Ključna beseda / tezave
'Kaj delam narobe, da so me do sedaj vsi fantje zapustili zaradi druge?'
Brane pozdravljen! Imam nekakšen čuden problem. Sem 22-letna punca, nizke rasti, bolj zaobljene postave, imam velike prsi in rito. Sem zelo komunikativna, imam smisel za humor, sem razgledana in inteligentna. Imam pa problem, ki se mi stalno ponavlja. Torej, v preteklosti sem imela 3 fante in čisto vsi so prekinili zvezo z mano, ker so spoznali drugo punco in nato z njo skočili v zvezo. Zelo boli dejstvo, da te oseba, ki jo ljubiš, zapusti zaradi nekoga drugega. Sama sem se v zvezah trudila biti čim boljša. Partnerjem sem pomagala pri reševanju težav, jim prisluhnila, jih razvajala s kosili in večerjami, ki sem jih skuhala posebej za njih, jih presenetila s kakšno sladko malenkostjo, občasno celo s kakšno novo obleko. Skratka, ne morem najti vzroka, kaj delam narobe, da so vsi ti fantje dobesedno ušli od mene. Sem mogoče preveč vsiljiva s svojimi razvajanji in izkazovanjem ljubezni? Je narobe to, ker se nekomu popolnoma predam? Res sem obupana in resnično si nikoli več ne želim, da bi se moja ljubezenska zgodba še kdaj končala tako, zato se obračam k tebi po pomoč in nasvet. Najlepša hvala za odgovor!
Do katere mere morate prenašati ljubosumje v zvezi?
Se tudi vam zgodi, da pridete iz službe kasneje in vas partner zaslišuje, kje vse ste bili? Morda želite na zabavo s prijatelji, pa vam partner to prepove? Ali pa zgrešite partnerjev telefonski klic, on pa posledično kriči na vas, s kom ste bili? Ste se kdaj vprašali, ali je to normalno vedenje v zvezi? Do katere mere morate prenašati ljubosumje v zvezi? Do katere mere se omejiti pri druženju s prijatelji, da se prilagodimo partnerju?
'9 let sem poslušala, da sem grda, iz mene so se norčevali ... Zato sem se začela pretvarjati, da sem druga oseba.'
Pozdravljeni. Na vas sem se odločila obrniti, ker se sama s sabo preprosto ne morem več boriti. Stara sem 18 let in že od nekdaj imam nizko samozavest in sem tudi zelo introvertirana oseba. Moj občutek majvrednosti se je začel že v vrtcu, ko so me otroci zafrkavali iz različnih razlogov, nato se je to nadaljevalo še v osnovni šoli. 9 let sem poslušala, da sem grda, vedno so se norčevali iz mojih neuspehov. Zaradi bojazni, da bi se to ponavljalo tudi v srednji šoli, sem se začela pretvarjati, da sem čisto druga oseba, kot sem v resnici. Seveda je moja maska padla že prvi mesec in spet se je začel občutek manjvrednosti. Vedno so se mi zdeli boljši vsi sošolci, sama pa sem mislila, da sem nič. Tudi slišala sem že, da sem hinavka, hinavcev pa ne mara nihče. Zaradi tega sem postajala vse bolj nesramna oseba in sedaj, v zadnjem letniku, imam občutek, da me ne mara nihče več. Verjetno sem si za to kriva tudi sama. Vedno imam občutek, ko nekdo nekaj šepeta drugemu na uho, da se pogovarjata o meni, o mojem videzu, mojih oblekah. Tudi z ljubeznijo imam težave. Prehitro se navežem na ljudi. Enkrat sva se z nekim fantom spoznala na neki zabavi. Preden je šel, sva se poljubila in od takrat sem vedno mislila, da je tudi on želel nekaj več, vendar on misli drugače. Tudi ko sem dobila fanta, sva bila skupaj le dva meseca, ker sem spoznala, da me vleče za nos in me hoče samo izkoristiti. Nikomur si ne upam zaupati svojih težav, saj imam vedno v mislih, da me bo ta oseba izdala. Nasploh ne zaupam nikomur, tudi staršem ne, ampak vem, da bi ob takih stvareh morali biti ravno starši tisti, s katerimi bi se pogovorila. Tudi nočem tega, da mislijo, da sem samo neka razvajena deklina, ne samo starši, ampak tudi tisti, katerim bi se zaupala. Vsak dan bolj mislim, da sem vse slabša oseba. Pravijo, da se najstniki v teh letih še iščemo, ampak jaz dvomim, da bom kdaj našla svojo pravo osebnost. Hočem le pripadati nekam, nekomu, ki mu lahko zaupam. Velikokrat sem tudi že pomislila, da ne bo nikoli bolje, da bom vedno osovražena oseba, kamor bom šla. Le kako bom nekoč dobila službo? Ali je to iskanje pozornosti, če sem tudi že pomislila na rezanje, celo na samomor? Seveda nisem tega nikomur povedala. Res vas prosim, da mi odgovorite, sicer res ne vem več, kaj naj storim, kako postati boljša oseba, kako se znebiti vseh teh negativnih občutkov okoli mene. Lep pozdrav.
Obupan bralec: Ljudje so začeli govoriti marsikaj, večinoma laži, tudi o meni
Pozdravljen, Brane. Imam težave v zvezi, ki je še zelo sveža. S partnerko se poznava že 8 let. Na začetku sva uživala v seksu, to trajalo je 3 leta, vendar ni bilo resno. Potem sva oba našla vsak svojega partnerja ter prekinila vezo. Trajalo je 5 let. Med tem časom sva hrepenela drug po drugem, prišel je en dan za vikend pred 8 meseci, ko sva se srečala. Takoj je padla iskrica, po enournem pogovoru sva se poljubila. Ugotovila sva, da sva se imela rada že nekaj časa ter si želela drug drugega. V naslednjih 6 mesecih sva se dobivala, se pogovarjala in prišla do zaključka, da zapustiva vsak svojega partnerja in končno po tolikih letih prideva skupaj za večno. To sva tudi naredila. V mojem primeru ni bilo tako težko, ker se z bivšo nisva razumela in sva se dogovorila za razhod. V njenem primeru je bilo to bolj težko, ker sta bila v redu. Potem je bilo vse super, zaljubljenost, seks, naklonjenost, šla sva na morje. Ko sva se pa vrnila z morja, so nastali problemi. Ona dela z bivšim fantom, ljudje so začeli govoriti marsikaj, večinoma laži, tudi o meni. Njo je to zelo prizadelo, začela se je umikati od mene. Govori mi, da ima polno glavo, da se ji je vsega nabralo ter da hoče nekaj časa zase, da se to umiri in pozabi. Imela sva tudi pogovor in mi je rekla, da me še vedno ima rada in si želi isto vse kot prej, vendar ko bo vse v redu. Ampak mene skrbi ta njeni bivši, ker skupaj delata v službi, da je to v bistvu tako zaradi njega, ker še mogoče nekaj čuti do njega, čeprav to zanika, obenem pa ne pove nobene slabe stvari o njem, ter noče, da bi še bilo to zelo javno. Sva pa oba osebi, ki naju v najinem okolišu, ki ni majhen, večina ljudi pozna. Kaj mi svetujete, Brane? Ali je še kaj upanja? Naj vztrajam? Jaz jo ljubim in si jo zelo želim, to tudi ona ve. Hvala za odgovor!
Bralka iskreno: Za vsako napačno besedo, sem pretepena
Pozdravljen, Brane. Že dolgo se sprašujem, kako naprej. Imam namreč moža, kateremu je družina nekaj kar je statusni simbol v družbi. Njemu družina ni nekaj, kar bi ga vodilo domov v varno zavetje. Oba sva situirana in imava svojo hišo. Živimo brez finančnih skrbi. Problem je v tem, da so posel in prijatelji pri njem na prvem mestu. Otroka ima rad, a sta mu motilni faktor. Da pojasnim ... Vesel je, da jih ima, ampak ga njuna otroškost moti. Vem, čudno, ampak tako je. Skratka, družina je zanj nekaj kar mora biti, ampak je vse prej kot dober mož in oče. Moram priznati, da se pred otroki ne kregava in ne dereva, ampak ti pčutijo, da med nama ni več ljubezni, naklonjenosti in radosti. Iskreno ti priznam, da sem zelo družinski človek, ki mu družina pomeni vse. Nasprotje od moža. V čem pa je problem? Da zadnje čase slutim, da hetero ... Ali je bi ali pa je gej. Čudno se sliši, ampak tako je. Ne vem, kako naj se spopadem s težavo. Problem sem začela reševati s pogovorom, a pri nama se vedno konča s pretepom. Vsaka beseda, ki jo izrečem in mu ni po volji, sem pretepena. Imam rada svoja otroka in najino družino. Najležje je oditi. Ampak tudi so otroci, življenje, hiša, ki je tudi moja. Ne vem, kako naprej. Hvaležna ti bom za vsak nasvet, ker problem je v tem, da ga nimam več rada in vem, da si zaslužim življenje, ki ga do sedaj nisem imela. Sem namreč iz družine, v kateri sem bila več bita kot sita. Lepo bodi.
Ko se je zaljubila v 15 let starejšega, nikoli ni pričakovala, da bo naredil kaj takšnega
Spoštovani! Stara sem 22 let in do zdaj v življenju res nisem še imela sreče. Ne na zdravstvenem območju niti ljubezenskem. Slabe novice me spremljajo vsakodnevno že kar nekaj mesecev in res zelo težko zaupam ljudem zaradi vseh izkušenj, ki sem jih v življenju že dala skozi. Potem pa se je zgodilo, da sem spoznala fanta 15 let starejšega od mene. Že pogovorno sem videla, da sva si zelo podobna in ko me je povabil na pijačo, sem tudi seveda privolila. Takoj po kavi mi je napisal sporočilo, da sem njemu res zelo všeč in da bi rad z mano kaj več, če sem za to, ampak sem ga zavrnila, ker nisem hotela zapletati stvari in njemu povedala, da sva lahko samo prijatelja. Po tem sva bila skoraj vsaki dan na pijači in vedno bolj sem se navajala na njega. V sporočilih mi je pisal, kako me ima rad, me pogreša in da bi rad bil z mano, ampak sem mu vedno povedala, da ne, da sva lahko samo prijatelja, dokler ni prišlo do trenutka, ko me je poljubil. Po tistem poljubu pa se je za mene vse spremenilo in odkrila sem res močna čustva do njega, ki sem si jih sama pred samo zelo dolgo prekrivala. Odločila sva se, da bova poskusila in vse skupaj je prišlo že tako daleč, da sva iskala stanovanja, da bi zaživela skupaj, saj pri njemu nisva mogla ostati. Ker pa, kot sem vedno rekla, da je bilo prelepo, da bi bilo res, so se začele težave. Po službi, ko sva bila na pijači mi je povedal, da ga je klicala bivša in da sta se srečala. Povedala mu je, da ga pogreša in bi rada, da se vrne. Pred mano sta bila skupaj že 4 leta, pravega razloga, zakaj sta se razšla, pa ne vem. Rekel mi je, da ga je ganilo, ampak, da me noče izgubiti in da hoče z mano preživeti preostanek življenja. Sedaj, po dveh tednih, ko me je pa poklical, pa mi je povedal, da je on nazaj z njo, da že živi pri njej in da vedno, ko je bil z mano, je mislil na njo. Da ne more zavreči 4 leta zveze zaradi mene. Pred dnevi pa še mi je govoril, da me ljubi. Njegova odločitev me je res zelo prizadela, saj se počutim izdano. In še vedno vsako noč zaspim v solzah in v upanju, da se zbudim in so vse skupaj samo grozne nočne more. Nihče tega od njega ni pričakoval in niti moji prijatelji ne morejo verjeti, kako je lahko bil tak do mene. Zaradi tega sem začela dvomiti v pravo ljubezen in me je res vse skupaj še toliko bolj prizadelo in imam sedaj še večje težave z zaupanjem. Z njim sem si že predstavljala najino družino, katere si res neskončno želim. Počutim se res zelo nemočno in bi rada premagala vse to. Zaradi tega se pa obračam na vas in vaše nasvete.
'Znašla sem se v situaciji, v kateri ogromno prejokam ...'
Brane, živijo! Znašla sem se v situaciji, v kateri ogromno prejokam in se počutim nesrečno. Bom kar povedala svojo zgodbo. S svojim nekdanjim fantom sem bila v razmerju leto in pol. Razšla sva se, ker sem ga imela preveč rada in bila preveč posesivna. Naj obrazložim: fant veliko dela v tuijini, veliko je odsoten, včasih tudi po tri tedne. Leto in pol sem ga zvesto čakala. Seveda sem zaradi njegove službene odsotnosti z njim želela preživeti vsaj konce tedna. Po letu zveze pa se je spomnil, da potrebuje en dan v tednu zase, torej soboto. Seveda se s tem nisem strinjala, saj sem želela biti vsaj konec tedna v njegovi družbi. Veliko sva se prepirala okoli tega, nato pa me je pustil, saj je rekel, da sem zanj preveč posesivna. Kakšen mesec že nisva bila več skupaj, nato pa sva se srečala v enem izmed okoliških lokalov. Vedno je gledal v mojo smer, ko pa sem odhajala, me je pogledal in se mi nasmejal. Jaz, trapa, sem mu že takoj naslednje jutro pisala na Facebook. Še isti dan sva se dobila, seksala in rekel mi je, da si ponovno želi poskusiti biti v zvezi z menoj. Seveda sem se takoj strinjala. Od tega je minil kakšen mesec, ampak stvari se mi zdijo zelo čudne. Vidiva se enkrat na teden, največ dvakrat. Ta srečanja pa delujejo bolj kot srečanja prijateljev z ugodnostmi. Seksava, nato on zadovolji mene, se zapeljeva še en krog z avtom, se malo pogovoriva in je to to. Zelo čudno pa se mi zdi, ker mi ne odpisuje redno. Ponavadi se javi samo zvečer, večrat sem mu na res lep način povedala, da mi to ni všeč, da me tako zapostavlja, pa sem dobila odgovor, da naj pripišem sama sebi, saj sem jaz tista, ki sem uničila najino zvezo. In sem mislila, da ima prav. Zdaj pa je odšel na morje z mamo in očetom. Še vedno pozablja name in mi ne piše redno oziroma mi napiše samo par sporočil na dan (10 na dan). Seveda se meni to ne zdi prav in sem mu to tudi omenila. Takoj je pobesnel in mi napisal, naj neham biti obsedena z njim, da želim imeti nadzor nad njim in da sem posesivna. Takoj sem planila v jok, saj se mi zdi, da se mi vsakič, ko reče, da me ima rad, zlaže. Zakaj mora lagati o svojih čustvih? Ali ne bi bilo bolj enostavno, če bi mi rekel, da ga ne zanimam več? Brane, ogromno bi mi pomenilo, da dobim kakšen tvoj nasvet, saj sem trenutno izgubljena in ne vem, kaj naj naredim.
'Naj mislim nase ali naj gledam na čustva partnerja in družino?'
Pozdravljen, Brane. Sem mlada mamica z 2-letnim otrokom. S partnerjem sva skupaj že 6 let in pol, od tega skupaj živiva že skoraj 4 leta. Zaradi poporodne depresije in raznih težav, ki jih prinese za seboj rojstvo otroka, sva se s partnerjem začela zelo oddaljevati. S tem mislim, da ne seksava, česar partnerju zelo primanjkuje, ampak meni enostavno več ne paše. Zaradi tega imava veliko težav, že nasploh je partner zelo slab v komunikaciji, ki je za mene ključnega pomena. Problem nastane, ker sem spoznala moškega, ki ima vse lastnosti partnerja in še vse tiste, ki partnerju manjkajo. Zraven njega se počutim več kot odlično in tudi on je povedal, da si me želi ob sebi, prav tako mojega otroka. Kaj naj naredim? Mislim nase in naredim to, kar mislim, da me bo zelo osrečilo, ali naj gledam na čustva partnerja in družino?
'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'
Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.
Branetov nasvet bralki: 'Čimprej proč ...'
Pozdravljen Brane! S partnerjem sva 2,5 leti poročena in imava enega otroka. Živiva daleč od svojcev (živimo v tujini), najin otrok pa je star 2 leti. Odkar sva dobila otroka je najin odnos iz dneva v dan slabši. Neprestano se kregava, delam že nekaj več kot eno leto 40 ur na teden. Vstajam ob peti uri zjutraj in prihajam domov ob petih popoldan, s tem, da se vozim v eno smer 70 minut. Avta namreč nimamo, ker mož misli, da ga ne potrebujemo, čeprav bi lahko jaz tako dnevno 40 minut več spala in prej prihajala po službi domov. Kadar koli sem omenila, da bi delala 30 ur, mi je rekel, da se lahko tudi odseli. Finančno nam sploh ne gre slabo, saj oba dobro služiva. Pred nekaj dnevi sem izvedela, da sedaj on dela 30 ur na teden, ker drugače ne more otroka pripeljati v otroški vrtec, kar sem jaz omenila že lansko leto. Za vikende hodi ven s prijatelji, spi zelo dolgo, kadar je buden je za računalnikom ali pa se briga za sebe. Odkar imava otroka noče spati z menoj in otrokom v isti sobi. Spi v dnevni na kavču. Nimava niti spolnih odnosov. Kritizira me za vse kar naredim, nič mu ne paše in ves čas mi govori, da lahko naredim bolje. Če naredim kaj narobe, mi govori, da sem butasta.Svoj dopust je prodal firmi za denar ne da bi se o tem z menoj pogovoril, tako da sem sama šla z otrokom na morje. On pa mi je rekle, da je to naredil, ker želi, da se sprostim brez njega. Moram reči, da ga starša veliko kličeta in se vmešavata kar veliko kar se tiče vzgoje, kako mora otrok jesti, kako se perejo otroška oblačila in vse to mi je vseeno, če on od mene ne bi tega zahteval, da tako tudi delam. Ker nočem, me začne žalit. Najin otrok je nerad pir njem in kadar smo vsi doma, se za vse obrača k meni. Včasih se joka tako histerično, da me je prav strah. Kakšno je tvoje mnenje glede takšnega obnašanja? Jaz razmišljam o ločitvi. Hvala za tvoje mnenje, zelo rada berem tvoje odgovore.
'Imel je veliko žensk, zato sumim, da tudi sedaj nisem edina'
Brane, živjo. Imam moža, s katerim sva poročena dobrih 12 let, skupaj pa že okrog 20 let. Mož se me komaj kdaj dotakne, izogiba se poljubom. A vseeno mi reče, da me ima rad. Pogosto je službeno odsoten in ne spi doma. Takrat se sicer stalno slišiva prek telefona. Sama pogrešam bližino in seveda seks. A o skoku čez plot ne razmišljam. Opažam tudi, da ko je doma, ima mobilni telefon na tiho. Vendarle pa skupaj preživiva ogromno časa in veliko potujeva. Vse brez seksa. Je pa imel res precej žensk, zato sumim, da tudi sedaj nisem edina. Kaj praviš ti?
Tako se je bralka zahvalila Branetu Kastelicu
Brane, rada bi se ti zahvalila za odgovor, ko sem ti pisala glede partnerja, ki je začel piti po enem letu. Sva se razšla ...
Živilo, ki ga morate jesti, če imate težave s kožo
Imate problematično kožo? Vam težave povzročajo akne, čeprav že nekaj let niste več v puberteti? Niste edine. Podobne težave je imela tudi Victoria Beckham, dokler ji dermatolog ni svetoval, da na svoj dnevni jedilnik uvrsti to živilo ...
Bralka iskreno: Z njim bom skočila v posteljo že zato, ker mi manjka seksa
Živijo, Brane. Ne bom dolgovezila. 23 let imam in sem že štiri leta v zvezi z nekaj let starejšim fantom, ki je vse bolj dolgočasen. To sem ugotovila kmalu po tem, ko sva lani ob tem času začela živeti skupaj. Nikamor se mu ne gre, doma ne naredi ničesar, ob večerih je naliman na kavč in ure in ure bulji v televizijo, od športa do kriminalk. Odkar živiva skupaj, seksava manj, kot sva prej. Priznam, da sem privolila v to, da zaživiva skupaj, ker sem želela, da bi imela seks vedno na dosegu roke (upam, da veš, kaj mislim), ne pa samo dvakat, trikrat na teden ob večerih. Zanj se mi zdi, da ga je skupno življenje bolj zanimalo zaradi udobja in ker zasluži precej manj kot jaz. Zaradi vsega skupaj me vedno bolj mika veliko starejši nesrečno poročen sodelavec, ki se že več mesecev smuka okrog mene. Če bo to domače stanje trajalo še nekaj časa, bom po mojem skočila z njim v posteljo že zato, ker mi manjka seksa. Če sem zelo iskrena, tudi takrat, ko seksava s fantom, to ni več to. Nič več se ne trudi, predigra je vse krajša, ukinil je oralni seks … Svetuj mi, prosim. In imej se lepše kot jaz. MM
'Prijatelji mi pravijo, da to ni normalna zveza'
Pozdravljeni. Obračam se na vas, čeprav nerada delim svoje probleme, ampak ne vem več, kaj naj naredim. S fantom sva skupaj skoraj tri leta in od začetka je bil popoln fant. Pokazal je, da ve, kaj je zanj resna zveza, ampak so se kmalu pokazale nekatere težave. Nisva se videla en teden in si je pisal z drugo punco in mi to prikril. O tem sva se kasneje pogovorila in sem mu oprostila, je pa to v meni pustilo malo nezaupanja vanj. Nedolgo nazaj ga je sodelavka povabila, če bi šel z njo nekaj delat, pa sploh ni bilo treba, da je on zraven. To mi je povedal in sem sprejela. Kasneje je bil povabljen na rojstni dan od kolega, na katerem je bila nepričakovano tudi ona. On se ga je napil in pustil, da ga ona objavi na svoja družabna omrežja. Z mano se nikoli ni hotel slikati, kaj šele, da bi objavila sliko kamorkoli. Vmes je že dostikrat končal zvezo, ampak je vedno prišel nazaj. Nazadnje, ko je končal zvezo, je bil razlog, da je prevelika razdalja med nama in spet se je vrnil, ampak sem mu rekla, da naj se sedaj dokaže, če misli resno in ne bo več odhajal. Trudil je kakšna dva meseca in nazadnje, ko je bil pri meni, je rekel, da naslednjič, ko pride, hoče, da so njegove stvari, k jih imam v škatli, zložene iz škatle in postavljene v sobi. To se mi je zdelo nekoliko pretirano, glede na to, da še vedno nisva skupaj. Ne dolgo nazaj me je tudi nadrl, ker mu nisem takoj zjutraj napisala dobro jutro. Če greva kam, vedno plačam jaz, ker nočem, da zapravlja za bencin in še zame. Nikoli pa ne reče, da bo plačal on in vedno jaz, ker se mi ne da biti ves čas doma. Velikokrat mu dam tudi 10 evrov za bencin, saj je med nama 50 km razdalje. Drugi me svarijo, da to ni normalna zveza, ampak si mislim, da sem samo preveč ljubosumna? Vnaprej se ti zahvaljujem za odgovor.
'Po enem letu je začel spet piti in napake se spet ponavljajo.'
S partnerjem sva v razmerju dve leti. Ko sva se spoznala, je pil. Zaradi pijače je izgubil vozniški izpit in hkrati službo, ker je poklicni voznik. To ga je zelo prizadelo in začel se je zavedati svoje odvisnosti. Odšel je tudi na odvajanje od alkohola. Po enem letu je začel spet piti in napake se spet ponavljajo. Vinjen sede za volan. Moram priznati, da vinjen ni agresiven, ampak njegovega vinjenega stanja ne prenesem. Vem, da me ima rad, seveda tudi jaz njega, ampak razmišljava oba, ne samo jaz, da se razideva. Njemu ni več v interesu, da bi nehal piti, jaz pa mu govorim, da ne bom z njim, če pije. Tako sva se tudi dogovorila, da oba ne pijeva. Jaz sem spila kakšen kozarček, od takrat, ko se je on zdravil, je bila želja, da abstiniram in ne pokusim niti kaplje alkohola in mi to ni noben problem. Ali vidite iz te situacije izhod ali predlog ali je res bolje, da se razideva? Pravi, da ni moj otrok in da mu ne bom ukazovala, ko ga prosim, naj neha piti. Poskusila sem že vse in mu res stala ob strani. Tudi ko ni pil, ni bilo prepirov, zdaj se spet kregava. Pozabila sem povedati, da sem stara 50 let, on pa 40. Upam, da me razumete, kaj je najin problem, in kaj svetujete? Hvaležna za odgovor!
Slovenka iskreno: po 15 letih zakona sem prevarala moža
Živjo Brane. Ker sem zbegana in obupana, ti pišem, ker se ne morem nikomur izpovedati. Poročena sem že 15 let in imam dva otroka. Z možem sem se poročila iz ljubezni in nikoli nisem mogla verjeti, da se bom še kdaj zaljubila in da je to mogoče pri taki ljubezni, kakor sva jo imela. A zgodilo se je to, da sem se zaljubila v drugega in še vedno mislim nanj. Prevarala sem moža. Nobenih stikov več nočem imeti z moškim, v katerega sem se zaljubila, ker sem jezna sama nase, da sem si to dovolila. Trudim se, da bi bilo doma tako, kot je bilo prej. Ker smo bili zelo srečna in zadovoljna družina. Razmišljam tudi o ločitvi, čeprav vem, da bi partnerja zelo prizadela, ker navidezno še zmeraj vse štima. Upam, da me bo ta norost minila. Slabo vest imam, ker nisem iskrena do moža. Kaj mi svetuješ? Če bom dovolj močna, a mi bo ratalo?
Bralec potožil: Obtičal sem v prijateljski coni
Pozdravljen Brane! Najprej naj pohvalim tvojo rubriko, ker je res super. Torej, moja težava je, da sem zaljubljen v svojo dobro prijateljico. Ona ve kaj čutim do nje, da se trudim za njo, da ji pomagam itd. Nekako me ne spusti blizu, da bi se ji približal in sem obtičal v prijateljski coni. Mimogrede, poznava se od novembra 2018. Ona sicer pravi, da imam šanso pri njej in mi jo daje (tako pravi), ampak poljuba mi ne da, niti se ne pusti, da bi jo prijel za roko ... Občasno dovoli samo objem. Sprašujem se, če se igra z mano? Sicer pravi, da ni kemije med mano in njo. Kaj naj naredim? Punca mi je zelo všeč in mi ogromno pomeni. Izmika se tej temi pogovora, češ, da ne sedaj. Piševa si sms sporočila praktično vsak dan, večkrat na dan. Brane, pomagaj!
'Včasih dvigne roko nad mano, kriči name, ubistvu ponori ...'
Pozdravljen Brane! Sploh ne vem, kje naj začnem. Želim si samo, da se nikoli ne bi zaljubila v njega, ker mi ga je zdaj tako težko pustiti, ker si ne predstavljam življenja z njim, čeprav sem zelo zaljubljena vanj. Problem z njim je, da nimava istih ciljev v življenju, v bistvu stojiva na mestu. Sicer sva vsak dan skupaj, tudi spiva skupaj. Kar zaboli me, ko pomislim, da bi šla narazen. Stara sem 20 let, moj fant je 24. Skupaj sva že malo več kot dve leti. V razmerju z njim nisem srečna. Rekla bi, da je najino razmerje zelo toksično in nezdravo. Vem, da ni prav, da sem zelo pogosto trmasta ali pa si želim, da je po moje, ampak njegova reakcija ni normalna. Včasih dvigne roko nad mano, kriči name, ubistvu ponori, me tudi kdaj potisne in grdo ravna z mano. Na koncu se mi opravičuje in pravi, da sem jaz kriva, da tako reagira. Nimam pojma, kaj naj naredim. Ne predstavljam si življenja z njim, prav tako pa tudi ne brez njega. Lahko bi rekla, da se ne počutim izpopolnjeno. Rada bi spoznavala nove ljudi, ker ne vem, če je je z njim to to. On je v bistvu moj prvi fant. Vem pa tudi to, da če bi ga pustila, bi naju oba to zelo potrlo in prizadelo, četudi bi bilo morda to za oba bolje. Je ljubezen dovolj, je potrebnega kaj več, da par ostane skupaj? Ker sva enkrat že šla narazen, ker me je nekdo poljubil in me je v srcu zelo bolelo. Imela sem občutek bolečine in da mi nekaj manjka. Vem, da je noro, ampak občutek, da je nekaj v meni umrlo. Ne vem, kaj naj naredim. Vem, da mi boste odgovorili, da o tem vi ne morete odločati, ampak si želim neko konkretno mnenje o tem ter kaj bi vi naredili na mojem mestu. Ker čutim, da tako ne morem več naprej. Vem pa tudi, da ni imel lepega otroštva, zato mislim, da se je zato tako začel obnašati. Ljubim ga, ampak tako ne morem več naprej. Lp Neodločna
'Kako naj živim s partnerjem, ki ima rad moške in ženske?'
Pozdravljeni Zanima me, kako živeti s partnerjem, ki ima rad moške in ženske? Naj napišem, da imam s sedanjim partnerjem majhnega otroka, skupaj sva 5. leto, vendar zadnje čase opazam, da so mu všeč tudi moški. Čeprav tega ne prizna, se druži z prijateljem, ki ima doma družino, javno pa je priznal da je gej. Zaradi njega se tudi prepirava, kajti ni mi všeč, da vedno, ko gre z njim na pijačo, se zlaže, da gre s kom drugim. Ta prijatelj mu veliko pomaga glede službe, zdaj sem pa zvedela, da gre delat za njega oziroma v njegovo podjetje. Ko mu omenim, če grem lahko z njim in s prijateljem na pijačo, me hladno zavrne in mi tudi pove, da to ne bo všeč prijatelju. Kako preživeti? Pustiti ga ne morem, ker nisem 100 %, vendar vse kaže na to, da imam prav. Tudi pri seksu mu je všeč, če ga analno zadovoljim, ampak tega nisva velikokrat prakticirala. Je znak za preplah ali imam samo bujno domišljijo? Imela sem veliko partnerjev, ampak kaj takega še ne. Prosim za pomoč, kako preživeti ali pa priti do tega, da bi mi priznal, da bi vsaj vedela na čem sem. Moram pa priznati, da ne zgledam slabo. Kljub materinstvu sem še vedno fit.
Ali je sploh smiselno vztrajati v takšni zvezi?
Pozdravljen, Brane! Prosila bi te za pomoč oz. za tvoj nasvet. S partnerjem sva že dobri dve leti v zvezi. Jaz sem stara 37 let, on pa 44. Oba imava iz prejšnjih zvez otroka, stara 17 let. Sicer se vsi zelo dobro razumemo in funkcioniramo, moti me le to, da živimo 100 km narazen in se videvamo ob vikendih in včasih kakšen dan med tednom. Ko omenim skupno življenje, pravi, da to trenutno ni izvedljivo. Po eni strani je to res zaradi službe in šole otrok. Ko omenim poroko, pravi, da to ni zanj. Še en otrok tudi ne, ker je 'kao' prestar. Zelo ga imam rada, a vsi ti njegovo argumenti se mi ne zdijo tehtni. Oba sva dovolj stara in ogromno sva doživela. Ne vidim razloga, zakaj ne bi. Potem je tukaj še en velik problem – seks. Meni se ne zdi normalno, da dva seksata enkrat na mesec. V pogovoru mi je rekle, da ni sproščen, ker nikoli nisva sama, in takšne nesmiselne izgovore. Ne vem, če je smiselno sploh vztrajati v takšni zvezi. Jaz hrepenim po normalnem življenju, za katerega mislim, da ga z njim ne bom nikoli imela. Njemu očitno ustreza takšen način funkcioniranja zveze. Nimam občutka, da me vara, čeprav za dobrega moškega ne bi dala roke v ogenj. Prosim za tvoj nasvet, kako naprej.
18-letna bralka: Z učiteljem športne vzgoje sva si všeč. Kaj naj naredim?
Pozdravljen gospod Brane! Moja situacija je ljubezenske narave in glede na moja leta bi lahko pisala na kakšen najstniški forum, ampak se mi zdi, da bi mi Vi lahko veliko bolje pomagali in svetovali. Namreč, stara sem 18 let in obiskujem zadnji letnik srednje šole. Na mojo šolo je prišel nov profesor za športno. Prvič, ko sem ga zagledala, se mi je zdel zares očarljiv in šarmanten, to pa so potrdile tudi moje sošolke in punce iz šole, ki jih poznam. Karakterno je bil zelo resen in se ni nikoli oziral na to, kako se mu punce “mečejo” pod noge. Ampak pri meni je bilo drugače. Vedno, ko sva se srečala s pogledi, se mi je nasmehnil in pogled zadržal, kar pri ostalih puncah ni. Iz tedna v teden je bil bolj sramežljiv. Namreč, kadarkoli sem ga pogledala in me je on že gledal, se je hitro obrnil stran in se narahlo nasmejal. Večkrat me je tudi na hodniku pozdravil in enkrat, ko sem po hodniku hodila sama brez sošolk, mi je prišel nasproti in takrat sva se pogledala in se dotaknila z rokami. Mogoče si samo domišljam, ampak takrat sem nekaj začutila in mislim, da je bilo takrat obema jasno, kakšna je situacija. Pogleda pa ni umaknil. Na šoli ne uči več, ampak sem ga večkrat srečala zunaj šole, kjer me je vedno opazoval, če se hodila s skupino prijateljev. Sedaj se verjetno sprašujete, zakaj raje oko ne “vržem” na koga mojih let. Odgovor je čisto preprost. Prevečkrat sem se že “opekla” pri fantih mojih let, saj so zelo nezreli in skačejo od ene punce do druge, jaz pa takšna nisem. Rada bi imela resno zvezo, ki traja in v kateri se imava s partnerjem rada, se podpirava itd. In sedaj je moja težava v tem, ali naj pristopim do njega ali ne, kajti zadržuje me to, da je bil profesor na šoli in bi mogoče bilo narobe. Kljub temu, da je med nama 8 let razlike, se mi zdi, da bi zveza bila uspešna, če bi se oba potrudila. Zato bi mi veliko pomenilo, če bi mi svetovali, kaj in kako. Hvala za vaš odgovor.
'V 3 letih sva imela spolne odnose mogoče petkrat'
Pozdravljeni. Imam partnerja ki v skupnosti živiva že 25 let. Imava sina v srednji šoli. Smo običajna družina, ki se razumemo dobro. Do treh let nazaj v spolnosti ni bilo težav. Po pravici povedano bi lahko rekla da sva imela v treh letih spolni odnos mogoče petkrat. Stara sva 45, Še zmeraj dobro zgledam in mi ni jasno kaj se z njim dogaja. Res je pod velikim stresom(služba) vendar to razlog ne more biti. Moram pa povedati da se pa rad stiska, me vsak dan poljublja, mi pove da me ima rad... in tukaj se konča. Mi mogoče vi znate razložiti kaj se dogaja v moški glavi, ker on ne zna. Mislim pa da teh stvari ne počne drugje. Hvala.
Obupana bralka: V 4 letih zveze mu je med seksom prišlo petkrat
Brane, pozdravljen! Sem mlado dekle 23 let in s fantom sva skupaj že štiri leta. Živiva skupaj in sva pripravljena na naslednji korak – otroka. Težavo imava v tem, da je fantu v vseh štirih letih zveze med seksom prišlo vsega skupaj kakšnih petkrat. Ostale orgazme doživlja žal na samem s samozadovoljevanjem. Na začetku zveze sva se zelo trudila rešiti ta problem, vendar je sčasoma vodilo do velike razprtije med nama. Najprej sva seksala ogromno, potem sva čisto nehala, ker je bil fant psihično na psu, potem sva se znova začela truditi in veliko seksati, vendar ni bilo to to, saj sva v glavi zmeraj imela za cilj njegov orgazem, ne pa užitek seksa samega po sebi, čeprav se za moj orgazem vedno zelo potrudi. Ko sva se znašla v krizi, sva se odločila, da ne bova pustila, da pride to med naju, zato še naprej pogosto (3- do 4-krat na teden) seksava in ko se bo zgodilo, se pač bo. Vendar pa si oba zelo želiva otroka in na ta način ga bova zelo težko spočela. Ne vem več, kaj naj storim, kako naj fantu pomagam. Oblačim se v seksi perilo, včasih dodava tudi kakšne pripomočke, skratka nisva monotona. Naj ti še povem, da je imel podobne težave tudi z bivšimi puncami. Star je 31 let. Ko mu je med najinim seksom prišlo, sva bila zmeraj na dopustu, tako da predvidevam, da ima stres prste vmes (ne službeni, verjetno samozavedanje “pomanjkljive moškosti”). Kaj naj še storim, da mu pomagam? Hvala!
Izpoved bralke: Oprostite, moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati.
Pozdravljen, Brane. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Nekih prijateljic namreč nimam oziroma me je mož dobro prepričal v to, da morajo najine osebne stvari ostati zasebne in da so ljudje itak večinoma veseli, če imaš težavo. Socialnega življenja bolj kot ne nimam (prej sem imela veliko znancev in prijateljev obeh spolov, pa sem prekinila vse stike, ker baje, po moževih besedah, "moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja", čeprav jih on ima kolikor hočeš). Staršem se ne morem zaupati, ker sem ju slepo prepričevala, da je mož dober človek in pravi zame. Večina ljudi, ki ga je spoznala, mi je pravila, da je nevrotičen in me bo zaprl v hišo. Meni je bilo zaradi ljubezni vse to vseeno in res sem se spremenila, da bi bila bolj po njegovem kalupu. Če bi ostala družabna in ohranjala stike z vsemi, iz najine zveze ne bi bilo nič. In vendar se mi zdi, da se bliža koncu. Naj dodam tole: nekaj dni, preden sva se sploh spoznala, sem naredila neumnost in imela "avanturo za eno noč". Očitno nisva pazila, saj sem zanosila. Takrat sem mislila, da je otrok možev, in bila skrhana, ko sem prekinila nosečnost. Kasneje je on računal dneve in jaz z njim in sva ugotovila, da ni mogel biti njegov. Takrat me je obtožil, da sem mu poskušala "podturiti tujega otroka". Takrat bi že morala videti svarilne znake, pa nisem. Čeprav mu nisem lagala, sem se nekako počutila krivo, ker je tudi on bil žalosten zaradi splava. Pa sem požrla obtožbe in žaljivke in življenje je šlo naprej. Po treh mesecih sva se že vselila skupaj, odselila sem se iz mesta, kjer sem živela, v mesto, kjer je on imel službo. Tam nisem poznala nikogar in v 3 letih tudi na kavo nisem šla sama iz stanovanja. Ker nisem imela službe, sem bila doma. Non stop je bil sumničav, češ da ga gotovo varam. Ne, nikoli nisem niti pomislila na kaj takega in tudi sedaj ne pomislim. Kvečjemu na to, da če zveza razpade, se me več nikoli noben ne bo dotaknil. Bile so neke situacije (moja sreča, blagor meni), v katerih sem dobila SMS tipa "vidiva se na Skypu", pa klici, kot so "iščem teto, aja zmotil sem se, ampak ti imaš pa lep glas, bi se lahko s tabo pogovarjal" ... Pa ko omrežje ne dela, kot je treba, in me ne more dobiti, sem seveda tudi kriva, saj sem "ugasnila telefon" in bog ve, kaj počnem. Vsaka takšna stvar je njegovo sumničavost samo še povečala in obtožbe in žaljivke so se iz meseca v mesec in leto večale in bile vse hujše. Ne, v nobenem primeru nisem vedela, kdo piše oziroma kliče, bil je samo splet okoliščin (ljudje se pač zmotijo). Telefona NIKOLI nisem pred njim skrivala, pozna vsa moja gesla (jih je tudi zahteval) in vedno lahko vse pregleda; ne bojim se ničesar. Po drugi strani sem takoj po selitvi jaz našla avanture.net in njegov profil in dopisovanje s starejšimi ženskami, kjer jim je zatrjeval, da čeprav "je mlajši, bi jih znal dobro obdelati" itd. Tudi to sem oprostila in pozabila. Še večkrat sem našla kak pogovor (telefon pogledam enkrat na nekaj mesecev, nisem nevrotično ljubosumna, samo zavedam se, kakšen človek je) z žensko, ki je ne poznam. Očitno flirtanje in npr. pošiljanje slik zgoraj brez s pripisom: "Bilo bi lepo, če bi bil kdo zraven mene", medtem ko sem jaz sedela 4 metre stran od njega (noseča). Brez sramu mi tudi pove, kako je moja mama "dobra" (ženska je za svoja leta res dobro videti) in 100-odstotno sem prepričana, da bi tudi z njo spal, če bi le ona hotela (googlal je "podrl bi taščo, pa ne vem, kako naj to izpeljem"). Rad tudi pove, kako lahko osvoji katero koli žensko hoče. Verjame, da lahko prodre v psiho vsakega posameznika in ga obrne po svoje ali pa dobi na laži. Obesi se na vsakega bivšega, za katerega ve. Non stop mi govori: "Žal mi je, da si končala z mano, verjetno bi ti bilo z XYZ bolje kot z mano". Pa sva marsikaj dosegla skupaj in sam pravi, da se je zaradi mene spremenil na bolje. Jaz tega žal več ne vidim. Čim mora iti v nočno izmeno, je cel dan nataknjen in se prej kot slej spreva. Brane, to niso prepirčki. To je dretje, žaljivke (99 % z njegove strani, jaz skoraj nikoli ne morem izustiti kaj grdega, razen če res ne morem več), naznanjanje konca zveze, odganjanje ... Nikoli nisem kaj takega doživela, le v filmih sem to videla. Pa zdaj živim tak film. Sam je večkrat spal s poročenimi ženskami, ki so može varale z njim (to mi je šele kasneje povedal). Na podlagi tega in prejšnjega zakona, kjer ga je bivša prevarala, on menda "ve, kakšne so ženske" in da "nobena ne bo priznala, tudi če je varala". Torej je v bistvu že odločen in prepričan o tem, da sem to naredila. Ne vem, kaj točno bi rad, da naredim, da dokažem, da tega nisem počela. Celo povpraševanje za poligraf sem poslala, pa mi je 700 € preveč, čeprav razmišljam o varčevanju tudi za to. Skoraj 6 mesecev nazaj se nama je rodila hčerkica, tudi z njo se ne ukvarja veliko. Večino stvari opravim sama, veliko mi je pomagal le v mesecu dni po porodu. Ne rečem, zna pomiti posodo, skuhati, posesati (je res kulturen in čist človek, še posebej pred drugimi ljudmi) in ima obdobja, ko bi to non stop počel. Nisem se vanj zaljubila zastonj, ima tudi tono dobrih lastnosti. Ampak previl je otroka mogoče 10-krat vse skupaj. Zna se 2 minutah poigrati z njo in jo nasmejati, potem odide oz. ko vstopim v sobo je že "Mama je prišla" in je mala v mojih rokah. Pravi, da ne ve, kako in kaj bi z njo počel, volje naučiti se pa očitno tudi nima. Naj dodam, da ima 8-letno hčerko iz prejšnjega zakona. Ko pride k nama na obisk, se tudi z njo več ukvarjam jaz. Začel je kaditi in večino časa preživi v kuhinji, kadi in igra online šah ali brska po Facebooku. Skoraj non stop bulji v telefon. Ena izmed situacij: gre na izlet s sodelavci, 2 dni ga ni doma. Torej, jaz njemu moram (in tudi mu, ne iščem razlogov, da ne bi) 100% verjeti, čeprav ga ne vidim. On pride domov, jaz se ga razveselim in po nekaj minutah mi začne najedati, češ da sem sigurno kakšnega pripeljala domov, ko ga ni bilo. Enkrat lepo rečem "Ne, ne rabim nikogar, imam tebe in zadovoljna sem s svojim življenjem", drugič rečem "Nehaj", tretjič pa ne morem več. In POTEM hoče seks. Oprostite moški sveta, ampak ženska, psihično utrujena, ne more seksati. Ne takrat, ko jo srce boli, ko ve, da je zvesta in ljubi bolj kot kdaj v življenju, pa se non stop mora soočati s takimi obtožbami. Ta njegova paranoja, da ga varam, uničuje zvezo. Nekaj časa sem trpela, se pogovarjala, zatrjevala, poskušala pokazati, da temu ni tako (mislim, da ni veliko žensk, ki bi moža vsak dan masirale, da bi ga vedno čakal topel obrok po službi, stanovanje vedno bilo čisto, pa nikoli nikamor hodila ali bilo kaj počela brez njegove vednosti) ... Zdaj enostavno čutim, da nimam več energije za to. Ne gre samo za mene, tudi moji starši mu gredo v nos. Ne rečem, da so perfektni, ampak nekaterih žaljivk mu še vseeno ne bi bilo treba uporabljati ... Lansko poletje sva se preselila iz mesta na podeželje in vem, da ga tudi to muči. Oboževal je mesto. Vse to razumem, vendar to ni izgovor, da padeš v 'kao' neko depresijo (ker enostavno vem, da igra mučenika in v tem uživa) in se zapreš vase. Poskušala sem s pogovori, podporo, ga razpoložiti, pa nič ni delovalo. Tudi to dejstvo, da imava sedaj dojenčico in ona zahteva 90 % moje pozornosti, ga muči. Da pač stvari trenutno niso, kot so bile prej (res sem vso svojo pozornost in energijo vlagala vanj in sedaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem ga na nek način razvadila). Zdaj službo imam (sicer zelo fleksibilno in nimam čisto določenega delovnega urnika) in poskušam vstajati zgodaj, da bi imela dovolj časa in zanj in za otroka, ampak je zelo težko (delam 9 ur na dan, od njenega 3. tedna starosti). Ne uspevam vedno, pa se ne potrudi preveč, da bi se postavil na moje mesto. Namesto tega raje čaka, kdaj se bom spomnila nanj in kuha zamero; vsake toliko časa eksplodira zaradi bedarije, ki ni vredna prepira in takrat na brutalno žaljiv način pove, kaj ga moti. Jaz sem poskušala v vsaki njegovi stiski biti razumevajoča, ga podpirati, se pogovarjati (mene skoraj nikoli nihče ne vpraša, kako sem); zdaj enostavno nočem več. Ja, NOČEM. Ker vem, da bom kmalu pregorela od nespanja (dojim ponoči in se zbujam večkrat, službo imam pa tako, da delajo možgani), vsega psihičnega napora z njegove strani in dejstva, da se nimam komu potožiti. Da ne omenjam groženj, kot so "Nikoli več ne boš videla otroka, z mano boš doživela pravi pekel" itd. Ampak ne, nasilen ni bil nikoli. Roko je enkrat dvignil, vendar se je zadržal. Ne vem več, kaj naj. Otroka imava, poročena nisva niti eno leto. Vse skupaj (zveza) traja skoraj 4,5 leta. V tako kratkem času sem se naposlušala obtožb in žaljivk, kot nikoli prej v življenju skupaj. Stara sem 29 let, on 33. Vem le, da se sedaj (sploh po porodu) veliko bolj cenim kot oseba. Prej sem si vedno mislila "Pa ajde, saj so to samo faze, saj se bo spremenil", pa se ni, vedno huje je. Tudi sama sem mu rekla, da se bo nekaj moralo spremeniti, sicer ne vem, kako dolgo bova zdržala. Jaz se ne mislim celo življenje podrejati njegovemu kompleksu manjvrednosti, čeprav ne vem, zakaj ga ima; vedno sem mu dala vedeti, da je grozno čeden (ker je) in da mi je čisto vse na njem všeč. Za razliko od njega, ki ima veliko pripomniti glede moje teže, trebuščka, frizure, dlačic pod nosom, kako sem oblečena itd. Vse na svetu bi dala, da bi postal človek od prej. Kot da ga nič več ne zanima. Ne bi rada, da to razpade, ker res nikoli še nisem tako ljubila (vidim dobro v človeku in se raje skoncentriram na to kot na slabe lastnosti; te poskušam z ljubeznijo izpostaviti in biti opora takrat, ko jih poskuša odpraviti). Ampak tudi jaz imam ego, na žalost. In ta ego, s srcem in dušo vred, že nekaj časa grozno trpi. Me zanima, kaj bo, ko najde tole v mojem e-mail nabiralniku. Poleg vse sumničavosti si je mož nabavil celo diktafon, da bi mi prisluškoval, ko ga ni doma. Bila sem zasliševana kot največji zločinec, vsak šum, ki ga je slišal, si je predstavljal kot neko vzdihovanje (torej moje varanje z nekom drugim), moške glasove itd. Prisežem pri svojem otroku, ni res. Nisem ta tip osebe, pač pa, če ne ljubiš več, priznaj in odidi tip. Ni prvič, da si je nekaj omislil v glavi in vztraja pri tem. Je zelo nagle jeze in hitro znori zaradi banalnih stvari. Npr. enkrat sem pozabila očistiti pečico (ni se vleklo tedne ali kaj podobnega), saj veš, služba, otrok, kuhanje ... Tako me je nadrl in za nameček še pljunil v obraz, da nisem mogla priti k sebi. NovopecenaMami
Zgodba bralke: Njuna ljubezen je kot iz filma, a zanjo nihče ne ve
Pozdravljena, stara sem 27 let, s fantom pa sva 'skupaj' že 8 let, če temu lahko rečem skupaj. Počneva skupaj vse, tako kot to počnejo vsi pari. Priznam, da je to ljubezen iz prave filmske romantične drame. Problem je samo to, da uradno v zvezi nisva bila nikoli, tudi drugi za naju uradno ne vedo. Vsakič, ko omenim to temo, se razjezi in pravi, da bo v zvezi, ko bo sam pripravljen. Vem, da me ima rad in ne rabim niti opisovati, saj take ljubezni ne moraš pretvarjati. Zelo rada bi bila z njim in ko sem bila mlajša, mi takšna 'nezveza' ni predstavljala težav, zdaj pa mislim, da je čas za resnejše stvari. Mogoče sem trapasta tudi sama, ampak ljubezen ne pozna meja. Rada bi bila z njim do konca življenja, ampak očitno je čas, da ga pustim v njegovem 'samskem' življenju, kar pa res boli in se s tem težko sprijaznim, sploh ker vem, da je taka ljubezen zelo redka.
Slovenka iskreno: Postala sem ena tistih oseb, ki jih od nekdaj preziram
Pozdravljeni. Postala sem ena tistih oseb, ki jih od nekdaj preziram. Včasih sem jim pametovala, zdaj pa ... Stara sem dobrih 40, poročena skoraj 20 let. Mož je iste starosti. Imava dva otroka, eden je praktično odrasel, drugi osnovnošolec. Z možem sva se spoznala v gimnaziji, skupaj sva 25 let, z vzponi in padci. Vedno je bilo razburkano, zadnjih nekaj let pa je res težko. Pogosto se kregava, za vsako malenkost. Name kriči, kot da sem otrok, tako da me je že sram pred otroki. Vse naredim narobe, če je bilo včeraj nekaj prav, danes to ni več v redu. Kot da samo išče napake. Počutim se ponižano, razočarano in poteptano. Nikoli nimam prav ali pa mogoče imam, pa trenutek ni pravi. Vse mu je samoumevno – da grem v službo, poskrbim za otroka, hišo ... Pravi, da za to si lahko plača tudi gospodinjo. Da nisem proaktivna. Da nisem dovolj ambiciozna. Da nič posebnega ne počnem. Zgodi se, da mu povem, kar si mislim. Ampak me ne sliši, samo svoje tuli kar naprej. Potem kuha mulo – lahko tudi več dni ali tednov. Pogreva stvari iz preteklosti, ali bo po njegovo ali bo štala. To je počel tudi s starejšim sinom, s katerim pa že pol leta ni govoril. Kaj naj storim, pogovor žal ne zaleže ...
Naj izbere mlajšega, ki je bog seksa, ali starejšega, ki je zanesljiv?
Dragi Brane, Situacija je sledeča. Sem mama samohranila in pri 35 letih vdova. S 15-letno hčerko imam odnos, ki si ga želi vsaka mama. Imam redno službo, živiva v najemu in vse je tako kot mora biti. Problem je v mojem ljubezenskem življenju. Pred osmimi leti se je okoli mene začel smukati starejši ločen in premožen moški. S časom me je prevzela njegova pozornost in lahko bi rekli, da sem 'padla' nanj. Najin odnos je trajal nekaj časa, vmes pa sem spoznala moškega, ki je od mene mlajši 5 let. Z njim sem doživela še nedoživljeno. Od spontanosti, do preprostih stvari in trenutkov. Noro sva se zaljubila in tudi skupaj zaživela. V skupnem življenju pa je bil vse prej kot idealen. Sicer zevest, neproblematičen, ne popiva, ne ponočuje ... Ampak finančno neodgovoren in brez zanimanja za skupne interese in cilje. Nekako sem se spet zbližala s starejšim in obenem še vedno živela z mlajšim. Bolj zaradi neke finančne varnosti, kot pa česar koli drugega. Mlajši je to izvedel od moje najboljše prijateljice in se odselil. Sledile so žaljivke, solze, odpuščanje in želja, da bi znova začela. On odgovorno in z zanimanjem, jaz predano. Naj povem, da ima redno službo v državnem podjetju. Imam ga rada kot še nobenega do zdaj, ravno tako tudi on mene. Seksualno je zame on bog seksa, starejši me ne privlači. Pri njem me privlači to, ker je finančno zaneslji in lahko uresnični vse moje življenjske potrebe. In s tem ne mislim luksuza. Hčerki je vseeno in si želi le to, da bom srečna. Oba sta ji všeč. Otrok si ne želim več in mlajši to spošuje, me slepo obožuje, tudi starejši si jih ne želi. Naj poslušam srce in se odločim za mlajšega, ali razum in izberem starejšega? Hvala za odgovor.
'Stara sem 35 let in ne čutim nobene želje po seksu.'
Imam tri otroke in naporno službo. Če povem na kratko, zadnje čase se mi dogaja, da že nekaj časa nimam volje ne potrebe do seksa. Kaj je narobe? Potrebujem nasvet. Stara sem 35 let in me to resnično muči. Sem čustvena, včasih tudi depresivna.
Brane Kastelic iskreno: Prej ko ga boš zapustila, bolje zate!
Brane, pozdravljen! Že dolgo te berem in tvoji odgovori se mi zdijo vrhunski, zato sem se odločila, da ti pišem tudi jaz in ti opišem svojo situacijo. Stara sem 29 let in imam partnerja, ki je star 26 let. Skupaj sva 5 let. On ima službo od ponedeljka do petka od 6. do 14. ure, jaz pa delam troizmensko, vikende in praznike. Mesečno imam tudi prek 200 delovnih ur (zdravstvo). Prostih dni imam bolj malo, ko sem doma, pa ima moj partner večino časa druge obveznosti. Letno si privoščiva sedm dni dopusta (morja). Izleti, enodnevna kopanja in podobno pri nama odpadejo, ker kadarkoli to omenim, mi očita, da bi samo okoli hodila in da nimam obstanka doma. Ampak če sva doma, se on posveča drugim stvarem. Nikoli nisem jaz na prvem mestu. Ali pridejo kolegi ali so gasilci, vedno je nekaj. Ko mu rečem 'Daj, jaz sem doma, prosim, bodi z mano', mi pribije, da sem napačni dan prosta in da mu to nalašč delam. Jaz si urnika ne sestavljam sama. Seksava mogoče dvakrat na mesec, on pa mi očita, da zaradi mene, da sem jaz kriva. Skupaj še ne živiva, ampak jaz preživim večino časa pri njem. On k meni ne hodi rad (razloga ne vem). V eni sobi sva pri si pri njih doma naredila neke vrste dnevno sobo, ostalo imamo skupno. Moj partner nima niti interesa, da bi bila čez čas kaj več in ves čas govori, da bova že. Jaz sem stara 29 let. Čakam že tri leta, da imava kaj. Pa še vedno nič. Leta 2017 me je nagnal in se tudi fizično znašal nad mano, češ da ima dovolj, da mu ves čas težim s tem, da naj se zmenijo doma, da bi midva kaj imela. Da sem mu dvignila živce, da naj izginem. Pri njih doma se je tudi fizično znesel name, potem sva končala za en mesec, pisal mi je takšne SMS-e, da me nikoli ni ljubil, da sem mu kolegica .... Kasneje se je jokal, da mu je žal, da me najbolj ljubi in da sem mu vse. Pa sem se vrnila ... Bilo je vse v redu dobre štiri mesece, potem pa spet vse isto. Z mano ne gre nikamor rad, ven hodi samo s kolegi in kolegi gasilci, ko jaz rečem, da bi šla, pa je to brezveze, pa kam bi jaz spet šla! Od kolegov punce so najboljše punce, doma na kmetiji pomagajo, so vrhunske (naj omenim, da ta punca dela 4 ure zaradi otrok). Pred mano govori drugemu kolegu, kako je lahko srečen za takšno punco ... Veš, kako se jaz počutim? Ko mi po glavi hodi, da delam narobe. Ko sem pri njih, vedno pomagam pri vsem. Prisežem, da se trudim ... V kinu nisva bla še nikoli, ko mu omenim, da me nima rad, mi govori, da si izmišljujem, da bi se ga rada znebila, da imam druge moške ... Pa nimam jih, res ne. Vsak dan se 144 km v eno smer vozim v službo, zaradi njega! Pa mi ne bi bil problem, če bi pri nama vse bilo super. Peljem se iz nočne, peljem se iz popoldanske in zjutraj nazaj v dopoldansko. Ja, peljem se! On mi govori, da to ne delam zaradi njega, da meni tako paše ... Če jaz ne bi imela njega, verjemi, da bi živela bližje službi, ki jo obožujem! Rada bi zbrala pogum in odšla, ampak res ne vem, kako. Kaj delam narobe, da je takšen? Kaj? Pa trudim se, res se! Pa sem na koncu z močmi. Enostavno ne vem ... Prosim te za iskren nasvet!