna, živčna in občasno neprijetna do svojega okolje. Njemu kot da je vseeno. Kot da mu nič ne manjka. V postelji se me niti dotakne ne več odkar je večkrat zapored njegova moškost povsem odpovedala. Že več mesecev ga prepričujem, naj gre k zdravniku – specialistu, ki bi mu – nama pomagal. Vedno znova pravi, da nima časa in da bo šel takoj, ko ga bo imel. Meni zmanjkuje potrpljenja, čeprav ga imam iskreno rada in bi rada ostala z njim, a brez seksa to ni mogoče. Imaš kakšen nasvet zame? Pozdravček. TT
Pozor: Prihaja piščanec brez mesa!
Si tudi ti rada privoščiš ocvrtega piščanca, a imaš ob tem slabo vest? Ne skrbi, Britanci so očitno našli rešitev ...
Damjana Bakarić: to je bil trenutek, ko se ji je sesul svet
"Poleg vseh težav in obremenitev imaš življenje. In to je ta priložnost, na katero čakaš vse življenje. Tvoje življenje tukaj in zdaj," danes piše Damjana Bakarić, ki se je v zadnjih nekaj letih naučila imeti rada, začela 'urejati' odnose z drugimi in se odpovedala velikemu delu cone udobja, da bi živela in delala tisto, kar jo veseli!
'Nekoč sem seksal najmanj enkrat na dan, zdaj pa ...'
Živjo, Brane! Imam problem, ki me vse bolj preganja. Bojim se, da sem že blizu faze, v kateri se bom zakonu odpovedal. Imam 43 let. Poročil sem se razmeroma pozno, pri 38-tih. Prej sem letal od cveta do cveta. Ženske so me imela rade. In jaz njih. Pri seksu sem bil vedno, kako naj to rečem, pustolovec. Rad sem eksperimentiral. Poskusil sem marsikaj, tudi z dvema ženskama, pa skupinski seks in enkrat z moškim, ker sem mislil, da sem biseksualen. Ugotovil sem, da nisem oziroma, da me moški privlačijo samo navidez, če so lepi, ne pa v seksualnem oziru. Po domače povedano: ugotovil sem, da ne prenesem tujega tiča niti v svojih rokah, kaj šele kje drugje. Žena, s katero sem pred poroko hodil dve leti, je bila seksualno zelo neizkušena, ko sva se spoznala, čeprav je bila mojih let. Bolj me je motilo, da je pri seksu zelo zadržana in konservativna. Nikoli ne da pobude za seks, če predlagam kaj drugega kot dva, tri standardne položaje, jo mine še tisto malo veselja, ki ga ima do seksa, brani se analnega seksa, noče seksati pri svetlobi, ker je preveč samokritična do svojega telesa, ki ni nič posebnega a je čisto v redu, in ker je nesamozavestna. Nekoč sem seksal najmanj enkrat na dan, zdaj samo enkrat, včasih dvakrat na teden, ponavadi po kratki predigri, ker ona noče dolge predigre. Ponavadi v misijonarskem položaju. Razumel bi njeno zadržanost do seksa, če ji ne bi prihajalo, pa ji skoraj vedno pride. Odkar sva poročena, sem ji zvest, a vse bolj me mikajo druge ženske, pa tudi pobeg iz zakona, čeprav jo imam kar rad, saj je sicer zelo dober partner, ki zelo lepo skrbi zame, pa tudi odlično kuha. Imaš kakšen nasvet zame, s katerim bi rešil tale najin zakon? Hvala in lep pozdrav, TT
Ali bi rad imel ob sebi ženo ali še eno mamo?
Brane zdravo! Smešno se mi zdi, ko berem vprašanja drugih. Mogoče zato, ker se še nisem znašel v podobni situaciji. A zdaj bom smešen sam. Bil sem v vezi, ki je trajala kar nekaj let. Po nekaj premora, se želijo stvari postaviti nazaj na stara mesta, a težava je še vedno prisotna. Če prav sem že sam pri sebi razčistil, da se stvari ne morejo več popraviti in si zastavil nove cilje, sem še vedno prisluhnil po nekaj časa. Po njeni zadnji izpovedi in obrazložitvi o njeni največji napaki v življenju, ki jo je naredila, ko se je odločila oditi, ko sem ji razložil, da bo za postoriti ogromno stvari, da si bova spet zaupala in da se je med časom, ko sva bila narazen zgodilo ogromno nekih stvari, mi je v solzah dejala, da bo storila vse samo za to, da bi bila ob meni. Takrat sem resnično verjel in si tudi to sam želel. Ne nazadnje jo imam rad. Od začetka je bila naklonjena, vse je bilo že do take mere, da sem opazil, da ji to postaja v breme. Če prav se je res trudila, je bilo umetno. Sej veš, 5x na uro me vprašati, ali kaj potrebujem ni normalno. Takrat sem se z njo pogovoril in ji razložil, da nočem, da je moj suženj, želim, da ima neko naravno žensko dušo. Pomisli, da je treba v dnevu kaj pojesti in da halo pica ni način preživetja, da je sex res dober za zdravje, odnos, srečo ... in vse dobro kar se te lahko v življenju dogaja in da se te stvari čutijo, kdaj so realne in kdaj zlagane in da če dobim priložnost po 3 dneh prošenja, nimam občutka, da je želja tudi iz njene strani in mislim, da vemo kako je to pri normalnih moških pomembno. Če ne bi bilo, bi bili verjetno vsi posiljevalci. Zdaj je minilo nekaj mesecev in od zgoraj naštetega ni nič. Popolnoma nič. Vsakodnevno se srečujeva in non stop ponavlja, da si od mene želi samo malo romantike. Kar se tiče romantike ... Vse lepo in prav, ampak jaz tega ne dojemam. Mogoče sem zaradi tega čustveni invalid, ampak ko mi omeniš posuto cvetje vrtnic od banje do postelje, mislim, kaj imaš od tega? Pospravljanje? Jaz dojemam romanco v smislu, ko osebi pokažeš ali poveš, da jo imaš res rad, pokažeš skrb, si želiš njene sreče uspeha in narediti nek zaigran prizor iz povprečne romantične drame, je zame nesmisel, sploh, ko imam v glavi naslednje. Ja, to lahko priznam, itak nihče ne ve zame. Moja mama in babi so izredno skrbne osebe. Pred vsem babi mi vedno daje občutek, da živi samo za nonota. Ona zjutraj vstane, mu skuha, po tem je že kosilo, za tem 2x malica in na koncu dneva je večerja. Vsakič, ko odloži na mizo krožnik, po vseh teh letih še vedno zasije iz njenih oči želja po tem, da mu postreže, zadovolji, pokaže da je to naredila samo za njega in mu s tem pove, da je najbolj srečna ženska na svetu, ker ga ima. To je nekaj najlepšega kar sem videl v življenju in kaj se zgodi meni. Ob sebi imam človeka, ki misli, da če sam cel dan nič ne je, da tudi jaz ne rabim. Vsak dan sem in še skrbim za to, ali sva jedela. Nisem nekakšen vegansko, EKO, BIO, super živilski frik, a vem, da burgerji, pica in kitajc niso nekaj od česa bi lahko dočakal 70 let. A njej je misel na to spet pretežka. Ko ji omenim, se skregava, ker pravi, da od nje želim, da se obnaša kot ženska iz srednjega veka. Jaz pa si ob sebi želim samo osebo, ki ima neko žensko/materinsko skrb. Zelo si želim družino in vse bi naredil, da bo za nas poskrbljeno, kot je bilo to v naši družini, preden sem prišel na svet in po tem. Verjetno bo tudi sama to prebralam bom že poskrbel za to. In če sem tukaj čudak jaz, sprejmem. Samo naj mi razloži nekdo, zakaj.
Honor 9 še vedno nudi največ za najmanj denarja
Dobro in poceni je po navadi nekaj nad čimer bodo z očmi zavili vsi, ki jih povprašate za nasvet pri nakupu novega telefona. Lahko imaš poceni telefon in lahko imaš dober oz. zmogljiv telefon – ampak ne v istem paketu. Pa je to povsem res?
Njun odnos je uničil z ljubosumjem, zdaj pa pa prosi za pomoč!
Živjo, Brane! Na hitro me zanima, kaj si ti misliš? S punco imava otroka in sva skupaj 4 leta. Najino razmerje sem uničil z ljubosumjem. Punca je, na kratko povedano, sesuta. Pravi, da je z mano samo še zaradi otroka. Ali misliš, da se neko razmerje, ki uničeno, lahko popravi? Razlog za ljubosumje je bila njena zgodovina, ki je neverjetna, saj ne vem s kom ni bila. Problem imam, da iz razmerja ne grem zaradi strahov, finančnih in seksualnih, in neke spološne navezanosti. Ko sem jo nekajkrat že zapustil, nisem vedel, kaj naj počnem. Bil sem zdolgočasen in sem jo šel prosit, naj pride nazaj, kar vem, da ni prav. Odšel sem za največ 3 dni in že razmišljal, kaj bom, ko nje ne bo. Ali imaš kakšen nasvet, kako odgnati strah in začeti na novo ali odpraviti ljubosumje in popraviti razmerje? Zanima me tudi, kaj bi naredil ti, če bi imel tako razmerje?
Slovenka, ki je bila po ločitvi s tremi moškimi, potem pa ugotovila ...
Brane, pozdravljen! Sem na razpotju in ne vem, kaj storiti. Ubrala bi srednjo pot, ki je ne vidim ... Pred štirimi leti sem se ločila od partnerja, vmes pa spoznala moškega, ki mi je pomagal skozi krizo ločitve in s katerim sva se zbližala. Ta partner je poročen in se ne želi ločiti oziroma pravi, da se nekoč bo. On nima otrok, jaz pa. Ker je to razmerje zame prenaporno in sem z nekom, ki ni le moj in je vprašanje, če kdaj bo, hrepenenje po njem kot pravem partnerju pa me precej muči in razdvaja, sem vmes sem spoznala tudi ločenega moškega. Imela sva razmerje 2 meseca, a se je vrnil k bivši. Je bolelo, predvsem moj ego je trpel, počutila sem se izdano. A po drugi strani mi je morda to 2-mesečno razmerje koristilo. Morda. Imam sicer priložnost že nekaj časa imeti pravo razmerje z drugim moškim, sva zelo dobra prijatelja, a do zbližanja ne pride zaradi obojestranskega strahu pred razočaranjem. Z moje strani predvsem razočaranje, da ga ne bi mogla začutiti, imeti rada. Predvsem, ker zelo čutim partnerja, s katerim imava bolj platonsko vez in sva redna ljubimca. A sama želim več kot to. Potrebujem zanesljivega partnerja in trdnost. Nekako živim s pol duše, rada bi ga zapustila, ga izbrisala, a čustva in srce hitijo k njemu. Morala pa bom nekaj storiti, v nasprotnem me čaka večno upanje in bolečina. Imaš kak predlog? Razdvojena Gorenjka
Imaš tetovažo? Poleti potrebuje še več nege!
Vsaka tetovaža ima za posameznika poseben pomen, a marsikdo na ustrezno nego pozabi hitro po obisku tatu studia. Tudi ko je tetovaža že zaceljena, potrebuje posebno pozornost, sicer lahko kaj kmalu zbledi in spremeni prvoten videz.
Par seksa enkrat na mesec in to jima je čisto dovolj
Brane, pozdravljen, upam da mi boš lahko pomagal ali vsaj svetoval pri tej težavi. S fantom sva skupaj 2 leti. Seks nama nikoli ni bil pomemben. Bil je enkrat mesečno, fant pa je sam rekel, da je to čisto dovolj. Zadnje čase pa ima dneve, ko se mu vse obrne na glavo zaradi tega. Pogovarjava se o otrocih, kako si jih želiva ... a to je le pogovor. Pri meni pa je to res srčna želja. Ne maram, ko nekdo govori, a ne naredi nič. :( To mi je popolnoma vzelo željo po tem. V glavo mi je prišlo, da če ne gre za otroka, ni potrebno. Zakaj bi spreminjali smisel? Včeraj sem se končno spravila malo v ˝boljše˝ razpoloženje, pa mi ni uspelo :( Vedno začnem razmišljati, kaj bom imela od tega. Res nimam ničesar. Ostane mi samo nekakšna praznina. Psihologi ne pridejo v poštev. Ne maram ljudi, ki so napiflani iz knjig, ne pa iz izkušenj. Res ne vem, kako naj se spravim do tega. Občutek imam, da uničujem vse, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Še ko sva nazadnje seksala, me je sililo na jok, čakala sem, da bo konec, da sem šla pod tuš in se zjokala. Preprosto ne morem. Enako hudo mi je, kot če bi morala skočiti z mosta. Nič me ne vzburi, drugi moški so mi na svetu odveč ... Imam svojega, ki ga noro ljubim, ki ljubi tudi on mene, a imam občutek da ne bo večno :( Sama sem čisto obupana, če pa imaš kakšen nasvet zame, bom zelo vesela. Želim ti vse dobro v novem letu. :)
'Take agonije si nikoli ne bi mogla zamisliti ali predstavljati'
"Panika in utesnjenost, ker nikoli ni bilo dovolj zraka, bolečine v čeljusti, vratu, ramenih, rebrih, hrbtu in vseh, tudi najmanjših dihalnih mišicah, ki se tako naprezajo za še malo zraka, da se zdi, kot da se bojo vsak čas potrgale kot klavirske strune," tako pravi 38-letna Maša Čuk, ki je pred petimi leti in pol prestala obojestransko presaditev pljuč. Njena osnovna diagnoza je cistična fibroza, redka dedna in najpogostejša avtosomska recesivna bolezen. "Imam status invalida, nisem zaposlena in večino časa preživim v vlogi nerodne gospodinje," pravi in doda, da jo je bolezen naučila predvsem tega, da je lahko vedno slabše in moraš biti hvaležen za to kar imaš.
To je težava, s katero se sooča večina parov!
Brane, zdravo! Na tebe se obračam, ker imam probleme s partnerjem in si želim slišati tvoje mnenje. Že štiri leta sva skupaj in zadnje čase imava problem v komunikaciji. On je tip človeka, ki je zelo ljubosumen in s težkim srcem zaupa, veliko hodi ven in veliko časa preživi s kolegi. Sicer me rad razvaja, a si želim več skupnega čveka, spontanih stvari ... Pravi, da si želi resne zveze, ampak se mi zdi, da čas raje posveti družbenim omrežjem kot druženju z mano. Zdi se mi, da naju to zelo oddaljuje, govorim mu, da se mi ne zdi prav, ampak me ne posluša. Njegov značaj je zelo močen in ne morem mu dopovedati, kako zelo si želim, da bi dejanja prenehal in čas posvetil meni, brez telefona in interneta. Sem ženska, ki potrebuje pozornost, ljubezen, naklonjenost, zaupanje in predvsem spoštovanje. Skrbi me tudi njegova družba, ki je predvsem neresna, a sem jo sprejela. Včasih se ne javlja na telefon in vedno najde izgovor, za druženje s kolegi pa izvem tik pred zdajci, kar me moti. Imela sva veliko pogovorov o tem, a se mi zdi, da to več ne zadostuje. Včasih je z glavo čisto nekje drugje, na tretjem planetu, in če sem čisto iskrena, me skrbi zanj ... Zanima me, ali bi mu morala dopustiti, da to počne še naprej, ampak me zelo skrbi da bo to vplivalo na naju ... Po pogovoru z žensko družbo sem še bolj razdvojena, saj menijo, da si nekega drugega mesta ne zaslužim. Nekaj punc, ki jih poznam, so bile v podobnih okoliščinah, in zdi se mi, da so v današnjem času moškemu spolu pomembni samo še TV, internet in kakšna Fifa in pivo, in to bi naj bil smisel življenja. Menim, da se je zelo navezal name in sem zdaj že njegov vsakdanjik oz. ritual in mu je bolj pomembno druženje s fanti. Težko je, ker ga imam rada, ampak se zelo bojim, da me bo enkrat na račun svojih dejanj izgubil. Trudim se na področju izobrazbe, hobijih in predvsem mi je pomemben odnos s komerkoli, posebej z njim, če si res želiva skupne prihodnosti. Nate sem se obrnila zato, ker ne vem več, kako naprej in sem v dvomih, in me zanima mnenje moškega z veliko izkušnjami. Imaš morda kak nasvet? Hvala! Lp, Punca
To je ta hip najbolj vroč trend pri nas!
Vsakodnevna prehrana se je razvila v kulinarično doživetje, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri nas postala eden izmed največjih trendov. Družbena omrežja so preplavile fotografije hrane, videoposnetki, ki prikazujejo, kako v nekaj minutah pripraviti okusne jedi, iz dneva v dan so vedno bolj gledani tudi kuharski šovi in zdi se, da si vsak želi postati kuharski chef. Če je hrana tudi tvoja strast, te veseli sodobna in kreativna kuhinja, imaš veliko idej in želiš obogatiti svoje kuharsko znanje, potem se nam zdi edino fer, da dobiš priložnost navdušiti slovenske ulice.
Zakaj hoče, da spremenim svoje telo? Mu nisem več všeč?!
Pozdravljen, Brane! V srčku čutim zmedenost in ne vem, kaj naj si mislim. Problem imam s fantom. No, ne vem, če je problem, ampak mene zelo bremeni. S fantom se imava lepo, imava se rada. Čutim da me ima rad. Sicer nisva skupaj dolgo, a sva oba mnenja, da je to to. Le s pravim partnerjem si lahko takšen kakršen si in čutiš, da imaš skupne interese. Midva imava to. Sva najboljša prijatelja, ljubimca in partnerja. Ampak zadnje čase se velikokrat spotakne ob moje telo. Ne nesramno, a pravi, da si želi, da bi bila fit in da bi skupaj trenirala in si tako spremenila, oblikovala telo. Vem, da nisem popolna. Pač imam mogoče malo odvečne kože (trebušček ni najbolj raven). On je športnik, ima popolno telo. Moti me, ker ni dneva, da ne bi omenjal športa, če sem kaj naredila za svoje telo, če sem jedla zdravo kosilo in bla bla. Potem ga vprašam, zakaj mi tako "teži" glede tega. Kaj sploh dela z mano, če mu moje telo ni všeč? In pravi, da sem punca z najboljšo osebnostjo, notranjostjo, ki pa je malo lena in za svoje telo ne naredi ničesar in želi, da spremenim te navade. Ker notranjost težko spremeniš, telo pa lahko. Sem športni tip ženske, ampak ker je toliko govora o tem, imam upor do rekreiranja. In potem nastopi problem. Ker me tako bremeni glede mojega telesa, se ne morem sprostit v seksu. Ne morem se sleči pred njim, ko me objame, imam v mislih, da bo začutil "moje nepopolno telo". Kakor se poznam: če me nekaj bremeni, ne morem funkcioniratI naprej. Razmišljam samo o tem. Ko me gleda, razmišljam, kaj bo spet našel na mojem telesu. Ne morem se več sprostiti. Seks je bil super, res. Nora sem na seks. Njegovi dotiki so vedno v meni vzbudili željo po ljubljenju. Še vedno jo, a se ne morem sprostiti. In on čuti to, da nisem več strastna, kot sem bila. Ne morem se znebiti tega občutka sramu. V mislih mi roji tisoč vprašanj. Zakaj hoče, da spremenim svoje telo? A mu nisem več všeč?
Do popolne postave tudi, če nimaš časa
Nikoli ne najdeš časa, da bi se dovolj gibala? Imaš vedno poln urnik obveznosti in nikoli časa zase? Želiš poskrbeti za svojo popolno postavo tudi pozimi, pa ne veš kako? Potem ne odlašaj in se brezplačno registriraj na spletni strani Vodenih Vadb.
Ne boste verjeli, koliko sta vredni slavni sestri!
Pravijo, da je ni boljše prijateljice, kot je sestra, in za naslednje slavne sestre, to tudi drži, saj so veliko več kot le prijateljice. Kendall in Kylie Jenner, Immy in Suki Waterhouse ter Gigi in Bella Hadid si delijo slavo, bogastvo, slavne prijatelje in navdušenje za modo. Ta hip najbolj vroče zvezdnice, ki se vzpenjajo na lestvici in dokazujejo, da sta slava in uspeh veliko lažje dosegljiva, ko imaš ob sebi sestro. Sestri Jenner imata na Instagramu skupaj kar 76 milijonov sledilcev, njuno bogastvo pa ocenjujejo na več kot 7 milijonov evrov. Kje tiči skrivnost njihovega uspeha?
Ni hujšega, kot če se zaljubi sestradan 'plejboj'
Brane. Mogoče imaš zame kak nasvet. Sploh nisem prepričan, ali imam problem in kaj naj si sploh mislim. Pred 5 leti sem preko poslovnih vezi spoznal punco, ki mi je obrnila svet na glavo. Ker je bila v zvezi, sem jo pustil pri miru, potem pa opazil, da me tudi ona gleda na podoben način in sva se 'poštekala'. Obema je postalo jasno, da je nekaj med nama, vedno je bilo napeto, metuljčki in vse te bedarije, v katere nikoli prej nisem verjel. In pri taki privlačnosti, prvi zame, je seveda vsakemu kretenu jasno, da enkrat poči. In je. In kar naenkrat sem bil kretensko zaljubljen, hopsal po svetu in živel samo še za to, da jo vidim in da delam z njo karkoli – lahko bi si zaželela, da sadiva rožice in bi to tudi počel. Butasto, a ne? Pred tem sem dobil vsako punco, vsaka je padla na moje fore. Če sem bil pri volji, sem jih lahko v enem tednu podrl tudi pet, po resni zvezi pa nisem imel potrebe. Ona? No, samo njo bi lahko podiral do konca življenja, imel z njo vse tisto, kar se mi je zdelo najbolj neumno in klišejsko, vse bi naredil zanjo. Tako pametne, razgledane, okej in povrhu vsega še lepe in seksi punce še nisem srečal, pa sem jih veliko videl, spoznal in kdaj tudi dol dal. Ta ženska je bila narejena zame. Problem je bil seveda njen fant. Videl sem jo, da se je vame zaljubila bolj kot je bila kdajkoli vanj, toliko že znam oceniti ljudi. Pa me je hitro prebrala (včasih je res hudič, če je ženska pametna), kakšen sem ali sem bil glede punc, se ustrašila in padla v dilemo, v kateri se sam ne bi želel nikoli znajti. Ni mogla stran od njega, od mene pa tudi ne, zatrapan, kot sem bil, pa sem seveda bil vedno na razpolago in si zaradi tega šel obupno na živce. Dvakrat se je odločila zanj, po tem je prišla k meni. Če je ne bi poznal, bi rekel, da me je vlekla za nos, pa to zelo dvomim, enostavno sva narejena en za drugega. Ali pa sem samo en velik bedak, ker verjamem v to. Fantu je takrat povedala zame, ne vem, kaj se je dogajalo, vendar tudi jaz je ne bi spustil nikoli iz rok, tako da - nerad priznam - tipa razumem. Predvidevam, da je delal vse, samo da bi ostala z njim. Pa je potem enkrat kot strela z jasnega prekinila z mano, očitno sem jaz za razliko od njega naredil premalo, kako naj si to drugače razlagam? Bil sem čisto na tleh. Nobena me ni zanimala niti jih nisem gledal, blodil sem okoli s frendi, shujšal in bil zoprn in siten. Zaradi njenih žalostnih pogledov vsakokrat, ko sva se srečala, me je samo še bolj ubijalo, saj sem vedel, da me ljubi. Jasno je, da se je morala odločiti in se je. Ne vem, ali je bila srečna, nisem prepričan. Ne vem niti, kako sem preživel zaporedje dogodkov, ki so sledili in bombo za bombo, ki so padale name po tem – njuna zaroka, poroka, dobila sta sina. Nisem je videl, izvedel pa sem vedno vse. Bilo je, kot da bi hodil po minskem polju. Ko je nisem videl že leto in pol, sem se za silo pobral, začel 'pecati' bejbe, bil sem stari jaz, vseeno pa mi je nekaj manjkalo. Nato sem pred pol leta spoznal super punco. Ni ona, je pa velik približek temu. Rad jo imam, razumeva se, nimava problemov, počasi si ustvarjava skupno življenje, konec koncev je res čas, da se zresnim. Težava je ta, da sem to fatalno bivšo spet srečal. In jo iz meni neznanega razloga srečujem vsaj enkrat na teden na najbolj butastih lokacijah. Vse je ostalo enako, njena pojava, smeh, dodatno pa me je pritegnila njena odraslost, nova energija. Prisežem, da me gleda žalostno in kot da obžaluje nekaj, kot da bi mi rada nekaj povedala in rad bi vedel, kaj se dogaja v njeni glavi. Punco imam rad, vse je ok, občutek pa imam, kot da se bo nekaj sesulo. Kadar bivšo srečam, se pozdraviva, v zraku je neka čudna napetost, neizrečene besede, nato greva en mimo drugega, se mi pa zdi, da bi se lahko na mestu srečanja nekaj vžgalo. Še vedno čutim isto, ona je prava, vendar mogoče bolj nedosegljiva kot takrat. Slabo vest imam do punce, saj bi rad imel en temeljit pogovor z bivšo. Kar naenkrat se mi tudi ne zdijo več butaste romantične zgodbe o tem, kako sta se po dolgem času dva usojena srečala in na koncu pristala skupaj, ker tako mora biti. Zdi se mi, da kar nekaj čakam pa ne vem, kaj. Sploh ne vem, med čim sem razklan, itak imam občutek, da je nikoli nisem zares imel. Frendi so mi rekli, da sem nor, ker si del mene še vedno želi biti z nekom, ki bi s sabo v vsakem primeru pripeljala še en »paket«, ob sebi pa imam najboljšo punco na svetu. Sem zmešan, ker me »paket« pri vsem tem še najmanj skrbi? Je možno, da sva se takrat spoznala ob nepravem času in je prepozno za naju? Mogoče je tako zato, ker nikoli nisva imela prave priložnosti. Bi mi pomagalo, če bi se enkrat res dobil z njo in se pogovoril? Enostavno ne vem, kako naj jo izbrišem iz glave, ne vem niti, ali si to želim. Ne vem, kaj se dogaja z njo, ali je še vedno z njim, kje zdaj živi, kaj dela in če je srečna. Nekaj me bega, pa ne vem, kaj. Besen sem, ker imam v glavi samo njo, odkar jo poznam. Ko gre za njo, moja pamet odpove.
Slovenec, ki bo odslej poznan po svoji erekciji!
Zdravo Brane! Najprej, da ti povem, da redno berem tvoje zgodbe in morem reči, da imaš odlične odgovore na vse! Že vnaprej se ti zahvaljujem za odgovor. S punco sma se spoznala nekaj mesecev nazaj tam kjer dela. Sprva priznam, da mi je šla na živce kot že dalj časa nobena ne. Ampak potem mi je postajala iz dneva v dan bolj všeč in ni minilo dolgo časa, ko sva se začela družit malo več kot zelo dobra prijatelja. Čez nekaj mesecev sem imel dovolj in sem ji povedal, da imam do nje čustva in začela sva zvezo, ki sedaj traja kakšna dva meseca. Vidiva se vsak dan in tudi seksava po večini vsak dan (2-3-krat na dan). Meni je to sicer dovolj, ampak moj 'korenjak' mi stoji non stop, kadar je ona z mano (tudi po seksu je čez 5 minut spet isto). To je problem, ker sem si našel službo pri istem delodajalcu kot ona in sva v bistvu sodelavca. Zaradi tega mi v službi ves čas stoji in komej se zadržujem. V takšnem stanju je zelo težko delati. Občasno tudi seksava med službo. Prosim za odgovor, kaj storiti proti stalni erekciji. Lp, Anonimnež
Obupana Sara: nikakor jima ne uspe!
Brane živjo! Ker iskreno povedano nimam več idej za reševanje svojega problema, sem se spomnila nate, morda dobim kak kvalieten "hint" iz tvoje strani. Si ne le moški, ampak več kot očitno obvladaš predmetno tematiko. Moj problem: svojega fanta ne morem pripraviti do orgazma z oralnim seksom. Večkrat gledam kakšne vroče filmčke in zelo me vzburjajo prizori, ko tipu "pride" ob oralnem seksu. Domnevam, da je 'filing' čisto drugačen kot pri običajnem seksu. Meni to nekako ne uspe oziroma bolje rečeno "nama" ne uspe. Karkoli počnem z rokami, usti, jezikom, nikakor ne morem mojega vzburiti do te meje, da bi mu ob tem prišlo. Imaš morda zame kakšen recept? Najlepša hvala!
Bodi pravi moški, pojdi na kolena!
Zaroka je absolutno nekaj najlepšega, romantičnega, intimnega. A kaj, ko za seboj povleče ta 'strašni dogodek' – poroko! Šalo na stran, poroka je v resnici nekaj, ob čemer vsakemu moškemu, ali to prizna ali ne, zrasejo peruti. Nenazadnje s tem širnemu svetu pokaže, da je osvojil žensko, in to za vedno, da je pogumen in da ima, po domače povedano, jajca.
Ali naj skoči v afero s 26-letnico?!
Pozdravljen, Brane! Ti imaš mnogo izkušenj in mi lahko pomagaš. Star sem 41 let in okrog novega leta sem končno dobil punco, ki mi hodi po glavi že več kot eno leto. Ona je stara 26, izkazala mi je ljubezen in jaz njej. Do tu vse lepo in prav, problem pa je, da se je ona razšla s partnerjem, s katerim ima otroka in tudi jaz imam partnerko z dvema otrokama. Zelo si želiva drug drugega, ampak imam slabo vest, vendar bi želel poskusiti. Kaj mi svetuješ? Hvala za odgovor!
Kako osvojiti moškega za resno zvezo?
Živijo! Nate se obračam po tipični ljubezenski nasvet, ki me 'mori' že skorajda eno leto. Stara sem 27 let, imam svoje podjetje, živim v svojem stanovanju, sem samostojna, navzven se kažem kot močna in samozavestna punca. Glavni opis pa bi bil - umetnica, na žalost verjetno na vseh področjih življenja. Torej, neorganizirana, vedno v časovni zamudi, tudi z vsakdanjimi izgovori, predvsem pa brez omejitev. S svojim življenjem sem zadovoljna, manjka pa mi partner. Pravi partner. Seveda sem dala nekaj težkih izkušenj čez, ena izmed njih je bila, da mi je pred 5 leti umrl fant, s katerim sem si zamišljala življenje. Takrat sem se posvetila karieri in imela raznorazne avanture, ko sem partnerjem povedala, da si ne želim ničesar kot le to. Pred enim letom pa se je vse skupaj obrnilo. Spoznala sem fanta, ki je moje popolno nasprotje in ki mi je spodnesel tla pod nogami. Popolno nasprotje pomeni, da je organiziran, miren, premišljen, ekstremno previden, nikoli ni imel avantur. Takoj, ko sva se spoznala, sva skupaj prežurala celo noč, namesto spanja pa sva se pogovarjala do poznega popoldneva. Tu je nastal moj problem - kako osvojiti fanta, ki ga želiš za dlje časa, če sem iz te igre že 5 let? Ne gre za nesamozavest, samo na konstantno analiziranje v glavi, kaj si moški želijo, poleg seksa? Druga stvar pa je ta, da je fant ekstremno nezaupljiv, kar mi je povedal, in posledično, bolj kot sem si želela, da bi se premaknila "nekam", bolj je gradil zidove. Skupaj z mojimi je bilo nemogoče, da bi imela srečni konec. Posledično sva se oba odpirala samo pod določeno dozo alkohola. vedno večjo, vedno večkrat. Srečevala sva se v lokalih in takrat sva zopet skupaj preživljala noči. Spoznala sem vse prijatelje, vsi so vedeli, da sva skupaj, vedno mi je dajal komplimente vseh vrst, vedno je bil očaran, vedno je prespal pri meni, ampak na žalost, nikoli noben od naju ni dal pobude za seks. Po osmih mesecih sem se začela spraševati, če med nama manjka kemije, in v želji, da bi se z njim o tem pogovorila, sem naredila neumnost. Namesto da bi mu pokazala, kaj čutim, sem se ustrašila in povedala, da ga ne želim več. Usedel se je z mano in mi povedal, da se mu je življenje finančno podrlo, da ima probleme, ki jih mora urediti, in ob tem ne ve, koliko lahko ponudi kateremu koli dekletu. Opravičil se mi je, če me je prizadel, vendar pa je vse, kar mi je kdarkoli rekel, tudi resno mislil. (Naj povem, da se je v tem času obnašal od ekstremno ljubosumnega fanta, do prijatelja, kot tudi hladokrvnega tujca) Ne glede na to, kako sem se trudila pokazati svoje občutke, on se ima vedno pod nadzorom, jaz pa sem zaljubljena najstnica, ki svoje občutke nosi na dlani. Vendar vse, od jeze, do ljubezni. Sicer me pokliče samo vsake toliko časa, da me obtožuje raznoraznih otročjih stvari. In tu sledi moje vprašanje oziroma problem. Ne vem, česa si želi, ne vem, ali sem mu všeč, ne vem, če se lahko še enkrat odprem in pogovorim o tem, da si želim samo en zmenek z njim. Vem samo to, da mi je všeč točno tak, kakršen je. Vnesel je organiziranost v moje življenje, kadar sem z njim, sem končno mirna v notranjosti in šele sedaj ko ga ni, sem ugotovila, da sem bila z njim boljša. Če ima to sploh smisel. Glava mi govori, da naj nadaljujem po svoje in mu dam čas in mir, instinkt pa mi govori, da sva samo dve razočarani osebi, ki ne zaupata več, najine besede pa so se zaradi sumničavosti izubile s prevodom. Imaš zame kakšen pameten nasvet? Sama sem nekako vedno razmišljala, če si moški nečesa želi, bo to vedno povedal. Tukaj pa sem se znašla z nekom, s katerim bi morala biti poterpežljiva, kar seveda nisem, in nenazadnje se sprašujem, ali so moji instinkti, da mi ni vseeno, samo moje želje, medtem ko se je on odločil, da enostavno nisva za skupaj. Hvaležna bi ti bila za nasvet o tem z moškega stališča. Hvala že vnaprej, kitycat311.
Princ na belem konju: resničnost ali mit?
Zdravo, Brane. Velikokrat berem tvojo rubriko. Vse pohvale, saj imaš res unikaten in objektiven pogled na razmerja in ravno to zdaj krvavo potrebujem. Sem v vezi (skupno traja 10 let, stara sva 30 in 34 let), ki se je vmes večkrat prekinila s sporazumnim razhodom. Razlogi: prvič premalo seksa (1-2x mesečno max), drugič službene obveznosti so mu bile pomembnejše kot jaz in tretjič prenašala sem zmerjanje in poniževanje, kar so spremljali še nenehni prepiri. Logično, v taki vezi človek ne more vztrajati, če se nikakor nič ne spremeni. Po zadnjem razhodu sem zaživela srečno na novo z novo ljubeznijo na novi lokaciji. Zaljubljena oba res do ušes. Noro, res noro lepo sva se imela. Nisem si niti predstavljala, da je to lahko sploh možno. Pravljica! V seksu sva se ujela kot v filmu. Strast, spoštovanje, zaupanje. Vse je bilo. Vse. Pravljica. Ampak pri pravljici se je tudi končalo. Vse je padlo dol, ker sem izvedela za en kup grdih, grdih laži, zaradi katerih sem popolnoma izgubila upanje, zaupanje, voljo. Končala sem vse skupaj jezna in užaljena. Potem pa spet k bivšemu nazaj, ker sem bila kot vsaka druga "kura'' takrat labilna. Nasedla sem lepim besedam, da bo vse bolje, da bo seksa več, da ne bo več toliko delal, da ne bo več žaljiv ... Ok. Sem bila dejansko prepričana, da se je/bo res spremenil. Ker drugače sam po sebi res ni slab človek. In kot verjetno že veš, kako se te spremembe dogajajo ... Prvih 14 dni je bilo dokaj solidno, potem pa spet vse navzdol in na stara pota. Zdaj se to vleče že pol leta in spet ni ne seksa, ne crkljanja. Je pa veliko, veliko treba delat za službo. Zato mi tudi nenormalno manjka bivši tip iz moje pravljice, ki me ves čas v glavi tudi spremlja in me kljuva, da bi mu morala tiste laži oprostiti in mu ne obrniti hrbta. Ker ga resnično pogrešam in konstantno ga sanjam. Ponoči ga včasih tudi kličem v sanjah, da fanta in sebe zbudim. Groza. Ne vem več, kaj naj naredim. Ves dan, cel dan je v moji glavi. Ko zaprem oči, ga vidim pred sabo! Počutim se že čisto zmešano. Kaj naj storim? Se odselim, grem za sebe živeti in iščem nekaj tretjega, čeprav vem, da si mojega princa iz pravljice ne bom nikoli izbila iz glave? Za njega sicer ne vem, kaj čuti in če še sploh kaj čuti do mene. Me je prav strah poizvedeti, ker se bojim, da bi me od****. Ne vem. Bojim se že vsega. Bojim se vztrajati v zvezi, v kateri sem, ker se mi zdi metanje časa stran, bojim se začeti sama na novo, ker nisem bila samska zadnjih 15 let, in bojim se kontaktirati mojega princa, ker se bojim zavrnitve. Daj mi svetuj, kako se naj lotim popravila te moje 'Santa Barbare'. Prosim. Lp, Lolita
Moti ga prav vse, tudi njena vagina!
Živijo, Brane! Imam eno težavico, in sicer s fantom sem že dve leti, in odkar sva se preselila skupaj, tega je eno leto, se je čisto spremenil. Prej je bil pozoren do mene, prijazen in ves čas je hotel imeti spolne odnose. Od trenutka, ko sva se preselila skupaj, pa mi ves čas samo ukazuje, naredi to, naredi tisto, to pospravi ... To ni oseba, v katero sem se zaljubila, da o spolnih odnosih sploh ne govorim, ker jih praktično ni. Sem mlada punca, stara 21 let, on je star 26 in hočem imeti spolno življenje, ampak ga moram vedno prositi, on pa vedno reče, kaj že spet in meni se ne da, bova kdaj drugič. Ali pa takrat, ko bo on hotel, pa še takrat je to 5-minutni seks in mi vedno reče, da imam pretesno vagino in da mu hitro pride. In potem se vsak dan samo prepirava in včasih bi vse najraje pustila in šla. Mislim, da mi pri 21 letih ni treba tega prenašati in da ni edini moški, ampak potem je pa spet en dan vse v redu in res ne vem, kaj naj naredim. Sedaj boste sigurno mislili, da me vara, ampak me zagotovo ne, ker je večino časa doma, ker ima svoje podjetje. Ne vem, kako naj se obnašam do njega, ker če sem dobra, ni ok, če sem slaba, tudi ne. Moti ga tudi to, kako postavim kozarec. Prosim, da mi svetuješ, kaj naj naredim, ker sem poskusila že vse. Vedno mi očita, če oblečem majico z dekoltejem, in ga moti, ker naj bi se vse videlo, pa mu rečem, da sem stara 21 in ne 80 let ter je moja stvar, kako se oblačim. Imam super postavo in jo želim pokazati. Včasih sem bila samozavestna, komunikativna, nasmejana, družabna in s smislom za humor, zdaj nisem več takšna. To mu je bilo včasih všeč, zdaj ga vse moti. Brane, če imaš kakšen nasvet, bi bila zelo vesela in hvala ti.
Med seksom rada fantazira o drugih moških
Živjo, Brane! Že od začetka spremljam tvojo rubriko in verjamem, da imaš dober nasvet tudi zame. Problem je sledeč: stara sem 23, moj partner pa 30 let. Skupaj sva skoraj dve leti. V zvezi sicer nimava večjih težav, problem se pojavi pri spolnosti, in sicer v tem, da sem bolj željna seksa kot on. Vedno sem jaz tista "pobudnica" za seks, on zelo zelo redko. Izgovore, kot so boli me glava, sem utrujen, ne danes bova jutri, ponavadi uporabljajo ženske, pri nama pa je ravno obratno. O tem sem se poskušala pogovoriti, pa je rekel, da ni res, da mu ni do seksa. Želim si poskusiti kaj novega, vendar mu ne upam omeniti svojih fantazij, saj sem enkrat omenila spolni pripomoček, pa je bil odgovor, da tega ne potrebujeva, da je tako kot je, čisto ok. Pri seksu z njim mi včasih pride, včasih ne. Večkrat fantaziram o drugih moških in o seksu z njimi in se sprašujem ali je to normalno? Ali je narobe, da imam takšno željo po seksu? Kaj naj naredim? Nepotešena tigrica