Ključna beseda / imaš
Kataya: Še danes ne vem, kako sem zbrala toliko poguma
Priljubljena pevka Kataya te dni tako kot vsi ostali preživlja doma, kjer pravi, da se je posvetila predvsem samorefleksiji, počivanju in branju njenih najljubših knjig. Glede na to, da je že pred tem svoj prosti čas zelo rada preživljala doma, pravi, da s tem trenutno nima nobenih težav. "Sama sebi sem najboljša družba in vedno se zabavam, ko sem sama. Po tej karanteni, ki bo še trajala, bi rada pogledala nazaj na ta čas in si rekla, da sem nekaj naredila s tem časom, ki mi je bil, nam je bil podarjen."
Trenerka predstavlja vaje za rame in zadnjico, ki jih izvajate s pomočjo ponve
"Zakaj bi morala vedno samo stati za štedilnikom, ko pa imaš vso pravico si vzeti čas tudi zase in na hitro potelovadit?" pravi osebna trenerka Alenka Zakojč in dodaja, da za vadbo ne potrebujemo fitnes priupomočkov, saj si med drugim lahko pomagamo tudi s posodo in pripomočki, ki se skrivajo v naši kuhinji.
Rebeka Dremelj: Mora biti nekaj, kar ostane. Ali v glavi ali v srcu
Ko se bliža konec leta, se radi ozremo nazaj in se spomnimo tako veselih kot tistih malo manj veselih trenutkov. Za marsikoga je bilo leto 2019 prelomno in se ga bo spominjal še dolgo, za Rebeko Dremelj pa je bilo zelo pestro, in kot pravi sama, zelo težko izpostavi eno stvar, po kateri si ga bo najbolj zapomnila. Lahko reče, da se je naučila nečesa zelo pomembnega, in sicer, da v življenju lahko dosežeš prav vse, če imaš srce na pravem mestu!
'Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste'
Dragi Brane, rad napišeš, da imejmo takšna razmerja, kot si jih želimo. Sliši se enostavno in logično. A ni ravno tako. Živimo v majhnem okolju, ki je za nekatere še manjše. Tudi zame. Ja, bolje kot biti z nekom, ki mu ni zaupati, ki te zanemarja ali zlorablja in te s tem čustveno in telesno uničuje, je ponovno se vreči na trg. Odnosi pa niso ali črni ali beli, da bi lahko enostavno rekel: ta je dober in ta je slab. Vedno moramo pogledati celoto, kajti popolnosti pač ni in je noben realen človek ne pričakuje. Če bi bilo tako, bi bili vsi kar naprej sami. Sama sem imela dve zvezi, prvo 9 let in drugo 5 let. V njih nisem več vztrajala ravno zaradi zgornjega pravila, ki ga rad deliš in se strinjam z njim. Če je tako hudo, da pogosto jočeš in noben pogovor, predlog ali kompromis ne pomaga, si na koncu slepe ulice. Trpljenje je hudo in si v neki točki rečeš, mora obstajati nekdo, s komer ne bom doživljal takih bolečin, ki je dostojen, zaupanja vreden in me privlači. Hja, to je nujna objektivna predpostavka ob tej subjektivni, da smo sami gospodar svojih razmerij. Dvakrat sem predolgo reševala razmerje, ker v nasprotju s prepričanjem starejših generacij, vsi ne menjujemo partnerjev kot spodnjih gat in se zavedamo tega, da je za dobro zvezo potreben trud. Ob tem sem se psihično izčrpala, tako da sem se še dolgo po koncu zveze sestavljala. Take stvari niso tako enostavne, kot morda včasih zveni iz tvojih člankov, mogoče tudi zaradi moškega principa, ki je bolj racionalen. Tudi ženske nismo vse enake, jaz zagotovo sodim med bolj čustvene, čuteče, ker vse to doživljam zelo intenzivno. Priti je moralo do skrajnosti, da sem lahko sprejela odločitev, da je poskusiti znova manj slabo kot vztrajati v obstoječem. Pri čemer obstoječe ni bilo samo slabo, logično, saj so bile dobre stvari, ki so me v odnosu toliko let držale. In potem pridemo do tehtanja črnih in belih lastnosti odnosa, pri čemer moraš pri odločitvi vzeti v obzir tudi objektivna dejstva – kdo sploh je še tam zunaj, koliko si že star, ali boš do naslednje zveze še sposoben imeti otroke ... Madona, ni tako lahko in tisti, ki cincajo v zvezah, kjer se ne počutijo čudovito, niso sami mazohisti, ki ne želijo ali znajo poskrbeti za svojo dobrobit! Lahko je reči pusti ga/jo in si najdi koga bolj primernega. Iti v iskanje koga bolj primernega v našem miniaturnem bazenčku pomeni veliko tveganje, da boš našel le še koga manj primernega ali pa koga primernega, ki ti ni mentalno in seksualno privlačen! Tega ne srečam, ne najdem že nekaj let! Terja veliiiko poguma, da izpustiš, kar imaš, ne glede na to, da ob tem trpiš. In potem se začne zgodba stereotipov o samskih. Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste, ki si ne želijo otrok, ali ti postrežejo z modrostmi, da si mogoče preveč izbirčen, nepripravljen reševati odnose in podobno. Povej mi, Brane, kako naj v tem svetu človek živi po načelu "imejmo takšne odnose, kot si jih želimo“?
Stopila na oder in se osramotila
V otroških letih je marsikdo sanjal, da bi si kruh služil s petjem in plesom, le redkim srečnežem pa se je želja tudi uresničila. Ali pomanjkanje talenta za to predstavlja težavo? Mnenja bi bila zagotovo deljena, a če imaš dovolj pod palcem, je očitno res možno vse. To je že pred mnogimi leti dokazala Florence Foster Jenkins.
Si ves čas utrujena? Povrni svojemu telesu svežino!
Si že kdaj razmišljala o tem, da bi glede na svojo starost morala biti na vrhuncu svojih psihofizičnih zmogljivosti, pa si ugotovila, da imaš ravno toliko energije, da se spraviš nazaj na kavč? Se vseskozi počutiš utrujeno in zaspano? Tvoji lasje so nejevoljni, koža pa suha? Kaj misliš, kje tiči razlog? Prav imaš, v življenjskem slogu oziroma bolj natančno v hrani, ki se znajde na tvojem krožniku.
Prijavi se na INSTA JOB!
Rada hodiš po družabnih in modnih dogodkih? Iščeš delo, ki ga lahko opravljaš poleg študija? Rada spremljaš naše šove, oddaje in serije? Imaš družbena omrežja v malem prstu in si rada v centru pozornosti? Najraje komuniciraš z videom? Potem iščemo prav tebe!
'Kako lahko pričakujemo pozitivno življenje, če nenehno le jamramo?'
"Naš čas je omejen. Ne bomo živeli večno. To ni generalka. To je naš prvi in zadnji 'poskus', zato ga moramo že zdaj izkoristiti najboljše kot lahko," pravi knjižna avtorica Stasha in dodaja, da je ena izmed sestavin za čarobno življenje po njenem mnenju ta, da v življenju počnemo to kar nas veseli. "Izpolni si svoje največje želje. Ceni kar imaš, kogar imaš in bodi hvaležen za to. Zavedaj se, da odkritost prihrani čas vsem."
Nastja Orel: Začela sem se zavedati, kako težko preteklost ima naša sanjska Amerika
Mesec, 31 dni, ki jih človek lahko napolni z vsakdanjo rutino ali novimi izkušnjami popolnoma zunaj okvirja. Življenje se ne spremeni, imaš dan in noč in mesec in leto, kaj boš z njimi, pa leži le na tebi.
'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'
Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
21-letna Slovenka: Obsojajo me, ker imam 20 let starejšega fanta
Pozdravljeni! Stara sem 21 let in imam partnerja, ki ima 40 let. Je moj prvi partner in imava se super. Ljubim ga in on ljubi mene, glede tega nimam nobenih dvomov. Tudi glede prihodnosti imava skupne cilje, saj si oba želiva otroke (nobeden od naju jih še nima), ampak seveda čez nekaj let, ne še zdaj. Kljub temu, da je od mene starejši skoraj 20 let, imam zaenkrat občutek, da sem našla sorodno dušo. Soočam pa se z drugi težavo: mnenja in obsojanja drugih ljudi. Kadar koli omenim parnerjevo starost, slišim komentarje, kot so: zdaj se imata super, čez 20 let pa se bo razlika zares poznala, če bosta živela povprečno dolgo boš 30 let vdova, kaj boš pa potem? In podobne stvari ... Začelo mi je prihajati do živega, saj vem, da se bo to po vseh verjetnosti tudi zgodilo. Izgubila ga bom prej, kot bi ga, če bi bila enake starosti. Ampak jaz razmišljam drugače. Razmišljam, da je bolje imeti kratko čudovito življenje z nekom, ki ti predstavlja sorodno dušo, kot pa dolgo življenje z nekom, ki ga imaš sicer rad, ampak veš, da ni to točno to kar si želiš. Poleg tega, nikoli ne veš, kaj se bo v življenju zgodilo in ni garantirano, da se bom s partnerjem postarala, če bova podobne starosti, saj se lahko zgodi marsikaj tudi mlajšim ljudem ... In zato partnerja ne želim zapustiti samo zaradi mnenja drugih. Ampak zdaj me zanima vaše mnenje glede tega. Bi v tem primeru morala poslušati druge? Ali je moje razmišljanje preveč naivno in nerealno? Prosim Vas za odgovor in se Vam že vnaprej zahvaljujem, saj sem resnično zmedena in ne vem, kaj naj naredim in komu naj prisluhnem.
60-letna bralka: bivši je bil pijanec in baraba, zdaj išče nekoga z več denarja
Pozdravljen, Brane. Po dolgih letih zakona sem ostala sama. Otroci so odleteli, bilo je boleče, še nekaj zamer je po ločitvi, a ne preveč. Odnosi so kar ok, čeprav bi vse rada imela kar doma pod isto streho, a so se vsi štirje, ja kar štiri imam, razbežali. Pomenili so mi. No, v to osamljenost si želim partnerja, ne ljubimca, ne človeka, ki išče mamo in gospodinjo. ampak človeka za objem, ljubezen, družbo in dobrega človeka za moje sicer odrasle otroke. Ni dobro, če je človek v družini v slabih odnosih. Zanimivo vprašanje bo to verjetno. Finančno sem morala skozi življenje sama zvoziti in otroke izšolati, pomagati naprej ... In za vse sem bila sama, ke je bil bivši baraba, pijanec, kvartopirec, zapravljivec, babjak, nič dobrega kajne? Da, težko je bilo. Bojim se zaradi finanćne plati, ker je bivši zavozil ... Po eni strani ne zmorem še enkrat ustvarjati in si želim nekoga, ki je že nekaj ustvaril, ki že nekaj ima, zato ker človek pač nekaj ustvari, naredi v življenju, da lahko nekaj zapusti tudi za moje otroke. Joj, pa kar nekdo drug. Ne oče. Pa da ne bi imel otrok, svojih. Sama imam stanovanje, avto. Ne veliko. Včasih si želim bogatega partnerja, da bi lahko lažje živela. Lahko bi imel tono zlata, če ne bo pravi za objem, ljubezen, dober seks, pogovor in družino, potem ne. Ampak pravega z nekaj več imetja, ne miljarde, misliš, da sem nora? Se lahko po vsem tem upa tudi na to? Kako gledaš na to? Ne gledam na imetje, kot da jaz ne bi delala in le zapravljala njegovo, samo malce lažje bi rada enkrat živela. Ali je res tako, da kolikor imaš sam, takega dobiš. Čez 60 sem, v penziji, polna delovna doba, ves čas sem delala. ne delam več, bi morala še? Bi, če bi lahko skupaj z njim, tako sem sama. Kakorkoli, delala bi še, še veliko, samo ne sama. A taki z nekaj več take z manj sploh pogledajo? Kako gledate moški na to? Se sploh upošteva delo, ki ga ima sama ženska z otroci? Bi kdo to sploh želel? Veliko lepega še naprej. Ana
Katarina Venturini: ’Če imaš ob sebi pravega plesalca, je vseeno, kaj plešeš!’
Simpatična Katarina Venturini, večkratna svetovna prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih, v zadnjih letih navdušuje kot sodnica v priljubljenem šovu Zvezde plešejo, nas pa je zanimalo, kaj najraje pleše na božičnih zabavah in kako rada preživlja veseli december.
Severina priznala krivdo
Severinino ljubezensko življenje je od nekdaj priljubljena tema pogovora tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in ko priljubljena pevka izda novo pesem, številni takoj ugibajo, komu je namenjena. V pesmi, ki jo številni opisujejo kot Severinino najboljšo, pa pevka priznava krivdo.
Bralka: 'Rada bi ostala z njim, a brez seksa to ni mogoče'
Pozdravljen Brane. Imam, po mojem, velik problem, ki pa ga moj partner, s katerim sva skupaj dobrih šest let, v bistvu ignorira. Zaradi določenih zdravil, ki jih mora jemati, ne seksava več. Jaz imam 44 let, on pet let več. Jaz si ne predstavljam življenja brez seksa in sem nesrečna, živčna in občasno neprijetna do svojega okolje. Njemu kot da je vseeno. Kot da mu nič ne manjka. V postelji se me niti dotakne ne več odkar je večkrat zapored njegova moškost povsem odpovedala. Že več mesecev ga prepričujem, naj gre k zdravniku – specialistu, ki bi mu – nama pomagal. Vedno znova pravi, da nima časa in da bo šel takoj, ko ga bo imel. Meni zmanjkuje potrpljenja, čeprav ga imam iskreno rada in bi rada ostala z njim, a brez seksa to ni mogoče. Imaš kakšen nasvet zame? Pozdravček. TT
Pozor: Prihaja piščanec brez mesa!
Si tudi ti rada privoščiš ocvrtega piščanca, a imaš ob tem slabo vest? Ne skrbi, Britanci so očitno našli rešitev ...
Damjana Bakarić: to je bil trenutek, ko se ji je sesul svet
"Poleg vseh težav in obremenitev imaš življenje. In to je ta priložnost, na katero čakaš vse življenje. Tvoje življenje tukaj in zdaj," danes piše Damjana Bakarić, ki se je v zadnjih nekaj letih naučila imeti rada, začela 'urejati' odnose z drugimi in se odpovedala velikemu delu cone udobja, da bi živela in delala tisto, kar jo veseli!
'Nekoč sem seksal najmanj enkrat na dan, zdaj pa ...'
Živjo, Brane! Imam problem, ki me vse bolj preganja. Bojim se, da sem že blizu faze, v kateri se bom zakonu odpovedal. Imam 43 let. Poročil sem se razmeroma pozno, pri 38-tih. Prej sem letal od cveta do cveta. Ženske so me imela rade. In jaz njih. Pri seksu sem bil vedno, kako naj to rečem, pustolovec. Rad sem eksperimentiral. Poskusil sem marsikaj, tudi z dvema ženskama, pa skupinski seks in enkrat z moškim, ker sem mislil, da sem biseksualen. Ugotovil sem, da nisem oziroma, da me moški privlačijo samo navidez, če so lepi, ne pa v seksualnem oziru. Po domače povedano: ugotovil sem, da ne prenesem tujega tiča niti v svojih rokah, kaj šele kje drugje. Žena, s katero sem pred poroko hodil dve leti, je bila seksualno zelo neizkušena, ko sva se spoznala, čeprav je bila mojih let. Bolj me je motilo, da je pri seksu zelo zadržana in konservativna. Nikoli ne da pobude za seks, če predlagam kaj drugega kot dva, tri standardne položaje, jo mine še tisto malo veselja, ki ga ima do seksa, brani se analnega seksa, noče seksati pri svetlobi, ker je preveč samokritična do svojega telesa, ki ni nič posebnega a je čisto v redu, in ker je nesamozavestna. Nekoč sem seksal najmanj enkrat na dan, zdaj samo enkrat, včasih dvakrat na teden, ponavadi po kratki predigri, ker ona noče dolge predigre. Ponavadi v misijonarskem položaju. Razumel bi njeno zadržanost do seksa, če ji ne bi prihajalo, pa ji skoraj vedno pride. Odkar sva poročena, sem ji zvest, a vse bolj me mikajo druge ženske, pa tudi pobeg iz zakona, čeprav jo imam kar rad, saj je sicer zelo dober partner, ki zelo lepo skrbi zame, pa tudi odlično kuha. Imaš kakšen nasvet zame, s katerim bi rešil tale najin zakon? Hvala in lep pozdrav, TT
Ali bi rad imel ob sebi ženo ali še eno mamo?
Brane zdravo! Smešno se mi zdi, ko berem vprašanja drugih. Mogoče zato, ker se še nisem znašel v podobni situaciji. A zdaj bom smešen sam. Bil sem v vezi, ki je trajala kar nekaj let. Po nekaj premora, se želijo stvari postaviti nazaj na stara mesta, a težava je še vedno prisotna. Če prav sem že sam pri sebi razčistil, da se stvari ne morejo več popraviti in si zastavil nove cilje, sem še vedno prisluhnil po nekaj časa. Po njeni zadnji izpovedi in obrazložitvi o njeni največji napaki v življenju, ki jo je naredila, ko se je odločila oditi, ko sem ji razložil, da bo za postoriti ogromno stvari, da si bova spet zaupala in da se je med časom, ko sva bila narazen zgodilo ogromno nekih stvari, mi je v solzah dejala, da bo storila vse samo za to, da bi bila ob meni. Takrat sem resnično verjel in si tudi to sam želel. Ne nazadnje jo imam rad. Od začetka je bila naklonjena, vse je bilo že do take mere, da sem opazil, da ji to postaja v breme. Če prav se je res trudila, je bilo umetno. Sej veš, 5x na uro me vprašati, ali kaj potrebujem ni normalno. Takrat sem se z njo pogovoril in ji razložil, da nočem, da je moj suženj, želim, da ima neko naravno žensko dušo. Pomisli, da je treba v dnevu kaj pojesti in da halo pica ni način preživetja, da je sex res dober za zdravje, odnos, srečo ... in vse dobro kar se te lahko v življenju dogaja in da se te stvari čutijo, kdaj so realne in kdaj zlagane in da če dobim priložnost po 3 dneh prošenja, nimam občutka, da je želja tudi iz njene strani in mislim, da vemo kako je to pri normalnih moških pomembno. Če ne bi bilo, bi bili verjetno vsi posiljevalci. Zdaj je minilo nekaj mesecev in od zgoraj naštetega ni nič. Popolnoma nič. Vsakodnevno se srečujeva in non stop ponavlja, da si od mene želi samo malo romantike. Kar se tiče romantike ... Vse lepo in prav, ampak jaz tega ne dojemam. Mogoče sem zaradi tega čustveni invalid, ampak ko mi omeniš posuto cvetje vrtnic od banje do postelje, mislim, kaj imaš od tega? Pospravljanje? Jaz dojemam romanco v smislu, ko osebi pokažeš ali poveš, da jo imaš res rad, pokažeš skrb, si želiš njene sreče uspeha in narediti nek zaigran prizor iz povprečne romantične drame, je zame nesmisel, sploh, ko imam v glavi naslednje. Ja, to lahko priznam, itak nihče ne ve zame. Moja mama in babi so izredno skrbne osebe. Pred vsem babi mi vedno daje občutek, da živi samo za nonota. Ona zjutraj vstane, mu skuha, po tem je že kosilo, za tem 2x malica in na koncu dneva je večerja. Vsakič, ko odloži na mizo krožnik, po vseh teh letih še vedno zasije iz njenih oči želja po tem, da mu postreže, zadovolji, pokaže da je to naredila samo za njega in mu s tem pove, da je najbolj srečna ženska na svetu, ker ga ima. To je nekaj najlepšega kar sem videl v življenju in kaj se zgodi meni. Ob sebi imam človeka, ki misli, da če sam cel dan nič ne je, da tudi jaz ne rabim. Vsak dan sem in še skrbim za to, ali sva jedela. Nisem nekakšen vegansko, EKO, BIO, super živilski frik, a vem, da burgerji, pica in kitajc niso nekaj od česa bi lahko dočakal 70 let. A njej je misel na to spet pretežka. Ko ji omenim, se skregava, ker pravi, da od nje želim, da se obnaša kot ženska iz srednjega veka. Jaz pa si ob sebi želim samo osebo, ki ima neko žensko/materinsko skrb. Zelo si želim družino in vse bi naredil, da bo za nas poskrbljeno, kot je bilo to v naši družini, preden sem prišel na svet in po tem. Verjetno bo tudi sama to prebralam bom že poskrbel za to. In če sem tukaj čudak jaz, sprejmem. Samo naj mi razloži nekdo, zakaj.
Honor 9 še vedno nudi največ za najmanj denarja
Dobro in poceni je po navadi nekaj nad čimer bodo z očmi zavili vsi, ki jih povprašate za nasvet pri nakupu novega telefona. Lahko imaš poceni telefon in lahko imaš dober oz. zmogljiv telefon – ampak ne v istem paketu. Pa je to povsem res?
Njun odnos je uničil z ljubosumjem, zdaj pa pa prosi za pomoč!
Živjo, Brane! Na hitro me zanima, kaj si ti misliš? S punco imava otroka in sva skupaj 4 leta. Najino razmerje sem uničil z ljubosumjem. Punca je, na kratko povedano, sesuta. Pravi, da je z mano samo še zaradi otroka. Ali misliš, da se neko razmerje, ki uničeno, lahko popravi? Razlog za ljubosumje je bila njena zgodovina, ki je neverjetna, saj ne vem s kom ni bila. Problem imam, da iz razmerja ne grem zaradi strahov, finančnih in seksualnih, in neke spološne navezanosti. Ko sem jo nekajkrat že zapustil, nisem vedel, kaj naj počnem. Bil sem zdolgočasen in sem jo šel prosit, naj pride nazaj, kar vem, da ni prav. Odšel sem za največ 3 dni in že razmišljal, kaj bom, ko nje ne bo. Ali imaš kakšen nasvet, kako odgnati strah in začeti na novo ali odpraviti ljubosumje in popraviti razmerje? Zanima me tudi, kaj bi naredil ti, če bi imel tako razmerje?
Slovenka, ki je bila po ločitvi s tremi moškimi, potem pa ugotovila ...
Brane, pozdravljen! Sem na razpotju in ne vem, kaj storiti. Ubrala bi srednjo pot, ki je ne vidim ... Pred štirimi leti sem se ločila od partnerja, vmes pa spoznala moškega, ki mi je pomagal skozi krizo ločitve in s katerim sva se zbližala. Ta partner je poročen in se ne želi ločiti oziroma pravi, da se nekoč bo. On nima otrok, jaz pa. Ker je to razmerje zame prenaporno in sem z nekom, ki ni le moj in je vprašanje, če kdaj bo, hrepenenje po njem kot pravem partnerju pa me precej muči in razdvaja, sem vmes sem spoznala tudi ločenega moškega. Imela sva razmerje 2 meseca, a se je vrnil k bivši. Je bolelo, predvsem moj ego je trpel, počutila sem se izdano. A po drugi strani mi je morda to 2-mesečno razmerje koristilo. Morda. Imam sicer priložnost že nekaj časa imeti pravo razmerje z drugim moškim, sva zelo dobra prijatelja, a do zbližanja ne pride zaradi obojestranskega strahu pred razočaranjem. Z moje strani predvsem razočaranje, da ga ne bi mogla začutiti, imeti rada. Predvsem, ker zelo čutim partnerja, s katerim imava bolj platonsko vez in sva redna ljubimca. A sama želim več kot to. Potrebujem zanesljivega partnerja in trdnost. Nekako živim s pol duše, rada bi ga zapustila, ga izbrisala, a čustva in srce hitijo k njemu. Morala pa bom nekaj storiti, v nasprotnem me čaka večno upanje in bolečina. Imaš kak predlog? Razdvojena Gorenjka
Imaš tetovažo? Poleti potrebuje še več nege!
Vsaka tetovaža ima za posameznika poseben pomen, a marsikdo na ustrezno nego pozabi hitro po obisku tatu studia. Tudi ko je tetovaža že zaceljena, potrebuje posebno pozornost, sicer lahko kaj kmalu zbledi in spremeni prvoten videz.
Par seksa enkrat na mesec in to jima je čisto dovolj
Brane, pozdravljen, upam da mi boš lahko pomagal ali vsaj svetoval pri tej težavi. S fantom sva skupaj 2 leti. Seks nama nikoli ni bil pomemben. Bil je enkrat mesečno, fant pa je sam rekel, da je to čisto dovolj. Zadnje čase pa ima dneve, ko se mu vse obrne na glavo zaradi tega. Pogovarjava se o otrocih, kako si jih želiva ... a to je le pogovor. Pri meni pa je to res srčna želja. Ne maram, ko nekdo govori, a ne naredi nič. :( To mi je popolnoma vzelo željo po tem. V glavo mi je prišlo, da če ne gre za otroka, ni potrebno. Zakaj bi spreminjali smisel? Včeraj sem se končno spravila malo v ˝boljše˝ razpoloženje, pa mi ni uspelo :( Vedno začnem razmišljati, kaj bom imela od tega. Res nimam ničesar. Ostane mi samo nekakšna praznina. Psihologi ne pridejo v poštev. Ne maram ljudi, ki so napiflani iz knjig, ne pa iz izkušenj. Res ne vem, kako naj se spravim do tega. Občutek imam, da uničujem vse, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Še ko sva nazadnje seksala, me je sililo na jok, čakala sem, da bo konec, da sem šla pod tuš in se zjokala. Preprosto ne morem. Enako hudo mi je, kot če bi morala skočiti z mosta. Nič me ne vzburi, drugi moški so mi na svetu odveč ... Imam svojega, ki ga noro ljubim, ki ljubi tudi on mene, a imam občutek da ne bo večno :( Sama sem čisto obupana, če pa imaš kakšen nasvet zame, bom zelo vesela. Želim ti vse dobro v novem letu. :)
'Take agonije si nikoli ne bi mogla zamisliti ali predstavljati'
"Panika in utesnjenost, ker nikoli ni bilo dovolj zraka, bolečine v čeljusti, vratu, ramenih, rebrih, hrbtu in vseh, tudi najmanjših dihalnih mišicah, ki se tako naprezajo za še malo zraka, da se zdi, kot da se bojo vsak čas potrgale kot klavirske strune," tako pravi 38-letna Maša Čuk, ki je pred petimi leti in pol prestala obojestransko presaditev pljuč. Njena osnovna diagnoza je cistična fibroza, redka dedna in najpogostejša avtosomska recesivna bolezen. "Imam status invalida, nisem zaposlena in večino časa preživim v vlogi nerodne gospodinje," pravi in doda, da jo je bolezen naučila predvsem tega, da je lahko vedno slabše in moraš biti hvaležen za to kar imaš.
To je težava, s katero se sooča večina parov!
Brane, zdravo! Na tebe se obračam, ker imam probleme s partnerjem in si želim slišati tvoje mnenje. Že štiri leta sva skupaj in zadnje čase imava problem v komunikaciji. On je tip človeka, ki je zelo ljubosumen in s težkim srcem zaupa, veliko hodi ven in veliko časa preživi s kolegi. Sicer me rad razvaja, a si želim več skupnega čveka, spontanih stvari ... Pravi, da si želi resne zveze, ampak se mi zdi, da čas raje posveti družbenim omrežjem kot druženju z mano. Zdi se mi, da naju to zelo oddaljuje, govorim mu, da se mi ne zdi prav, ampak me ne posluša. Njegov značaj je zelo močen in ne morem mu dopovedati, kako zelo si želim, da bi dejanja prenehal in čas posvetil meni, brez telefona in interneta. Sem ženska, ki potrebuje pozornost, ljubezen, naklonjenost, zaupanje in predvsem spoštovanje. Skrbi me tudi njegova družba, ki je predvsem neresna, a sem jo sprejela. Včasih se ne javlja na telefon in vedno najde izgovor, za druženje s kolegi pa izvem tik pred zdajci, kar me moti. Imela sva veliko pogovorov o tem, a se mi zdi, da to več ne zadostuje. Včasih je z glavo čisto nekje drugje, na tretjem planetu, in če sem čisto iskrena, me skrbi zanj ... Zanima me, ali bi mu morala dopustiti, da to počne še naprej, ampak me zelo skrbi da bo to vplivalo na naju ... Po pogovoru z žensko družbo sem še bolj razdvojena, saj menijo, da si nekega drugega mesta ne zaslužim. Nekaj punc, ki jih poznam, so bile v podobnih okoliščinah, in zdi se mi, da so v današnjem času moškemu spolu pomembni samo še TV, internet in kakšna Fifa in pivo, in to bi naj bil smisel življenja. Menim, da se je zelo navezal name in sem zdaj že njegov vsakdanjik oz. ritual in mu je bolj pomembno druženje s fanti. Težko je, ker ga imam rada, ampak se zelo bojim, da me bo enkrat na račun svojih dejanj izgubil. Trudim se na področju izobrazbe, hobijih in predvsem mi je pomemben odnos s komerkoli, posebej z njim, če si res želiva skupne prihodnosti. Nate sem se obrnila zato, ker ne vem več, kako naprej in sem v dvomih, in me zanima mnenje moškega z veliko izkušnjami. Imaš morda kak nasvet? Hvala! Lp, Punca
To je ta hip najbolj vroč trend pri nas!
Vsakodnevna prehrana se je razvila v kulinarično doživetje, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri nas postala eden izmed največjih trendov. Družbena omrežja so preplavile fotografije hrane, videoposnetki, ki prikazujejo, kako v nekaj minutah pripraviti okusne jedi, iz dneva v dan so vedno bolj gledani tudi kuharski šovi in zdi se, da si vsak želi postati kuharski chef. Če je hrana tudi tvoja strast, te veseli sodobna in kreativna kuhinja, imaš veliko idej in želiš obogatiti svoje kuharsko znanje, potem se nam zdi edino fer, da dobiš priložnost navdušiti slovenske ulice.
Zakaj hoče, da spremenim svoje telo? Mu nisem več všeč?!
Pozdravljen, Brane! V srčku čutim zmedenost in ne vem, kaj naj si mislim. Problem imam s fantom. No, ne vem, če je problem, ampak mene zelo bremeni. S fantom se imava lepo, imava se rada. Čutim da me ima rad. Sicer nisva skupaj dolgo, a sva oba mnenja, da je to to. Le s pravim partnerjem si lahko takšen kakršen si in čutiš, da imaš skupne interese. Midva imava to. Sva najboljša prijatelja, ljubimca in partnerja. Ampak zadnje čase se velikokrat spotakne ob moje telo. Ne nesramno, a pravi, da si želi, da bi bila fit in da bi skupaj trenirala in si tako spremenila, oblikovala telo. Vem, da nisem popolna. Pač imam mogoče malo odvečne kože (trebušček ni najbolj raven). On je športnik, ima popolno telo. Moti me, ker ni dneva, da ne bi omenjal športa, če sem kaj naredila za svoje telo, če sem jedla zdravo kosilo in bla bla. Potem ga vprašam, zakaj mi tako "teži" glede tega. Kaj sploh dela z mano, če mu moje telo ni všeč? In pravi, da sem punca z najboljšo osebnostjo, notranjostjo, ki pa je malo lena in za svoje telo ne naredi ničesar in želi, da spremenim te navade. Ker notranjost težko spremeniš, telo pa lahko. Sem športni tip ženske, ampak ker je toliko govora o tem, imam upor do rekreiranja. In potem nastopi problem. Ker me tako bremeni glede mojega telesa, se ne morem sprostit v seksu. Ne morem se sleči pred njim, ko me objame, imam v mislih, da bo začutil "moje nepopolno telo". Kakor se poznam: če me nekaj bremeni, ne morem funkcioniratI naprej. Razmišljam samo o tem. Ko me gleda, razmišljam, kaj bo spet našel na mojem telesu. Ne morem se več sprostiti. Seks je bil super, res. Nora sem na seks. Njegovi dotiki so vedno v meni vzbudili željo po ljubljenju. Še vedno jo, a se ne morem sprostiti. In on čuti to, da nisem več strastna, kot sem bila. Ne morem se znebiti tega občutka sramu. V mislih mi roji tisoč vprašanj. Zakaj hoče, da spremenim svoje telo? A mu nisem več všeč?
Do popolne postave tudi, če nimaš časa
Nikoli ne najdeš časa, da bi se dovolj gibala? Imaš vedno poln urnik obveznosti in nikoli časa zase? Želiš poskrbeti za svojo popolno postavo tudi pozimi, pa ne veš kako? Potem ne odlašaj in se brezplačno registriraj na spletni strani Vodenih Vadb.