Ključna beseda / težave seks
Obupana mama: Rad je imel alkohol in droge. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori ...
Pozdravljeni. Sem mama dveh sinov. Eden hodi v srednjo šolo in z njim ni nobenih težav. Drugi ima pa trideset let in imamo težave od njegovega 15. leta. Pustil je šolo, v službo ni hotel. Z možem se že celo njegovo življenje ukvarjala samo z njim. Rad je imel alkohol in droge. Na vse načine sva mu poskušala pomagati vendar naju ni upošteval. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori ... Midva sva še kar ob njem. Pred leti se je odselil v najemniško stanovanje. Večinoma najemnin sva plačala midva, velikokrat sem mu odnesla topel obrok. Pa tako je še danes, pri njegovih 30-tih. Dela poredko. Zdaj imava že vsega dovolj. Živi v oblakih, v drugem svetu, ne dojema, da je za preživetje treba delati. Hodi k raznim šamanom (zdravilcem), ki mu perejo glavo. Tega življenja, ki ga živimo mi, realnega, ne dojame. Če mu odkloniva pomoč, pade ven, naju žali, ponižuje ... Nekako vidim, da v vseh teh letih, ko sva mu stala ob strani tako ali drugače, ni vredno nič! Najino življenje je polno skrbi in slabe volje, dan za dnem. Hudo mi je, boli me srce, ko gledam, kako sin pred mojimi očmi propada, pa mu ne morem pomagati. Mama.
Se vam pogosto zdi, kot da se pogovarjate s steno? Niste edine!
Če ste pod vtisom, da vas partner, ko mu kaj rečete ne posluša ali ne sliši, potem vedite, da ste imele po zadnji znanstveni študiji prav.
Izolacija odkrije naš pravi jaz
Ko se nam normalno družabno življenje začasno ustavi, stopijo še toliko bolj v ospredje medčloveški odnosi. Beg pred problemi doma ni več možen, treba se je soočiti z njimi. Prisiljeni smo se ustaviti, poglobiti vase in odkriti naš pravi jaz. Take situacije iz nas izvabijo najslabše in najboljše. Uspešne zveze postajajo še močnejše, neuspešne zveze začenjajo razpadati, samski pa ostanejo sami s svojimi mislimi. Z mislimi na preteklost in vprašanjem, ali bi lahko naredili kaj drugače, boljše, da sedaj ne bi bili sami.
Praktični nasveti za mladostnike: kako poskrbeti za svoje duševno zdravje v času koronavirusa
Zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa se mladi lahko počutijo tesnobno in negotovo. UNICEF je v nadaljevanju zbral nekaj praktičnih nasvetov o tem, kaj lahko mladi naredijo za svoje duševno zdravje v obdobju samoizolacije.
Strokovnjaki trdijo: to je najboljši način, kako vzljubiti svoje telo
Nobena skrivnost ni, da se številne pripadnice nežnejšega spola soočajo s slabo samopodobo. Danes bolj kot kdaj koli prej. Težave imajo s sprejemanjem svojega telesa in prepričane so, da niso dovolj lepe. Obkroženi smo z nerealnimi lepotnimi ideali, rezultat teh pa je pomanjkanje samozavesti in ljubezni do samega sebe. Kljub temu pa obstajajo različni načini, ki nam pomagajo to spremeniti in s pomočjo katerih boste začele bolj ceniti in spoštovati svoje telo.
'Sosed ima očitne znake sociopatske motnje. Kaj naj naredim?'
Težave imamo s sosedom in me zanima, kako pravilno reagirati, da konflikta ne zaostrujemo oziroma kako mu izogniti. Naj razložim: sosed ima že več desetletij hude težave z alkoholom, razen tega ima očitne znake sociopatske motnje: opreza okrog hiš sosedov, mimogrede kaj poškoduje, ukrade (kakšno zelenjavo, poleno, polomi grm, v kotu, ki meji na njegovo parcelo, se sušijo grmovnice, trga z dreves še zelena jabolka in jih meče po tleh). Ko smo še gradili, smo ga na primer zalotili, ko je v naši nedograjeni hiši iskal nastavke za gardenin sistem. Obrekuje in se trudi izzivati prepire – tudi širše medsosedske prepire. Nenehno laže in napleta zgodbe. Kljub vsemu temu vse do letos ni prišlo do večjih konfliktov – nasprotno – vse do zdaj smo se čisto prijateljsko družili in mu njegove družbene anomalije gledali skozi prste. Letos pa se je spustil v spor, nasprotuje postavitvi opornega zidu na cesti, ki ne meji na njegovo parcelo, in ker pri gradnji zidu vztrajamo in smo mu tudi jasno povedali, da naj se že končno briga zase, so se njegova zlobna dejanja začela stopnjevati. Po ulici ogovarja in zlobno sika, ne pusti nas pri miru, napleta vedno hujše zgodbe. Skratka, zloba se stopnjuje. Kako reagirati, da ne bo še huje.
Zakaj skrivamo svoja prava čustva, težave in občutke pred drugimi?
Ljudje od rojstva naprej igramo določene vloge in skrivamo stvari, ki jih nočemo pokazati svetu. Ko zapustimo domačo hišo, si na obraz nadenemo masko in se pretvarjamo, da smo popolnoma v redu. Vendar, zakaj moramo ljudje skrivati svoja prava čustva, težave in občutke pred drugimi? Zakaj raje kričimo po pozornosti s popivanjem, trmo, samopoškodovanjem itd, kot da enostavno rečemo: "Nisem v redu"?
'Partner se je v zadnjih 2 letih povsem zanemaril. Kaj naj naredim?'
Pozdravljen, Brane. Srečujem se z težavo in bi bila vesela nasveta. S partnerjem sva 8 let skupaj, imava tudi otroka in načrte za prihodnost (hiša). Partner si želi še enega otroka, vendar včasih dvomim, da je to tudi moja želja. Moj partner je enkraten očka in življenjski sopotnik. Pomaga v gospodinjstvu, če je treba, igra se in skrbi za najinega otroka, posluša me in upošteva. Lahko bi rekli, da je 'popoln paket'. Sem pa opazila, da se je v zadnjih 2 letih zelo zanemaril. Da ne bo pomote, čist je in skrbi za higieno, vendar je nehal skrbeti za svoj videz. Frizuro si uredi, ostalih stvari pa ne – ne brade, zredil se je, oblačenje, obiskovanje zobozdravnika ipd. Ne mara nobenih aktivnosti. Zato sva padla tudi v neko dolgočasno rutino. Za novo leto nikoli nisva bila zunaj. Nasploh se nič ne dogaja v najinih življenjih. Večkrat mu lepo omenim, kako bi bilo lepo, če bi šli malo na sprehod, kako "destinacijo" pogledat, ali če bi se s fanti malo dobil, pa bi kako rundo nogometa odigrali in se družili, ali pa da bi midva imela kakšen skupen hobi ... Vendar je proti vsemu. Jaz pa imam veliko željo po skupnih doživetjih. Po dogajanju, od sprehodov, pohodov, karkoli. Posledično mi je partner manj privlačen. Tudi želje po skupnih posteljnih dogodivščinah nimam več, želim se jim izogniti. Zato tudi ne vem, ali bi želela imeti še enega otroka, saj nisem več prepričana, ali bova dolgo skupaj. Kaj naj naredim, prosim za nasvet. Imam ga zelo rada in imava lepo skupno zgodbo. Vendar mi je razmerje postalo brezvezno, hkrati pa se je partner zanemaril. Hvala za pomoč že vnaprej.
Izpoved bralca: en mesec pred poroko sanja o ženski izpred 15 let
Dragi Brane, star sem 32 let, velik karierist in ciljno usmerjen perfekcionist. Trenutno sem zaročen, poročil se bom čez natanko en mesec. V mladosti so mi govorili, naj se ne obremenjujem s svojo prihodnostjo, kajti sekirati se je tako učinkovito, kot da bi igral tenis z loparjem za muhe. Pa vendar so se tiste prave težave v mojem življenju začele pojavljati takrat, ko sem čez ramo gledal nazaj na svojo preteklost in na vse tisto, kar je v njej ostalo kot neizpolnjeni cilj. Prvič sem jo zagledal pred 15 leti. Ona je razlog, da verjamem v ljubezen na prvi pogled. Bila je vse tisto, kar si lahko človek v ženski želi. Ženske so hotele biti ona, moški so naredili vse, da bi bili z njo. »Prom queen«, kot bi rekli pri vas. Dolgi črni lasje, popolna ženstvena postava in avra, ki daje vsem okoli nje vedeti, da se v svoji koži počuti odlično. Njene oči bi lahko prekosile največje težave tega sveta do mere, ko sem si tisti prvikrat rekel: »Ta bo moja«. Od takrat naprej se mi je čas ustavil vsakič, ko sem jo zagledal. Četudi samo za sekundo ali dve. Dekle, ki sem jo v zgornjem odstavku opisal, ni moja zaročenka. Je tisto dekle iz preteklosti, s katero sem primerjal vsa dekleta do sedaj. Verjetno se sprašuješ, zakaj neki nisem nikoli pristopil do nje. Verjetno se nisem nikoli počutil dovolj dorasel zanjo ali pa enostavno nisem hotel zavoziti svoje priložnosti. Z njo danes nimam nikakršnih stikov in odkar sem jo nazadnje videl, so minila že vsaj 3 leta. Danes je v meni ostala samo še neke vrste iluzija. Tisto dekle, ki jo Oto Pestner opeva v skladbi »Trideset let«. Dejstvo, da se bom kmalu poročil, me po eni strani veseli, ker svoje dekle ljubim, po drugi strani bo pa moj tako rekoč najlepši dan v življenju tudi dan, ko se bom dokončno odrekel svojim mladostniškim sanjam. Brane, prosim za nasvet.
'Stara sem 27 let in še nisem imela resne zveze. Počutim se osamljeno in ničvredno'
Pozdravljeni! Zelo bi si želela odgovora na moj problem. Stara sem 27 let in moram povedati, da še nikoli nisem imela obojestranskega vzajemnega razmerja. To me zelo mori. Počutim se osamljeno in ničvredno. Imela sem sicer veliko avantur, spoznala sem veliko moških, tudi takšnih, ki so pokazali naklonjenost do mene, ampak kljub druženju do teh moških nisem mogla nikoli ničesar čutiti. Preprosto me ne zanimajo. Ker mi enostavno niso zanimivi. Zaljubim se pa vedno v moške, ki so za mene nedosegljivi oziroma mi ponudijo samo košček tako rečene ljubezni. Po druženju z njimi se počutim še bolj osamljeno. Zelo si želim ljubezni od takšnih moških, čeprav vem, da je ne bom dobila. Nenormalno veliko sanjarim in fantaziram o stvareh, ki se ne bodo nikoli zgodile. Očitno me privlači nedosegljivo in ne razumem, zakaj. Zakaj imam zakoreninjene ene in iste vzorce, ki jih ne znam spremeniti? Ena in ista zgodba. Nisem razvajena, samo želela bi si spoznati nekoga, ki bi imel iste občutke kot jaz do njega. Pravo ljubezen. A je to tako težko? V preteklosti sem jemala antidepresive zaradi anksioznosti in paničnih napadov, ki so v veliki meri bili posledica moje pasivne in neodločne osebnosti. Danes se dobro počutim. Moram povedati, da sem sicer imela srečno otroštvo, nikoli mi ni nič manjkalo. Samo oče je bil nekoliko čustveno odsoten, kar je še zdaj. Mogoče bi lahko to bil razlog. Sicer imam dobro službo in sem atraktivnega videza.
39-letna Mija zaradi tašče zapustila moža
Zlobne, neprijazne, sitne ali vsiljive? Mit o zoprnih taščah, ki grenijo življenja, ni iz trte zvit, saj gre za enega bolj zapletenih odnosov, ki velikokrat pripelje tudi do težjih konfliktov v partnerstvu. Le malo je srečnih posameznic, ki jim tašča predstavlja drugo mamo, a to so svetle izjeme, ki potrjujejo pravilo. Kako sploh vzpostaviti odnos s taščo in kako se vesti v primeru nesoglasij, si preberite v sledečih nasvetih.
'Kako lahko pričakujemo pozitivno življenje, če nenehno le jamramo?'
"Naš čas je omejen. Ne bomo živeli večno. To ni generalka. To je naš prvi in zadnji 'poskus', zato ga moramo že zdaj izkoristiti najboljše kot lahko," pravi knjižna avtorica Stasha in dodaja, da je ena izmed sestavin za čarobno življenje po njenem mnenju ta, da v življenju počnemo to kar nas veseli. "Izpolni si svoje največje želje. Ceni kar imaš, kogar imaš in bodi hvaležen za to. Zavedaj se, da odkritost prihrani čas vsem."
'Po tem dogodku sem dolga leta hotela umreti, nato sem našla svoj smisel ...'
Petra Strelec danes živi s sinom, ki pridno raste, in partnerjem, ki jo ljubi. Čeprav rada opravlja delo sestre v Slovenski vojski in skrbi za pilote in vojake, je vedno čutila, da je njeno poslanstvo več kot le to. Zato se je pri 40 letih odločila za študij psihosocialne pomoči. Bolj kot vse drugo si namreč želi pomagati tistim, ki jih hromi strah in ki so izgubili svojo pot v življenju. To je spoznala, ko je pisala svojo prvo knjigo, ki ji je pomagala spremeniti tudi odnos do sebe in zaceliti stare rane. Kolikor se te lahko zacelijo. Petrino življenje namreč ni bilo lahko. Kot najstniško dekle je postala žrtev posilstva in dolga leta iskala pot iz obupa in teme, v katero jo je potisnil tragičen dogodek. Zaprla se je vase, se borila za anoreksijo in padla v hudo depresijo, iz katere se je s težavo izvlekla šele nekaj let po napadu. "Ko se mi je po dolgoletnih borbah uspelo izvleči iz krize, sem zaživela polno življenje," prizna in nadaljuje: "Danes sem hvaležna za vsako solzo, vsak padec, kot tudi nasmeh, zlomljeno srce, ponižanje, zavrnitev, udarce, vsako bolečino, saj sem prav zaradi vsega tega danes to, kar sem."
Kako se rešiti strahu pred neznanim?
Pozdravljeni! Kako naj se rešim strahu pred zdravniki, roditeljskimi sestanki, množico ljudi ... Strah me je pred novimi stvarmi, okoljem. Hvala.
Kaj je sindrom mrtve nožnice, ki razburja splet?
Gre za resnično zdravstveno težavo ali le za mit, ki zadnje dni kroži po spletnih forumih? O sindromu mrtve nožnice so spregovorili tudi številni ginekologi, ki trdijo, da je vsaka skrb odveč.
Do katere mere morate prenašati ljubosumje v zvezi?
Se tudi vam zgodi, da pridete iz službe kasneje in vas partner zaslišuje, kje vse ste bili? Morda želite na zabavo s prijatelji, pa vam partner to prepove? Ali pa zgrešite partnerjev telefonski klic, on pa posledično kriči na vas, s kom ste bili? Ste se kdaj vprašali, ali je to normalno vedenje v zvezi? Do katere mere morate prenašati ljubosumje v zvezi? Do katere mere se omejiti pri druženju s prijatelji, da se prilagodimo partnerju?
'9 let sem poslušala, da sem grda, iz mene so se norčevali ... Zato sem se začela pretvarjati, da sem druga oseba.'
Pozdravljeni. Na vas sem se odločila obrniti, ker se sama s sabo preprosto ne morem več boriti. Stara sem 18 let in že od nekdaj imam nizko samozavest in sem tudi zelo introvertirana oseba. Moj občutek majvrednosti se je začel že v vrtcu, ko so me otroci zafrkavali iz različnih razlogov, nato se je to nadaljevalo še v osnovni šoli. 9 let sem poslušala, da sem grda, vedno so se norčevali iz mojih neuspehov. Zaradi bojazni, da bi se to ponavljalo tudi v srednji šoli, sem se začela pretvarjati, da sem čisto druga oseba, kot sem v resnici. Seveda je moja maska padla že prvi mesec in spet se je začel občutek manjvrednosti. Vedno so se mi zdeli boljši vsi sošolci, sama pa sem mislila, da sem nič. Tudi slišala sem že, da sem hinavka, hinavcev pa ne mara nihče. Zaradi tega sem postajala vse bolj nesramna oseba in sedaj, v zadnjem letniku, imam občutek, da me ne mara nihče več. Verjetno sem si za to kriva tudi sama. Vedno imam občutek, ko nekdo nekaj šepeta drugemu na uho, da se pogovarjata o meni, o mojem videzu, mojih oblekah. Tudi z ljubeznijo imam težave. Prehitro se navežem na ljudi. Enkrat sva se z nekim fantom spoznala na neki zabavi. Preden je šel, sva se poljubila in od takrat sem vedno mislila, da je tudi on želel nekaj več, vendar on misli drugače. Tudi ko sem dobila fanta, sva bila skupaj le dva meseca, ker sem spoznala, da me vleče za nos in me hoče samo izkoristiti. Nikomur si ne upam zaupati svojih težav, saj imam vedno v mislih, da me bo ta oseba izdala. Nasploh ne zaupam nikomur, tudi staršem ne, ampak vem, da bi ob takih stvareh morali biti ravno starši tisti, s katerimi bi se pogovorila. Tudi nočem tega, da mislijo, da sem samo neka razvajena deklina, ne samo starši, ampak tudi tisti, katerim bi se zaupala. Vsak dan bolj mislim, da sem vse slabša oseba. Pravijo, da se najstniki v teh letih še iščemo, ampak jaz dvomim, da bom kdaj našla svojo pravo osebnost. Hočem le pripadati nekam, nekomu, ki mu lahko zaupam. Velikokrat sem tudi že pomislila, da ne bo nikoli bolje, da bom vedno osovražena oseba, kamor bom šla. Le kako bom nekoč dobila službo? Ali je to iskanje pozornosti, če sem tudi že pomislila na rezanje, celo na samomor? Seveda nisem tega nikomur povedala. Res vas prosim, da mi odgovorite, sicer res ne vem več, kaj naj storim, kako postati boljša oseba, kako se znebiti vseh teh negativnih občutkov okoli mene. Lep pozdrav.
Obupan bralec: Ljudje so začeli govoriti marsikaj, večinoma laži, tudi o meni
Pozdravljen, Brane. Imam težave v zvezi, ki je še zelo sveža. S partnerko se poznava že 8 let. Na začetku sva uživala v seksu, to trajalo je 3 leta, vendar ni bilo resno. Potem sva oba našla vsak svojega partnerja ter prekinila vezo. Trajalo je 5 let. Med tem časom sva hrepenela drug po drugem, prišel je en dan za vikend pred 8 meseci, ko sva se srečala. Takoj je padla iskrica, po enournem pogovoru sva se poljubila. Ugotovila sva, da sva se imela rada že nekaj časa ter si želela drug drugega. V naslednjih 6 mesecih sva se dobivala, se pogovarjala in prišla do zaključka, da zapustiva vsak svojega partnerja in končno po tolikih letih prideva skupaj za večno. To sva tudi naredila. V mojem primeru ni bilo tako težko, ker se z bivšo nisva razumela in sva se dogovorila za razhod. V njenem primeru je bilo to bolj težko, ker sta bila v redu. Potem je bilo vse super, zaljubljenost, seks, naklonjenost, šla sva na morje. Ko sva se pa vrnila z morja, so nastali problemi. Ona dela z bivšim fantom, ljudje so začeli govoriti marsikaj, večinoma laži, tudi o meni. Njo je to zelo prizadelo, začela se je umikati od mene. Govori mi, da ima polno glavo, da se ji je vsega nabralo ter da hoče nekaj časa zase, da se to umiri in pozabi. Imela sva tudi pogovor in mi je rekla, da me še vedno ima rada in si želi isto vse kot prej, vendar ko bo vse v redu. Ampak mene skrbi ta njeni bivši, ker skupaj delata v službi, da je to v bistvu tako zaradi njega, ker še mogoče nekaj čuti do njega, čeprav to zanika, obenem pa ne pove nobene slabe stvari o njem, ter noče, da bi še bilo to zelo javno. Sva pa oba osebi, ki naju v najinem okolišu, ki ni majhen, večina ljudi pozna. Kaj mi svetujete, Brane? Ali je še kaj upanja? Naj vztrajam? Jaz jo ljubim in si jo zelo želim, to tudi ona ve. Hvala za odgovor!
Se je imeti rad res misija nemogoče?
Imeti se rad? Je to res tako težko. Opažam, da je to za marsikoga nemogoče, da raje ostajajo v vlogi žrtve in se ne pomaknejo nikamor. Držijo se v coni ugodja, saj živijo v prepričanju, da je tako najbolje za njih in da ne zmorejo. Vendar pa vam iz lastnih izkušenj povem, da se da čisto vse, če si seveda želimo.
Obupana bralka: Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da nisem dobra žena, mati ...
Z možem sva skupaj že 5 let, psihično in fizično me maltretira. Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da sem vedno v službi, da nisem dobra žena, slaba kuharica, mati, naj ne mislim, da sem lepa, v glavnem, vsega sem kriva ... Zdaj pa me še nadzoruje, s kom si pišem, kam hodim in obtožil me je, da sem v razmerju z drugim človekom ... Veliko možnosti – novih in novih – sem mu dala, stvari pa se samo poslabšujejo, nikoli ni bolje, vse ga moti. Kaj naj naredim – imam še 2 otroka in psihično sem na dnu.
Ko se je zaljubila v 15 let starejšega, nikoli ni pričakovala, da bo naredil kaj takšnega
Spoštovani! Stara sem 22 let in do zdaj v življenju res nisem še imela sreče. Ne na zdravstvenem območju niti ljubezenskem. Slabe novice me spremljajo vsakodnevno že kar nekaj mesecev in res zelo težko zaupam ljudem zaradi vseh izkušenj, ki sem jih v življenju že dala skozi. Potem pa se je zgodilo, da sem spoznala fanta 15 let starejšega od mene. Že pogovorno sem videla, da sva si zelo podobna in ko me je povabil na pijačo, sem tudi seveda privolila. Takoj po kavi mi je napisal sporočilo, da sem njemu res zelo všeč in da bi rad z mano kaj več, če sem za to, ampak sem ga zavrnila, ker nisem hotela zapletati stvari in njemu povedala, da sva lahko samo prijatelja. Po tem sva bila skoraj vsaki dan na pijači in vedno bolj sem se navajala na njega. V sporočilih mi je pisal, kako me ima rad, me pogreša in da bi rad bil z mano, ampak sem mu vedno povedala, da ne, da sva lahko samo prijatelja, dokler ni prišlo do trenutka, ko me je poljubil. Po tistem poljubu pa se je za mene vse spremenilo in odkrila sem res močna čustva do njega, ki sem si jih sama pred samo zelo dolgo prekrivala. Odločila sva se, da bova poskusila in vse skupaj je prišlo že tako daleč, da sva iskala stanovanja, da bi zaživela skupaj, saj pri njemu nisva mogla ostati. Ker pa, kot sem vedno rekla, da je bilo prelepo, da bi bilo res, so se začele težave. Po službi, ko sva bila na pijači mi je povedal, da ga je klicala bivša in da sta se srečala. Povedala mu je, da ga pogreša in bi rada, da se vrne. Pred mano sta bila skupaj že 4 leta, pravega razloga, zakaj sta se razšla, pa ne vem. Rekel mi je, da ga je ganilo, ampak, da me noče izgubiti in da hoče z mano preživeti preostanek življenja. Sedaj, po dveh tednih, ko me je pa poklical, pa mi je povedal, da je on nazaj z njo, da že živi pri njej in da vedno, ko je bil z mano, je mislil na njo. Da ne more zavreči 4 leta zveze zaradi mene. Pred dnevi pa še mi je govoril, da me ljubi. Njegova odločitev me je res zelo prizadela, saj se počutim izdano. In še vedno vsako noč zaspim v solzah in v upanju, da se zbudim in so vse skupaj samo grozne nočne more. Nihče tega od njega ni pričakoval in niti moji prijatelji ne morejo verjeti, kako je lahko bil tak do mene. Zaradi tega sem začela dvomiti v pravo ljubezen in me je res vse skupaj še toliko bolj prizadelo in imam sedaj še večje težave z zaupanjem. Z njim sem si že predstavljala najino družino, katere si res neskončno želim. Počutim se res zelo nemočno in bi rada premagala vse to. Zaradi tega se pa obračam na vas in vaše nasvete.
Kim Kardashian: Vse se je začelo z vročim posnetkom ...
Verjetno ni človeka na tem planetu, ki ne bi že vsaj enkrat slišal za Kim Kardashian. Zdi se, da je bila ta resničnostna zvezdnica, podjetnica in po novem tudi bodoča pravnica, poslana na ta svet, da podira mejnike slave in medijske prepoznavnosti. Danes jo vsi poznajo po vedno skrbno dodelanem videzu, prelestnih oblinah in lastnem resničnostnem šovu, le malokdo pa ve, kdo je bila Kim Kardashian, preden je postala zanimiva paparacem in tabloidom.
'Naj mislim nase ali naj gledam na čustva partnerja in družino?'
Pozdravljen, Brane. Sem mlada mamica z 2-letnim otrokom. S partnerjem sva skupaj že 6 let in pol, od tega skupaj živiva že skoraj 4 leta. Zaradi poporodne depresije in raznih težav, ki jih prinese za seboj rojstvo otroka, sva se s partnerjem začela zelo oddaljevati. S tem mislim, da ne seksava, česar partnerju zelo primanjkuje, ampak meni enostavno več ne paše. Zaradi tega imava veliko težav, že nasploh je partner zelo slab v komunikaciji, ki je za mene ključnega pomena. Problem nastane, ker sem spoznala moškega, ki ima vse lastnosti partnerja in še vse tiste, ki partnerju manjkajo. Zraven njega se počutim več kot odlično in tudi on je povedal, da si me želi ob sebi, prav tako mojega otroka. Kaj naj naredim? Mislim nase in naredim to, kar mislim, da me bo zelo osrečilo, ali naj gledam na čustva partnerja in družino?
'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'
Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.
Branetov nasvet bralki: 'Čimprej proč ...'
Pozdravljen Brane! S partnerjem sva 2,5 leti poročena in imava enega otroka. Živiva daleč od svojcev (živimo v tujini), najin otrok pa je star 2 leti. Odkar sva dobila otroka je najin odnos iz dneva v dan slabši. Neprestano se kregava, delam že nekaj več kot eno leto 40 ur na teden. Vstajam ob peti uri zjutraj in prihajam domov ob petih popoldan, s tem, da se vozim v eno smer 70 minut. Avta namreč nimamo, ker mož misli, da ga ne potrebujemo, čeprav bi lahko jaz tako dnevno 40 minut več spala in prej prihajala po službi domov. Kadar koli sem omenila, da bi delala 30 ur, mi je rekel, da se lahko tudi odseli. Finančno nam sploh ne gre slabo, saj oba dobro služiva. Pred nekaj dnevi sem izvedela, da sedaj on dela 30 ur na teden, ker drugače ne more otroka pripeljati v otroški vrtec, kar sem jaz omenila že lansko leto. Za vikende hodi ven s prijatelji, spi zelo dolgo, kadar je buden je za računalnikom ali pa se briga za sebe. Odkar imava otroka noče spati z menoj in otrokom v isti sobi. Spi v dnevni na kavču. Nimava niti spolnih odnosov. Kritizira me za vse kar naredim, nič mu ne paše in ves čas mi govori, da lahko naredim bolje. Če naredim kaj narobe, mi govori, da sem butasta.Svoj dopust je prodal firmi za denar ne da bi se o tem z menoj pogovoril, tako da sem sama šla z otrokom na morje. On pa mi je rekle, da je to naredil, ker želi, da se sprostim brez njega. Moram reči, da ga starša veliko kličeta in se vmešavata kar veliko kar se tiče vzgoje, kako mora otrok jesti, kako se perejo otroška oblačila in vse to mi je vseeno, če on od mene ne bi tega zahteval, da tako tudi delam. Ker nočem, me začne žalit. Najin otrok je nerad pir njem in kadar smo vsi doma, se za vse obrača k meni. Včasih se joka tako histerično, da me je prav strah. Kakšno je tvoje mnenje glede takšnega obnašanja? Jaz razmišljam o ločitvi. Hvala za tvoje mnenje, zelo rada berem tvoje odgovore.
Tako veste, kdaj moški laže!
Ste opazile, da stiska ustnice, se praska po čelu, ves čas popravlja uro? Njegove geste izdajajo, da ima nekaj za bregom in vam tega ni pripravljen povedati. Prisluhnite njegovi govorici telesa.
Lucija Ćirović spakirala kovčke in odpotovala v Ameriko
Lucije Ćirović se še danes, 20 let pozneje, večina najbolj spomni po njeni vlogi čistilke Fate v priljubljeni nanizanki TV Dober dan. Priljubljena slovenska lutkarica, igralka in komičarka se je od takrat preizkusila v številnih drugih vlogah, med drugim v vlogi tekmovalke v priljubljenem kuharskem šovu Masterchef Slovenija, kjer je dokazala, da se odlično znajde tudi v kuhinji. Zdaj pa je pred njo še en izziv, in sicer se Lucija podaja na prvo solo potovanje čez lužo, kjer jo čakajo številne dogodoviščine, ki jih bo vsak teden delila tudi z bralci portala Zadovoljna.si.
Tako se je bralka zahvalila Branetu Kastelicu
Brane, rada bi se ti zahvalila za odgovor, ko sem ti pisala glede partnerja, ki je začel piti po enem letu. Sva se razšla ...
'Prijatelji mi pravijo, da to ni normalna zveza'
Pozdravljeni. Obračam se na vas, čeprav nerada delim svoje probleme, ampak ne vem več, kaj naj naredim. S fantom sva skupaj skoraj tri leta in od začetka je bil popoln fant. Pokazal je, da ve, kaj je zanj resna zveza, ampak so se kmalu pokazale nekatere težave. Nisva se videla en teden in si je pisal z drugo punco in mi to prikril. O tem sva se kasneje pogovorila in sem mu oprostila, je pa to v meni pustilo malo nezaupanja vanj. Nedolgo nazaj ga je sodelavka povabila, če bi šel z njo nekaj delat, pa sploh ni bilo treba, da je on zraven. To mi je povedal in sem sprejela. Kasneje je bil povabljen na rojstni dan od kolega, na katerem je bila nepričakovano tudi ona. On se ga je napil in pustil, da ga ona objavi na svoja družabna omrežja. Z mano se nikoli ni hotel slikati, kaj šele, da bi objavila sliko kamorkoli. Vmes je že dostikrat končal zvezo, ampak je vedno prišel nazaj. Nazadnje, ko je končal zvezo, je bil razlog, da je prevelika razdalja med nama in spet se je vrnil, ampak sem mu rekla, da naj se sedaj dokaže, če misli resno in ne bo več odhajal. Trudil je kakšna dva meseca in nazadnje, ko je bil pri meni, je rekel, da naslednjič, ko pride, hoče, da so njegove stvari, k jih imam v škatli, zložene iz škatle in postavljene v sobi. To se mi je zdelo nekoliko pretirano, glede na to, da še vedno nisva skupaj. Ne dolgo nazaj me je tudi nadrl, ker mu nisem takoj zjutraj napisala dobro jutro. Če greva kam, vedno plačam jaz, ker nočem, da zapravlja za bencin in še zame. Nikoli pa ne reče, da bo plačal on in vedno jaz, ker se mi ne da biti ves čas doma. Velikokrat mu dam tudi 10 evrov za bencin, saj je med nama 50 km razdalje. Drugi me svarijo, da to ni normalna zveza, ampak si mislim, da sem samo preveč ljubosumna? Vnaprej se ti zahvaljujem za odgovor.
'Žrtve se tako pogosto ne poskušajo boriti s storilcem'
Da je spolna zloraba eden izmed najbolj travmatičnih dogodkov v življenju vsake žrtve, verjetno ni treba posebej poudarjati. Njene posledice so različne in odvisne od dogodkov, ki so se zgodili, in če se žrtve z njimi ne soočijo na pravilen način, imajo lahko velik vpliv na njihova življenja. "Vse žrtve spolnega nasilja pa imajo, skoraj zagotovo, kasneje v življenju take ali drugačne težave z zaupanjem, s postavljanjem mej ter seveda tako ali drugače tudi z intimnostjo in s spolnostjo," pojasnjuje Tina Korošec, socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka. Pogovarjali sva se o tem, kako je videti sam proces zdravljenja in ali nekaj takšnega, kot je spolna zloraba, sploh lahko nekdo povsem preboli.