AvtorBrane Kastelic
'Z ženskami sem imel vedno samo avanture in zdaj me ta preteklost kaznuje'
Brane, lepo pozdravljen. Da kar preidem k bistvu, zakaj pišem. Star sem 37 let z res dobro urejenim življenjem. Res je, da sem zadnjih 10 let prioritetno želel zgraditi kariero in finančno varnost, zatakne se pa sedaj tukaj. Res je, da sem v preteklosti imel večinoma intimne odnose in zgolj avanture z ženskami, s katerimi sem se družil brez obveznosti. Toda vedno sem vsaki iskreno povedal, preden sva se zapletla, da me resno razmerje ne zanima. Razen približno 12 let nazaj sem imel resno razmerje dve leti. Že od nekdaj se zavedam, da je ženskam moja bližina všečna, kot pravijo same, sem iskana "roba". Pred kratkim sem spoznal super punco, s katero sva sedaj skupaj štiri mesece. Odgovarjava si tako telesno kot karakterno in energijsko. Na njej mi je vse všeč (upam, da je tudi njej na meni). Pozna mojo preteklost in ve, da nisem bil nikoli v resnem razmerju. A vendar me ta preteklost sedaj kaznuje. Najino krasno razmere so načeli zlobni jeziki, predvidevam, da iz zavisti. In čutim, da se moja punca, ki mi sicer zaupa, boji, da se zgolj igram z njenimi čustvi, kar nikakor ni res. Da še poudarim bistvo, stara je 24 let. Torej je mlada za razliko od mene, ki štejem 37. Je pa res, tako pravijo ženske, ne jaz, da izgledam simpatično. Zelo rad bi, da bi mi zaupala in razumem, da je še dokaj mlada in si vse vzame preveč osebno. Vem, da marsikatera ženska, seveda tudi moški, gre preko trupel za dosego svojega cilja, zato res upam, da mi boš podal svoje mnenje in nasvet, da situacijo rešim sedaj, dokler še lahko. Punca je resnično prijetna in me osrečuje, a vendar se bojim, da če nekako ne bova našla kompromisa glede zlobnih čvek in obrekovanja (saj veš, iz muhe nastane slon), da bova .... Hvala za odgovor in lep pozdrav, Idealist
50-letna Slovenka: to je razlog, zakaj pri moških ne ostane do jutra
Pozdravljen! Moj problem je dokaj neobičajen. Sem v zgodnjih 50 letih in po nekaj daljših razmerjih živim sama. Malo pozno, pa vendar sem končno res začela uživati v spolnosti, v srečanjih brez obveznosti ... Vseeno si želim spoznati nekoga, ki bi bil ob meni na stara leta. Vedno, ko pride do tega, da bi lahko pri nekom ostala do jutra, me zgrabi velik strah. Dostikrat se namreč zgodi, da dokaj glasno smrčim. Pojma nimam, kako moški reagirajo na to, vsekakor bi bilo meni osebno neznansko neprijetno v taki situaciji. Predstavljam pa si tudi, da bi to marsikoga že na začetku odgnalo. V bistvu sploh ne vem, kakšno vprašanje bi ti zastavila ... Verjetno bi rada le eno pametno moško mnenje. Lep pozdrav!
Bralka iskreno: 'Stara sem 26 let in še nisem imela spolnega odnosa.'
Pozdravljen, Brane. Stara sem 26 let in še vedno nisem imela spolnega odnosa. Imela sem fanta, bil je spoštljiv, prijazen, nežen ... Vse, kar si vsaka ženska za prvi spolni odnos želi. Šla sva narazen, ker mislim, da ga nisem smela več zadrževati pri tem. Sramujem se svojega telesa. Zdaj, ko sem že nekaj let sama, pa se bojim iti v novo vezo, saj mi je zelo sramotno povedati novemu partnerju, da pri teh letih še nisem imela spolnega odnosa. Ne vem, kaj naj naredim. Sama si želim spolnega odnosa, vendar me je strah odziva novega partnerja. Prosim, pomagaj mi s kakšnim nasvetom, kako do boljše samozavesti.
Obupana bralka: 'Med seksom ima težave z erekcijo, kaj naj narediva?'
Zdravo, Brane! Nate se obračam, ker sem obupana. Stara sem 28 let, moj partner pa je dve leti starejši. Uradno sva kot par skupaj pol leta. Zelo se imava rada, vse je super, razen ene stvari – seksa. Naj že na začetku povem, da sva tudi sodelavca, v službi sva se tudi spoznala. Že na začetku sva se dobro razumela, si pomagala, klepetala med pavzo. Po nekaj mesecih mi je priznal, da je noro zaljubljen vame, a da si ne dela utvar, da bi lahko med nama kar koli bilo. Sprva sem ga na lep način "odslovila", saj takrat res ni bil moj tip moškega, a sem mu po nekaj tednih vseeno dala priložnost in ugotovila, da mi je všeč. Nekako sva začela, tudi spolnost je bila na začetku kar v redu, čeprav je je bilo za moj okus premalo. Sama sem zelo seksualna oseba, obožujem seks in oralo, v seksu res uživam in mi je pomemben. In moram omeniti, da sem tudi videti precej dobro. No, težave pa so se začele malo kasneje ... Dandanes je situacija takšna. Ko sva oblečena in se poljubljava, mu penis zelo stoji (večkrat tudi da pobudo). Prav tako med predigro (ima več predizlivov). Prav tako, ko ga oralno zadovoljujem ... Ko pa seksava, mu vmes "pade dol". Oba sva zelo razočarana. Sicer pravi, da ga zelo privlačim, ampak vse to počasi načenja mojo samozavest. Poleg tega ne gleda veliko pornografije in omenil je, da ima včasih težave, tudi ko se želi samozadovoljevati. Naj omenim še, da kar veliko kadi in ima mogoče nekaj kilogramov preveč. Aja, pa še to, jaz sem veliko bolj izkušena glede seksa. Mene nič ne moti, zelo ga ljubim, vedno me zadovolji, tudi drugače kot s penetracijo. Je pa res, da je njegova mama zelo bolna, hudo mu je, a tako je bilo tudi takrat, ko sva se spoznala, pa ni bilo težav z erekcijo.
Obupana bralka: 'Če bi doživela orgazem, bi verjetno vedela, kajne?'
Pozdravljen! Pišem, ker sem že na robu obupa ... Stara sem 22 let. S fantom sva skupaj že štiri leta in ga imam najraje na svetu, on pa mene. Imava popolno zvezo oz. bi bila popolna, če jaz ne bi imela težav s seksom in doseganjem orgazma. Naj najprej povem, da uživam v vsem, kar je povezano s seksom, fant me v postelji obožuje, seksu nikoli ne rečem ne, rada eksperimentiram, sem odprta. Zanj sem idealna punca, kar se tega tiče. Če le ne bi imela sama težave. Nikakor ne morem doseči orgazma in mislim, da ga še nikoli nisem. Ne klitoralnega ne vaginalnega. Mogoče sem bila kdaj zelo blizu klitoralnemu, ampak če bi doživela orgazem, bi verjetno vedela, kajne? Fant se z mano ukvarja na vse načine, če želim, imava neskončno dolge predigre, toliko se ukvarja z mano, da mi je že kar nerodno. Med predigro uživam, zelo. Ena od stvari, ki me zelo čudi, je na primer ta: ko mi jo liže, sem ves čas na robu orgazma, resnično uživam in si mislim, to je to. Potem pa kar naenkrat draženje postane preveč intenzivno in mi ne paše več. Čisto vsakič ista pesem. Si predstavljaš, kako sem žalostna, da niti klitoralnega orgazma (ki naj bi ga bila sposobna skoraj vsaka ženska) ne morem doživeti? Tudi če se sama božam in masturbiram je isto. Najprej nor užitek, ki potem razvodeni ali pa me začne vse skupaj preveč dražiti. Seveda je jasno, da o vaginalnem orgazmu lahko samo sanjam. Res si želim tega, ker si mislim, da bi v tako lepem odnosu spolnost morala biti nekaj, kar ga le krasi, ne pa otežuje. Težava je tudi, da ima fant velik in debel penis in me velikokrat boli, ko prodira vame. Če imam srečo, me boli le na začetku, ponavadi pa tudi vmes. Bolečina ni močna, me pa vseeno moti. Boli me tudi, če mi ga ne da globoko. Oh, in naj ob tem dodam, da z vlažnostjo nimam težav. Vedno sem tako mokra, kot bi doživela 5 orgazmov. Vsakega nasveta bom zelo zelo vesela. Za začetek bi bil zame dosežek že to, da bi doživela klitoralni orgazem. Hvala za odgovor, Ženska
Bralka iskreno: 'Tako zelo si ga želim, v karanteni sem si ga še bolj, njemu pa ni do tega.'
Živijo! S fantom sva skupaj dobra 4 leta in medtem, ko sva na začetku sva normalno seksala, pa sedaj ne vem, kaj mu je, ker noče seksati. Vedno, ko mu povem, da si ga želim, me odvrne. Če sem ga v zadnjem mesecu prosila 4x, me samo enkrat ni odvrnil. Tako zelo si ga želim, v karanteni sem si ga še bolj želela, vendar njemu sploh ni bilo do tega. Raje mu sploh ne omenim, da si želim, saj vem, da me bo zavrnil in bom žalostna. Pa čeprav ob njem pogledam kakšen film, kjer so seks scene, ga sploh ne gane misel na to, da bi. Če že seksava, pa samo par minut, dokler mu ne pride in potem reče, da bo druga runda in na koncu o tej ni duha ne sluha. Naj omenim, da sploh noče iti dol, niti poskusiti položaja 69. Ne vem, kje tiči problem. Anikaaa
'Že nekaj let sem ljubica poročenemu moškemu'
Brane, pozdravljen, k tebi sem se obrnila po nasvet, saj sem zgodbe, podobne moji, že zasledila. Sem ljubica poročenemu moškemu. Že nekaj let. Enkrat sem ga že zapustila. Ker sem spoznala moškega, ki je z menoj želel imeti pravo razmerje. A se je izkazal za vse prej kot zglednega. Tako, da sem se ga stežka otresla. Poročeni se je takrat zame začel boriti kot še nikoli poprej. Obljubil je, da se bo ločil, ker me ljubi, a da rabi nekaj časa. Rok si je postavil sam. Sama ultimatov ne maram, zato jih nisem postavljala. A vidim, da bi jih morala. Rok, ki ga je postavil, je pretekel. V tem času ni storil nič kaj dosti. Vrnila sva se na staro pot, še vedno sem le ljubica in še vedno je poročen. Korona je bila voda na njegov mlin, saj se v času zaprtja nisva videla in je vse skupaj uporabil kot razlog, da lahko z ločitvijo zavlačuje. Kar me je precej potrlo. Začela sem pritiskati nanj, a nič kaj ne kaže, da bi kaj storil. Le prazne besede in obljube. Večkrat dobim pod nos, da sem ga prevarala in je še vedno ranjen ter rabi čas. Kakšno rano s svojim ravnanjem povzroča meni in kako neiskren je do žene, ki jo dolga leta vara, sploh ne pomisli. No, verjetno živi z njo čisto normalno življenje. Meni pa meče pesek v oči, kako trpi v zakonu. Misliš, da ima smisel vztrajati, čakati? Naj poskusim z ultimati? Ker zlepa nič ne dosežem. Kaj meniš, kaj naj storim? Hvala za nasvet.
Slovenka iskreno: 'Seksala nisem že 8 let in tega me je sram.'
Dragi Brane, nič nimam proti seksu in moškim, in kolikor se spomnim, hehe (bolj žalostno se smejem), sem, ko sem zadnjič imela spolni odnos, zelo uživala. Spomin nanj bledi, saj se je to zgodilo, verjel ali ne, pred dolgimi osmimi leti. Imela sem 31 let. Zdaj se bližam štiridesetemu letu. In me je strah, da ne bom nikoli več imela spolnega partnerja. Nisem ne lepa ne grda ženska. Ne suha ne debela. Ne ritasta ne joškasta. Ne kratkonoga ne dolgonoga. Nič nikjer na meni ne izstopa. Moški me ne vidijo. Ne pogledajo. Gledajo skozi mene. Noben me ne nagovori, se mi nikjer ne približa kot moški. Kot me ne bi bilo. V mlajših letih se je tu in tam zgodilo, a interes ni bil zame, ampak za seks. Do 31. leta sem imela samo dve krajši razmerji, ki sta se končali po nekaj mesecih z mojim strtim srcem. Oba fanta sta me zelo grdo zapustila. Skoraj vsakič, ko sem potem spala z moškim, je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Ni jih bilo veliko, ker sem večino zavrnila, saj mi je bilo jasno, da bo tako. Zdaj noben ne pokaže nobenega zanimanja niti za seks z menoj. Sprašujem se, ali bi sploh še znala seksati. A bolj kot to me skrbi, da se ne bom nikoli omožila in imela družine, čeprav sem si oboje od nekdaj želela. Mi lahko pomagaš, svetuješ. Ker sem samopomoči v svojem spolnem življenju sita, kljub temu, da si redno uspešno in hitro pomagam sama. V naprej najlepša hvala, tvoja redna bralka AB, ki pred drugimi skriva, da živi brez seksa, ker jo je tega sram in je prepričana, da bi jo imeli za nenormalno.
Slovenka priznala: klic njegove bivše ljubice ji je odprl oči
Pozdravljen, Brane, brati sem te začela 2,5 leta nazaj. Zakaj šele takrat? Zato ker sem dobila klic njegove bivše ljubice, ki mi je odprla oči, kdo sploh je moj dolgoletni fant, in mi takrat sesula moj svet. Vse, v kar sem mu do takrat verjela. Naj povem, da je bil moj prvi fant, da sem ga poznala celo otroštvo, da sem poznala sicer njegovo zgodovino jebača, ampak, ja, zmotno mislila, da sem ga spreobrnila. Takrat bi zamenjala identiteto, prevrtela leta nazaj. Naj še malo več povem o njem, ker hočem in želim, da se več piše o takih moških, ker hočem, da ga prepoznate oziroma njemu podobne. Je zelo komunikativen, prijazen do drugih, želi biti v središču pozornosti. Rad daje nasvete oziroma se zgraža nad drugimi, ki varajo. Vedno je tudi poizvedoval, če sem s kom bila, ko sem kam šla z družbo, in ne, to ni bila, kot sem zmotno mislila, ljubezen do mene, to je bilo samo nezaupanje, ker je on to počel. Odprl je tudi svoj s. p. in moje zmotno mišljenje je bilo, da zelo pridno dela, denarja pa od nikoder, ker mi je znal to prikriti oziroma opisati, kako so mu naročniki dolžni. Vedno je bil brez denarja in nikoli ni imel časa, ker je delal, pa tudi telefon je vedno skrival, češ da je osebna stvar. Priznam, da sem bila naivna in zdaj sama odgovarjam za vsa svoja dejanja, ker sem ga prenašala in mu posojala denar, ki mi ga še vedno ni vrnil. Bil je in je še vedno odličen lažnivec, niti njegovi prijatelji niso vedeli, da živi večplastno življenje. Ne iščem več odgovorov, zakaj mi je to naredil, me pa jezi, ker noče popraviti napake, in sicer vrniti denarja. Zdaj se še na telefon ne javi več. Včasih je dal kakšen beden izgovor, da zapira s. p., da išče službo. Naj povem, da sem izvedela, da to dela še naprej, in tudi ko sva nehala, se je po nekaj mesecih prijavil na znano spletno stran za zmenke. Ko prebereš njegov opis, bi ga poročila, če ne bi vedela, kdo je. Pišem ti pravzaprav zato, ker bi najbolj rada druge opozorila, da bodite previdne, s kom se podajate v zvezo, in pazite na svojo denarnico. Po enem letu sem spoznala super fanta, s katerim sem v zvezi že 1,5 leta. Ne rečem, da nimam kdaj težav z nezaupanjem, da se kdaj ne spreva in da pazim na svoje finance. Zgodovine ne morem spremeniti, sem se pa veliko naučila iz nje. Prosim, piši več o teh ''tičih'', in drage punce, ne zapravljajte življenje za tiste, ki niso vredni ljubezni. Tebi, dragi 40-letni piškot iz prelepe Gorenjske pa, kar daješ, to boš tudi dobil! Večna optimistka.
'Odnosa pravega nimava že več kot dve leti, prav tako spolnega odnosa ...'
Brane, prosim za pomoč pri najinem zakonu. Z ženo sva skupaj že 20 let, od tega poročena 15 let in imava dve prekrasni hčeri. Najstarejša je že polnoletna, mlajša še osnovnošolka. Mlada sva imela otroke in šla živet na svoje. Pred desetimi leti zgradila novo hišo, službe okej, otroci tudi. Res pa je, da sem od gradnje naprej bil zelo malo doma, saj sem veliko stvari pri hiši opravil sam. Pred petimi leti sem pustil službo in odprl svoje podjetje. Zraven imamo še kmetijo, ki smo jo podedovali in celo preuredili, se preusmerili in iz nje naredili že pravo blagovno znamko. Od kraja je bilo kar zafrknjeno, sedaj imam kar dokaj v redu promet in se da preživeti. Res pa je, da je včasih dela tudi 16 ur na dan. Ampak jaz sem bil že od malega navajen trdo delati in mi to ni težava. Ampak brez mojega trdega dela in trgovske iznajdljivosti ne bi imeli tega, kar imamo. Edini problem je, ker je treba včasih tudi v nedeljo delati, ker drugače ni časa ali lepega vremena. Sedaj, ko smo vse postorili in zgradili, pa ni več toliko dela, samo tekoče delo. Zmeraj smo si dvakrat, trikrat letno vzeli čas tudi za dopust. Zakon je bil dokaj v redu do pred nekaj let, ko sva se odtujila. Žena pravi, da sem bil včasih tečen, zadirčen in sem se kdaj zadrl na njo. Ona pa nič ne vidi, kolikokrat se je ona drla na mene. Odnosa pravega nimava že več kot dve leti, prav tako spolnega odnosa nimava več kot dve leti, ker ne pusti, da se je sploh še kdaj dotaknem. Čutim, da sem se ji tako zagabil, da mi sploh ne pusti več dotikov. Ona si je našla hobi planinarjenje.
Bralec razkriva: 'Odpeljal sem jo domov in sledila je nepozabna noč ...'
Po ločitvi sem nekaj časa letal od cveta na cvet, predvsem sem iskal pravo osebo, ki bi zapolnila mojo dušo in zadovoljila potrebe po seksu. Po 5 letih sem jo srečal na enem od portalov, odprta in pametna, zrela in željna veliko novega. Tudi njo je dušil zakon in se je ločila približno istočasno kot jaz. Sledili so dolgi pogovori preko telefona, računalnika, tudi po več ur sva klepetala in prav kmalu je naneslo, da sva tako tudi seksala, saj sem bil v tujini. Po slabih 4 mesecih sem se vrnil v domovino in me je pričakala. Odpeljal sem jo domov in sledila je nepozabna noč, ki se v bistvu sploh še ni končala ali pač. Vse od takrat živiva skupaj in uživava življenje kar se da. Seksala sva tudi po 3x na dan, prvo leto sva si označevala in številka je presegla številko sedemsto. Pa da ne bo pomote, vedno sva bila zadovoljena oba, poskrbela sva za to. Raznolikost seksa se je očitno obrestovala, saj sem dobil, oprotite izrazu, najbolj 'fukiš' žensko na svetu. Tudi naslednja leta ni bilo dosti drugače, vse do lani, ko se mi je libido zmanjšal. Niti sam ne vem kaj se je zgodilo, preprosto se mi ne da več. Zvečer sem zaspan, zjutraj se mi ne da, čez dan je kaj drugega bolj važno. Kaj misliš Brane, je z mano vse v redu? Sedaj seksava samo še 1x na dan, včasih sicer tudi 2x, ampak ni to več to. Pogrešam, oziroma pogrešava, tiste nore dni. Kljub najinim letom, sam imam 60 let, draga pa 55, se mi to ne bi smelo zgoditi. Kaj misliš, me bo povsem minilo?
Lili iskreno: 'Vedno bolj si postajava odtujena, med nama se vedno bolj pojavlja tišina.'
Zdravo, Brane! Berem redno tvoje odgovore in zdiš se mi zelo prezimljen, realen in pameten, zato sem se odločila, da ti tudi jaz nekaj napišem oziroma prosim za nasvet. Stara sem 45 let, partner 6 let manj, v zvezi sva pa 9 let. Iz prejšnjega zakona imam enega najstniškega otroka, ki ga je partner sprejel kot svojega, skupnih otrok nimava. S partnerjem se razumeva, je zelo priden, delaven, odgovoren in še bi lahko naštevala. Kar me moti je pa pomanjkanje "akcije" v najini zvezi. S tem mislim neke spontane dogodke, izlete oziroma karkoli, samo, da se gre od doma in da se nekaj dogaja. Poleti gremo na morje za 14 dni, pa še to se mu zdi predolgo, in to pa je tudi vse na letni ravni. Ta dopust po navadi izberem jaz, lokacijo, hotel ali apartma, njemu je vedno vseeno kam se gre, ne izrazi nobene želje, kot da ga nič ne zanima razen službe. V bistvu je najbolj srečen, da lahko gre v službo in ko pride plača - plača položnice in kredite, jaz pa smisel življenja vidim povsem nekje drugje. Vedno bolj si postajava odtujena, med nama se vedno bolj pojavlja tišina. Rada bi več proaktivnosti z njegove strani, zakaj moram vedno jaz predlagat izlet, dopust oziroma karkoli drugega on pa nikoli nič. Je bolj tih, nikoli ne pove kaj si želi, jaz pa lahko samo ugibam oziroma zdaj po tolikih letih tudi že vem. Tako predvidljivo je vse v najini zvezi, dan je enak dnevu in to me zelo žalosti. Tudi prijateljev nima, noben njegov prijatelj v vsem tem času ni prišel k nam na obisk, on pa tudi v tem času niti sam ni šel kdaj ven ali kaj podobnega. Je pa zelo dober človek, ne bi ga rada izgubila za nič na svetu, rada ga imam, življenje z njim pa postaja vedno bolj " tečno". Tudi jaz se zapiram, ne družim se več, čeprav sem včasih življenje zajemala s polno žlico, enostavno se mi več ne da. Ne da se mi biti večni organizator nečesa, hočem, da se tudi mene kdaj s čem preseneti. Je z mano kaj narobe, sem preveč zahtevna? Vem, da tudi jaz nisem idealna, imam hibe tako kot vsi, vendar, kaj mi predlagaš? Hvala ti in lepo bodi, Lili.
Obupan bralec: 'Šlo je tako daleč, da je zahtevala slike kje in s kom sem.'
Brane zdravo! Sem mlad fant star 26 let. Pred letom dni sem spoznal zelo čedno 2 leti starejše dekle z otrokom. S prva sem mislil, da jo bom imel le za zabavo oz. jo grdo povedano izkoristil, saj si nisem predstavljal, da bi prevzel drugega otroka. Takrat je bil otrok star le nekaj mesecev. Njegov oče naj bi po tem, ko je zanosila, popolnoma spremenil odnos do nje in je morala oditi. Začela sva se dobivati in hitro sem ugotovil, da je super punca. Ima zelo lepe/življenjsko pomembne vrline (zvesta, ljubeča, poštena in nasploh naredi iz mene boljšega človeka, krasno se ujameva tudi v postelji). Prav tako je tudi odlična mati in se skupaj res dobro ujameva ter uživava. Čez čas sem se nje in otroka navadil ter redno hodil tja tudi po več dni skupaj. Kmalu pa sem pri njej začel opažati veliko ljubosumja, nezaupanja. Imela je v preteklosti partnerja, ki jo je prevaral in menim, da jo je to zaznamovalo. Pričela je z rednim pregledovanjem mojega telefona, vseh socialnih medijev, šlo je celo tako daleč, da je zahtevala od mene slike kje in s kom sem, ko sem odšel ven s prijateljem na pijačo. Blokirati sem moral tudi kakšno prijateljico in sošolko. V nekaterih primerih je bil sum mogoče opravičen (našla mi je tangice od druge ženske za omaro vendar so te bile tam že zelo dolgo in sem na njih pozabil). Poleg tega še vedno nisem mogel sprejeti otroka s katerim mi je bilo zelo narodno, če bi me slučajno z njim videli znanci ali bog ne daj starši, sorodniki. Ko sem bil pri njej me sicer ni motil in sva se z njim ujela. Ona je seveda že kazala željo, da otroka spozna tudi moja družina. Njo sem jim že predstavil, večkrat ampak vedno samo. Na zadnjem obisku pa mi je prekipelo. Malo sva spila nakar dobil sporočilo od prijatelja. Popolnoma nedolžno. Vzela mi je telefon brez vprašanj, prebrala sporočilo in nato še vse, kar se preveriti da. In ker sem všečkal sliko neki znanki mesec dni nazaj je ponorela. Vrgla je celo telefon vame in povedala, da v takih primerih pogreša bivšega. Zelo grdo. Zjutraj sem spakiral, ne da bi vedela, ter šel. Od tega je minilo 5 dni, zelo jo pogrešam in bi bila odlična partnerica za celo življenje vendar ne vem, če to pretehta ljubosumje in moje občutke do drugega otroka. Res ne vem, kako naj se odločim. Z njo sem srečen, vendar me skrbi, da bo ljubosumje vedno poleg, mogoče celo še bolj naraslo. Prav tako vidim, da moja družina ne podpira te zveze kljub temu, da mi prepuščajo, da se sam odločim in se ne vmešavajo. Prav tako si želim še kakšnih potovanj in podobnih uživanj, ki pa jih otrok omejuje. Menim, da sem še vedno kolikor toliko mlad in bi lahko našel žensko brez otroka in z manj ljubosumja. Kljub temu, da pred njo v življenju nisem našel takšne kot je ona. Bojim se, da je tudi ne bom. Brane pomagaj mi prosim kako naj se odločim. Lep pozdrav in hvala za pomoč.
Ker ni kazal želje po seksu, je odprla njegov telefon in odkrila nekaj, kar jo je popolnoma šokiralo
Pozdravljen, Brane! S partnerjem živiva skupaj 8 let. Oba sva stara 39 let. Pred dvema letoma sem zanosila in imava fantka. Problem je pa naslednji. Absolutno mi ni jasno, kako sem lahko sploh zanosila, saj zadnja tri leta skorajda nimava spolnih odnosov. Prej pa sva bila precej aktivna. On trdi, da ni nič narobe, da je v stresu, težave v službi ipd. Imela sva zelo velik prepir leto nazaj, bila sem se pripravljena ločiti, saj tega nikakor ne razumem, počutim se krivo in čisto nezaželeno. Prepričana sem, da sem tudi sama kriva, ker sem se zredila. Trudim se shujšati, vendar me to dotolče, in spet jem, ker se tako počutim bolje. Bila sva celo 13 mesecev brez spolnih odnosov. Takrat je rekel, da je bolan, da ima težave s prostato in črevesjem, da me ni hotel obremenjevati. Tako da sem se počutila grozno, ker mu težim. Nakar je bil pri zdravniku in je vse brez problema. Nekako se je potem potrudil, da sva celo seksala 1x na mesec. Kar pa je meni še bolj zoprno, ker imam občutek, da je primoran in ga zdaj tudi odbijem, če se približa (kar je zelo redko). Tudi pri higieni je grozno. Dobesedno ga moram napoditi v kopalnico, da se stušira. Če bi bilo po njegovo, bi se tuširal prav tako 1x mesec. Drugi oziroma tretji problem pa je ta, da ko je doma, ves čas visi na telefonu. Tudi ponoči, res non-stop. To me neznosno jezi. Pravi, da gleda neke smešne posnetke, pa razne Discoveryje itd. Sinoči pa sem odkrila nekaj, kar me je čisto šokiralo. Sicer normalno se mi zdi, da se pogledajo tu pa tam pornografski filmi, vendar to je 'too much'. Ko je zaspal, sem pregledala zgodovino na telefonu, in ugotovila, da gleda pornografijo čisto VSAK DAN (zadnjih 6 mesecev, kar sem zasledila zgodovino). In to večkrat na dan. Tudi do 5-6-krat dnevno. Nikakor mi to ni jasno. Sem totalno zmedena. Sploh ne vem, kako naj ukrepam. Ni mi do tega, da bi razdirala zvezo, vendar ne želim takega življenja.
'Že dva tedna živim v šoku. Moj mož je gej!'
Pozdravljen, Brane. Že dva tedna živim v šoku. Življenje se mi je dobesedno obrnilo na glavo. Moža, s katerim sva poročena dobrih šest let, sem zalotila, ko se je samozadovoljeval, medtem ko je na svojem prenosniku gledal gejevsko pornografijo. Tako je bil zagledan v ekran, da me ni slišal in videl, dokler nisem zgrožena kriknila in zbežala iz dnevne sobe. Jaz imam 32 let, on 37. Otrok še nimava, ker me je vsakič, ko sem začela pogovor o tem, prepričal, da še ni čas in da naj še kakšno leto življenje uživava sama. Mož prisega, da ni gej in da ni nikoli prej naredil nič podobnega. Trdi mi, da ga je premagal firbec. In da me nima nič manj rad, kot me je imel, ko sva se spoznala. In da želi za vedno ostati z menoj. Ne verjamem mu in marsikaj mi je zdaj bolj jasno. Ne morem reči, da sem sumila, da je gej, je pa res, da je njegov najboljši prijatelj, s katerim sta v študentskih letih delila stanovanje, gej in tega nikoli ni skrival. Tudi en od njegovih sodelavcev, s katerim se veliko druži, je gej. Najin seks, na katerega zdaj niti ne pomislim, ker se mi upira, je bil povsem ok, ga je bilo pa za moje potrebe in želje premalo. Enkrat, največ dvakrat na teden. Tako je bilo, odkar živiva skupaj. Res mu ne verjamem, da ni gej. Zakaj prisega, da ni gej, če je? Zakaj se je poročil z menoj? Naj se ločim? Rada ga imam. Tudi zato, ker je čudovit življenjski sopotnik, ki mi nikoli z ničemer ne teži. Vsi moji prejšnji partnerji so bili ljubosumni. On nikoli. Pomagaj, prosim. Šokirana, zmedena in nesrečna.
'Kaj bi naredila, če bi ti moški rekel, da bi bil tvoj prijatelj (samo zato), ker bi rad seksal s teboj?'
Brane, pozdravljen. Zanima me tvoj pogled na prijateljstva med žensko in moškim. Je z ene strani vedno neko upanje? Če se prijatelja zapleteta in seksata, ali je možno ohraniti prijateljstvo? Ali drži, da če se pomenita, da kar sta storila, ni bilo pametno, je to ponavadi le z ženske strani, moški pa še vedno upa, da se bo kdaj spet kaj zgodilo? Zakaj tako skrivnostno skrivate čustva in ne priznate ženski resnice? Jaz sem na račun tega izgubila prijatelja. Zaradi kozarca vina preveč! In sem ugotovila, da je on že dlje časa na to čakal, tako da sem ga precej razočarala. Prej pa niti slutnje o tem, da bi on kaj drugače gledal name. Zanima me tvoj pogled na to. Hvala, lep dan, zmedenka.
Bralka iskreno: 'Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje ...'
Dragi Brane, oglaša se še ena, ki potrebuje nasvet oz. mnenje. Namreč, zelo rada prebiram tvoje super in modre odgovore. Da najprej opišem situacijo. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami, bilo je veliko nasilja (psihičnega in fizičnega) in alkohola, v nekem trenutku so me starši tudi zavrgli (in nato vzeli nazaj). Kljub razmeram sem s super ocenami končala srednjo šolo, se osamosvojila pri 19ih, končala fakulteto ob delu, nato pa s trdim delom zgradila zavidljivo kariero. Nato sem med korono spoznala čudovitega moškega. Do zdaj sem imela nekaj krajših vez, v katerih me, roko na srce, ni imel nihče zares rad. Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje (dokler mi ni "potegnilo" in sem jih zapustila). No, tale zadnji je povsem drugačen: pozoren, ljubeč, skrben, inteligenten in delaven, tudi seks je čudovit. Problem pa je - v meni, natančneje v moji glavi. Boš rekel, težave v paradižu? Na kratko, skrbi me vse. Če seksava "samo" 1x na teden (kar mi je sicer dovolj), me že skrbi, da mu "mogoče ni tako zelo do mene". Ker je on zelo simpatičen, zgovoren in postaven, me seveda skrbi, da ga dekleta obletavajo (kar je verjetno objektivno res) in da me bo zapustil (kar verjetno objektivno ni res). Kar me še posebej spravlja v grozo je to, da sem par tednov nazaj izgubila službo (jap, korona), on pa je želel, da se preselim k njemu. Kar sem tudi se - trenutno on plačuje vse stroške in je izjemno skrben. Jaz pa se sekiram, ker ne prispevam v skupen proračun - dokler ne dobim službe, takrat pa mu želim povrniti vse stroške, ki jih je imel z mano (čeprav on ni za to in pravi naj me ne skrbi). In si lahko predstavljaš, da je ta moj "seznam za sekiranje" z večinoma namišljenimi razlogi, zelo dolg. Besno pošiljam prošnje in iščem delo. Sem sredi 30ih, on ravno tako, in če sem poštena, je ta zveza zaenkrat idealna. Skupaj sva par mesecev. Ne želim ga obremenjevati z vsem tem (on sicer ve, kakšno otroštvo sem imela), še najmanj zganjati histerijo, ljubosumje ali brskati po njegovih stvareh. Ljubim ga do neba in nazaj, pa tudi oba se zelo trudiva en za drugega na vseh področjih. Kako naj se znebim sekiranja? Se imam na sumu, da trpim za "sindromom zapuščenosti" zaradi težav v primarni družini, zaradi katerih s svojimi starši skoraj ne govorim več. Sem dokaj prepričana, da me ima moj čudoviti moški zares rad (BTW, tudi kuha čudovito!), hkrati pa me je strah, da bom vse zaje*ala ali ga po nesreči prizadela. Skoraj vsak dan mi pove, da me ljubi, mene pa potiho razjedata strah in dvom. Kaj mi lahko svetuješ? Zaskrbljen pozdrav, Muca
Obupana bralka: 'Naj zapustim fanta, s katerim sem 7 let, zaradi 2 mesecev z drugo osebo?'
Živijo, Brane! Pišem, ker sem popolnoma razdvojena in potrebujem objektivno mnenje. Sem študentka, stara 23 let, in s fantom sva skupaj že 7 let. Imava kar pestro razmerje, mislim, da sva dala čez veliko ovir, ki bi marsikoga že ločile. Od varanja, laganja, "norenja". Vendar sva vztrajala skupaj, ker sva se imela rada, sva vajena drug drugega in bilo je lažje ostati, kot pa oditi. Enkrat sva poskusila, vendar nisva dolgo zdržala narazen. Bila so tako lepa, polna smeha in ljubezni (sploh v začetnih letih, tista prva čustva) kot tudi slaba obdobja in posledično sem velikokrat že razmišljala, da to ni to in kako rada bi končala ... Pa so spet prišli lepši časi. V zadnjem letu in pol pa sem ugotovila, kako si postajava različne cilje, kako bi jaz nekako napredovala, šla v svet in življenje, izkusila stvari, on pa je zapečkar. Zelo me je prizadelo in vplivalo name to, da je raje ob koncih tedna popival s prijatelji, kot pa da bi z mano preživljal čas in negoval dolgoletno razmerje, saj se zavedam, da če nič ne vlagaš notri, postane prazno. Večkrat sem ga opozorila, da mi bo enkrat dovolj, če me bo jemal za samoumevno. Vedno sem predlagala, kaj bi lahko počela in kam šla ter koliko bi mi to pomenilo in bi bilo dobro za naju, vendar je vedno našel izgovor, zakaj ne more (delo doma, faks ...), a potem je bil s prijatelji. Še posebej mu zamerim, da je to počel v obdobju, ki je bilo zame zaradi osebnih razlogov zelo težko. Sedaj pa sem se čisto nepričakovano zapletla s fantom, ki ga sicer poznam že več kot 3 leta. Z njim mi je tako zelo lepo, je zabaven, pameten in kar je najpomembneje, ima enako mišljenje o življenju kot jaz. Z njim doživljam čustva, za katere sem že zdavnaj pozabila, da obstajajo. Čutim, da mi tudi on svoja čustva vrača. Seveda je moj fant mojo odtujenost začutil in sedaj počne vse, za kar sem toliko časa prosila, me razvaja, načrtuje zmenke, ima čustvene izlive ... Vsa sem zmedena in ne vem, kaj naj naredim. A je vredno zavreči 7 let z osebo, za katero vem, da me ima rada, da sva nekako odrasla skupaj in vedno prebrodiva težave zaradi dveh lepih, čustev polnih mesecev z drugo osebo? Bojim se, da bodo medeni tedni kmalu minili in mi bo nato žal, da sem fanta zapustila. Prav tako ne vem, kako naj ga sploh zapustim, kakšen razlog naj navedem, da omilim muke njemu in sebi. Fant mi je večkrat rekel, da kaj pa mislim, kako bo s kakšnim drugim po toliko letih, da je na začetku vedno vse popolno. Nočem iz dežja pod kap. Ta novi fant pa se tudi boji, ker noče biti neposredno odgovoren za razpad moje zveze in je nekako pod pritiskom, če se med nama ne bi izšlo, da bi mu to očitala. Vem, da sem se razpisala, vendar želim kar najbolje predstaviti to (zame) težko situacijo. Zahvaljujem se ti za odgovor in lepo bodi.
'Prevarala sem fanta ... Z njegovo sestro, ki je poročena!'
Pozdravljeni! Morda bom izpada čudno in sebično, ampak res ne vem več, kaj naj si mislim. Prevarala sem fanta, pravzaprav zaročenca, ki ga imam zelo zelo rada. In brez katerega si ne predstavljam življenja. In največji problem? Prevarala sem ga z njegovo sestro. Nobena od naju si do sedaj ni priznala, da je biseksualka ali lezbijka. Ona ima moža in otroka, jaz sem zaročena z njenim bratom, s katerim poskušava zanositi. Nikoli prej nisem imela spolnih odnosov z žensko, niti ona. Za obe je bilo to prvič ... In drugič. In zdaj se ne moreva ustaviti. Ne vem več, ali je ljubezen do fanta prava ali sem biseksualka. Ali kaj?
'Kdo pa misli, da je! Sanjski moški?'
Pozdravljeni! Pred dvema letoma sem spoznala moškega, in sicer 14 let starejšega. Nekako sem si vedno želela imeti bolj zrelega moškega, saj se ne želim srečevati z nekom, ki si želi samo avanture. Sama sem odgovorna, zrela in imam že veliko življenjskih izkušenj za sabo. Stara sem čez trideset in imam 11-letno hčerko. Nekako sem se v življenju vedno borila sama. Torej, ko sem spoznala tega moškega, sem že na začetku vedela, da se z njim najverjetneje v prihodnosti ne bo izšlo. Zdaj živiva skupaj. Težava je, da on nima urejenega življenja in s tem imam potem probleme tudi jaz. Ima dva otroka, sicer nikoli bil poročen, ampak nekako je vedno bolj za zabave in prijatelje. Za vse moram skrbeti sama, zdaj preživljati tudi njega in otroke, ko pridejo vsak drugi konec tedna. Spi vedno do enajste ure. Službo si sicer išče, ampak bo še trajalo. Čez dan pa sedi na kavču in igra igrice. Naj vam povem, da sem že utrujena in zaradi tega pod stresom, saj on ne bi prevzel svoje odgovornosti za svoje življenje in otroke. Globoko v sebi vem, kaj bi mogla narediti, ampak je komplicirano. S seksom nimava težav, saj sva obojestransko zelo ognjevita. Sama si želim imeti partnerja, ampak takole je potem bolje biti sam. Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor. Lep pozdrav!
Zmedena bralka: 'Razpeta sem med sedanjim in bivšim fantom'
Brane pozdravljen. Lansko leto sem pustila bivšega, ker sem se zaljubila v enega (sedanjega, označila ga bom z A) fanta. Z bivšim je bila zveza brez pretresov, v zvezi sva bila 4 leta in pol. S sedanjim fantom (A) sem bila skupaj pol leta, nato pa mi je en dan pisal bivši. Postala sem zmedena, v sebi še nisem imela predelanih stvari iz preteklosti iz bivšega razmerja in sem se vrnila nazaj v objem k njemu. Poskusila sva na novo začeti, nadaljevati s cilji in načrti, ki sva jih imela. A ni šlo, tuhtala sem o A-ju, saj mi je z njim bilo zares lepo. Pisal mi je on, jaz njemu nazaj, iskala sem kontakt v živo z njim. Po slabe pol leta sva z bivšim spet prekinila, čez dva meseca pa sem spet začela razmerje nazaj s sedanjim fantom (A). Eno leto sem (bila) srečna v zvezi, manjkalo mi ni nič, počutila oziroma počutim se ljubljeno in ga imam zelo, zelo rada. Sedaj mi je na en določen datum znova pisal bivši, sva se slišala in sem spet zmedena. Kako bi on znova poskusil, kako bi lahko uresničila svoje cilje, da se nisva takrat nisva dovolj potrudila itd. Do tega trenutka mi ni manjkalo nič, bila sem srečna. Res je, da sem včasih pomislila na njega, ko je bil kakšen datum ali ko sem slišala kakšno pesem, ki je bila "najina", to pa je bilo tudi vse. Res je, da čustev do bivšega še nisem izgubila, saj sem v bistvu bila jaz tista, ki je prekinila zvezo in se počutim tudi zelo krivo, ker sem to naredila in povzročila žalost. Ampak tudi v sedanji zvezi uživam, sem srečna, saj je iz mene potegnil neko novo energijo. Zaradi tega vsega sem zelo zmedena in ne vem, kako naj nadaljujem. Ko sem že mislila, da je zgodba z bivšim zaključena, je spet prišlo do takšnega dogodka in ravno ti dogodki me vržejo iz tira, nato pa samo premlevam, premlevam in premlevam, zakaj se meni to dogaja.
'Zadnji žebelj, ki vdira v naš balon sreče, je zelo dober prijatelj, ki predstavlja vse, kar mož ni.'
Kje začeti? Najboljše, da na začetku. Torej punca konča afero s poročenim moškim. Spozna samskega fanta in se zaljubi. Zanosi pri prvem seksu in rodita se dvojčka. In živijo ... Tu se zgodba zaplete. Živimo na zunaj idealno življenje. Mož je zasebnik, jaz sem višja uradnica v državnem podjetju. Dva otroka, ki sta uspešna v športu in jima gre zelo dobro v šoli, sta lepo vzgojena. Težava nastane pri občutkih. Ne vem, kako razložiti, ampak zame vse to ni dovolj. Vidim težave, razpoke, ni idealne zveze, ni prvotnega čara. Najbolj pa me moti druga težava. Ta je, da mož s poslovnimi partnerji rad pogleda v kozarec, radi se družimo v našem prijateljskem krogu, kjer je ob večerih pet do šest piv na osebo normalno. Meni to ni normalno. Ne maram pijanih ljudi. Za mene je pijan nekdo, ki spije eno pivo. Mi ne potegne. Posledično v pijanosti ne morem biti ljubeča do osebe. Zadnji žebelj, ki vdira v naš balon "sreče" je zelo dober prijatelj, ki predstavlja vse, kar mož ni. Je pa jasno povedal, da ga zanima samo afera in nič več kot to. Že ko pišem te vrstice, sem prišla do odgovora neke vrste. Zadovoljiti se. Je življenje res samo zadovoljitev osnovnih potreb? Vem, da je moje pisanje nesmiselno, na trenutke nepovezano, vendar trenutno čutim, da je moje življenje enako kaotično kot tale zapis. Sem totalno izgubljena, ne znam se upreti toku življenja, ne vem kam me nese, vem samo, da me na tej točki skoraj nič ne osrečuje razen otrok. Želim si, da bi imela gumb za 'reset' in lahko ponovila določene dele življenja in opravljala popravni izpit. Brane, prosim pomagaj mi najti smisel v nesmislu.
34-letni bralec: 'Ko je prišla korona, so se začeli problemi ...'
Brane, pozdravljen. Pred dvema letoma sem spoznal čudovito in enkratno žensko, pri kateri sem ugotovil, da sva si podobna in kompatibilna. Star sem 34 let in sem dobil občutek, da je to partnerica za moje življenje. Ker so v življenju padci in vzponi, in ker pri tem mislim, da se morata partnerja podpirati in ne samo biti skupaj, ko je lepo. Glede na njeno dosti razgibano delo in delovni urnik, ker je v dejavnosti, kjer sama dela. Ker sem bil prvič vesel in srečen, da sem lahko spoznal tako osebo, ki me je dopolnjevala. Živela sva pri njej, ker je bilo pri njej več svobode kot pri meni. Postajal sem drugačen in se prilagajal njej, ker sem hotel. Tako sem na primer zelo sodeloval pri kuhinjskih opravilih, pri čiščenju in pri ostalih stvareh. Motilo me je to, da je vse to bilo normalno za moškega, da počne z njene strani. Pri komunikaciji sem vedno jaz delal na tem, da ko je prišlo do prepira, sem miril situacijo in skušal čim prej rešiti problem. Zaradi njene impulzivnosti in neprimernih besed, predvsem nepremišljenih, sem veliko trpel. Ko se je ohladila, se je delno strinjala, da je pretiravala. Prišla je korona in nastajali so problemi. Pri njenem delu se to ni poznalo, pri meni pa je drugačna slika. Moje delo je zahtevalo, da sem na čakanju do nadaljnjega. Med tem časom sva bila skupaj dosti časa in težave so nastale, ko so jo začele motiti stvari pri meni, kljub temu, da sem vse postoril doma, kolikor se je dalo. Motilo jo je, da sem ležal na kavču in gledal televizijo, da sem premalo delal in da naj si tudi med korono najdem kaj za delati, ker sem ji razlagal, da je to trenutna situacija, na katero jaz osebno težko vplivam. Kljub temu je bila nezadovoljna, da nisem delal več,ker ona želi ustvarjati, ker so to prava leta za ustvarjanje. Kadarkoli ji je bilo težko, sem ji pomagal in ji stal ob strani, čeprav sem dobil občutek, da me včasih zavrača. Prišel je dan, ko je rekla, da rabi čas zase in da ni srečna. Pravi, da kljub situaciji se lahko videvava občasno. Prav tako pove, da ko nima obveznosti in je umirjena, si želi moje bližine. Ne vem več, kaj naj naredim. Meni je tudi težko in sem osamljen. Ali naj jo pustim na miru, ker se bojim, da je to začetek konca, ki ga je predstavila na olepševalen način, da rabi čas zase. Sam pravim, da v slabem in dobrem si morata partnerja vedno pomagati. Res pa, da je tej situaciji še botrovala nesreča bližnjega, ki se je sicer končala srečno. Želim si, da bi bil ob njej, sam pa ne vem, kako bo naprej. Hvala in lep pozdrav!
Bralec priznal: "Že vrsto let imam razmerje z žensko, zdaj pa ..."
Pozdravljen, Brane! Že vrsto let imam razmerje z žensko, ki je bila, ko sem jo spoznal, v zvezi in prav tako ima otroka s tem možakarjem. S prva sva bila prijatelja, vendar sva se čez čas zaljubila drug v drugega. Na začetku mi je odgovarjalo takšno razmerje. Seks med vikendi in po službi. Brez obveznosti, ona pa je doma vse skupaj prikrivala. Tukaj so še njeni starši, ki živijo v isti hiši. Partner je čez čas za naju izvedel, vendar naju ni mogel spraviti narazen. Vikendi so bili vseeno najini. Sčasoma pa sem si začel želeti nekaj bolj resnega. Ona z družino na morje, jaz pa doma. Zadnji dve leti je šla sicer sama z otrokom, ampak to ni to. Najin dopust pa izgleda tako, da se greva kopat, a ona ob štirih že gleda na uro, ker bo prišla prepozno domov. Ta njen bivši pa izsiljuje, da naj ga izplača in bo odšel. Ženska nima jajc za nov začetek ... Tako nekako, no. Ne vem, kako naj drugače rečem. Pogovor o skupnem življenju ne obrodi sadov. Najbolj me pa boli misel na to, da je pred letom in pol splavila mojega otroka. Ko sem izvedel, da je noseča, je bila za mene najlepša ženska na svetu. Bil sem tako vesel. Rekel sem ji, da nama bo uspelo. Tega občutka ne znam opisati. Prej si otrok nisem nikoli želel. Ne vem ... Ponosen sem bil prvič nase. Ko je naredila splav, sem jo za nekaj časa zamrzil. Resno se razmišljal, da končam to razmerje. Ne vem, kam to vodi. Kot nekakšna odiseja. Brane, daj mi, prosim, nasvet ... Res ne vem, kaj naj naredim. Rad bi delil svojo prihodnost z njo, ker se karakterno res ujemava. Spolno pa zmagava. Hvala in lep pozdrav!
"Vsak dan zvečer mislim nanj, tudi ko sem s partnerjem"
Pozdravljeni! Dolgo že berem vaše članke in končno sem zbrala pogum, da tudi jaz prosim za kakšen koristen nasvet. In sicer je moja zgodba takšna ... Pred leti sem zaljubila v fanta. Bila je otroška oziroma najstniška ljubezen. V vsem mi je bil prvi, a šlo je le za dobivanje nekajkrat na teden. Nikoli nisva bila par, nikoli si nisva izpovedala ljubezni, a se poznava že od otroštva. Imela sva isto družbo, ki je vedela za najine afere, vseeno pa to ni bilo nikoli javno. Sedaj sva odrasla, jaz imam partnerja, s katerim sva si ustvarila življenje, a mi še vedno ne gre iz glave ta prvi. Ko je priložnost, se dobiva in že vse desetletje se pojavljajo isti vzorci pri najinih druženjih. Vsak dan zvečer mislim nanj, tudi ko sem s partnerjem. Tako si želim, da bi si enkrat ustvarila nekaj z njim. Vedno je zavora med nama in nikoli se iskreno ne pogovoriva. Ne morem prek sebe in ne morem povedati, kaj že toliko let čutim do njega. Ne vem, kaj naj si mislim z moške strani. Ali tudi on čuti kaj do mene, glede na to, da se vedno vračava drug k drugemu. Prosim za nasvet, kaj naj naredim, da se ne bom vsak dan spraševala, ali bo kaj na tem. Kaj naj s sedanjim partnerjem, ki že sumi, da ni edini? Vem, da ni opravičila za varanje, ampak ta prvi je zame eden in edini in res ga imam neizmerno rada že vsa leta. Vztrajam v drugem odnosu, ker ne morem čakati nanj, dokler mi ne pove, pri čem sva. Hvala za pojasnilo!
Bralka iskreno: "Spoznala sem, da sem zaljubljena v najboljšega prijatelja."
Brane, pozdravljen! Znašla sem se v krizi. Medtem ko karierno blestim, v ljubezenskem življenju tonem. Pred kratkim sem spoznala, da gojim močna romantična čustva do svojega najboljšega prijatelja (s katerim že imava bežno zgodovino te narave), še posebej odkar se mi je začel osebnostno odpirati. Je namreč precej zaprta knjiga in sem ugovorila, kako veliko skupnega imava. Zadeva se je še dodatno zapletla, ko se je skoraj čez noč odločil, da obnovi zvezo z bivšo punco, pred katero je pred nekaj leti pobegnil v Skandinavijo. Prav tako sem izvedela, da me dotično dekle ne mara, zaradi česar se bojim, da bo najino dolgoletno prijateljstvo propadlo. Kljub njenemu neodobravanju me on še vedno vabi na pogovore 'ena na ena' in druženja ob šesterčkih piva. Ima tudi zelo dvoumne komentarje, na primer: 'Pridi k meni na en dejt', in na splošno najin odnos zelo lepo raste in se razvija. Seveda s tem tudi moja čustva. Naj dodam še, da sem se vmes kljub občutkom videvala tudi z drugimi. Brane, kaj naj naredim? Naj prekinem prijateljstvo ali naj čakam, da njuna zveza propade? Brane, pomagaj!
Bralka priznala: 'Po 18 letih zakona sem prevarala moža.'
Lepo pozdravljen, Brane! Po 18 letih zakona sem prevarala moža. Zgodilo se je pred letom dni, čisto spontano. Poznava se že dolgo in sva zaposlena v isti firmi. Že prvi seks je bil neverjeten, božanski in me je popolnoma presenetilo. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je lahko seks tako čudovit in da zmorem doživeti toliko zaporednih orgazmov. No, z njim je vse to šlo. Počutila sem se kot prerojena, v devetih nebesih. Tudi zato sva se še naprej srečevala. Včasih 1-krat tedensko, zadnje mesece pa samo še 1-krat mesečno, ker je preveč zaposlen in obremenjen s številnimi obveznostmi?! Naj povem, da je samski in malo mlajši od mene. Če sem sama naštela vsaj tri orgazme, njemu nikoli ni prišlo med penetracijo, četudi sva preizkusila vse mogoče položaje, ampak vedno le, potem ko sem ga oralno zadovoljila. Mislila sem, da bo s časom drugače, ampak ne. Sprašujem se, zakaj? Je razlog v meni? Sem prestara, pregrda za njegov okus? Njegove nekdanje so bile prave lepotice, čeprav z nobeno ni trajalo prav dolgo. Pravzaprav je preteklo že več let od zadnje resne zveze, ki jo je imel. Žensk je imel vedno dovolj, le da so bile že oddane. Poleg tega se sprašujem, kako je mogoče, da mu je dovolj seksati 1-krat mesečno? Vprašanje je, ali ima še druge ali pa vse opravi sam? Sprašujem se, kam to vodi. Ali naj še čakam na klic, ki so vedno redkejši? Ali naj sama prekinem, čeprav me ta odnos osrečuje in napolni z energijo.
Bralka iskreno: 'Jaz bi se noro ljubila, njemu pa ni do tega. Vedno je utrujen ali pa ga kaj boli.'
Pozdravljeni! S tem, ko vam pišem, sama sebi povem, kako zelo sem obupana, zato vas prosim za pomoč oziroma nasvet. Pred letom dni sem spoznala moškega, ki me je na vsak način želel dobiti, kljub temu da sem bila v zvezi. Nikoli mi še noben ni posvečal toliko pozornosti, zato sem kljub temu, da mi vizualno sploh ni bil všeč, vseeno klonila in se čisto zaljubila. Oba sva bila že poročena, jaz 18 let in on 14. S tem, da imam jaz 36 let, on pa 40. V glavnem, nora drug na drugega sva se tako zelo na hitro odločila, da bova imela še enega otroka. To je moj tretji, njegov drugi. Med nosečnostjo se je začelo, da on ne more seksati, ker je otrok v meni. Tako da sva zelo malo in zelo na hitro, po večini zaradi mene, opravljala potrebo. Rekel je, da z bivšo celo nosečnost ni seksal ... No, problem je v tem, da je sedaj dva meseca od poroda. Sem vitka, nimam trebuha za tri otroke in mislim, da dobro izgledam. Tudi drugi moški mi vedno naklonijo veliko pozornosti, zato mislim, da nisem neprivlačna. Ravno nasprotno. Naj povem, da sem v svojem zakonu imela odličen seks in kasneje po ločitvi noro vroče avanture. Torej, jaz bi se noro ljubila, njemu pa ni do tega. Vedno je utrujen ali pa ga kaj boli. Jaz pa cele noči bedim ob otroku, sem z njim čez dan, opravljam vsa gospodinjska opravila ... Pa za seks nikoli nisem utrujena. Tudi če seksava enkrat na teden, mogoče dvakrat, je tako, da ga jaz zadovoljim, on pa ga pač vame porine, mu pride in potem je stvar rešena. No, zame ne, ker me nikoli ne poteši in zaradi tega sem slabe volje. In ko mu to povem, mi reče, da midva dovolj seksava in da jaz njega nikoli ne objamem. Kar je spet laž in želi krivdo zvaliti name. Potem pa je v hiši živ halo, ker je že tako nagle jeze. Kaj mislite Brane, kaj naj storim? Res je bilo neumno od mene, da sem naredila otroka z nekom, ki ga nisem niti dobro poznala. Ampak ni mi žal za otroka, žal mi je, da mi on ne more dati tistega kar jaz zares potrebujem. Hvala vam za odgovor!
28-letna bralka: 'Fant nima nobene želje po seksu'
Pozdravček! S partnerjem sva skupaj sedem let. Stara sva 28 let in zdaj sva se preselila na svoje. Verjamem, da zaljubljenost mine, toda meni je v odnosu zelo pomembna intimnost (objemi, poljubi, seks). Partnerju pa očitno ne. Zadnje čase sem namreč jaz tista, ki daje pobudo, pa še to mi velikokrat reče, da je utrujen in da ga dobim ravno ob nepravem času. Fant veliko igra igrice in to me res jezi, ker si želim, da bi bil fant s cilji, vizijami ... Medtem ko sem jaz vsa polna energije in me je povsod veliko. Ne vem, ne predstavljam si življenja, v katerem bom morala biti vedno jaz tista, ki daje pobudo za seks. Pa še to nikoli ne vem, ali bo za ali ne. Hvala za odgovor!
Obupana bralka: 'Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab.'
Pozdravljeni, z možem sva skupaj od poletja 2008. Po enem letu se nama je rodil že prvi sin in nato v dveh letih in pol še dva. Ko sem ga spoznala, sem si rekla, on me ima pa resnično rad. Nikoli ne bo imel druge. Ko je bil najmlajši sin star deset mesecev, mi je neka višja sila v roke porinila njegov telefon. Prebrala sem nekaj, česar si nobena ne želi. V stiku je bil z žensko, zaradi katere je pred leti delal samomor in bil tudi hospitaliziran. Živeli smo v hiši njegovih staršev. Tam sva si uredila stanovanje. Takrat sem z otroki odšla v še nedokončano hišo, ki sva jo gradila. Seveda je prišel za nami. Živeli smo naprej, kot da se ni nič zgodilo ali dogajalo, vse do danes. Vendar sem se v vsem tem času začela prebujati in zbujati. Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab. Vedno ima prav, drugih mnenj ni. Jaz sem že pet let doma, brez službe in dohodkov, ker je bilo po njegovem tako bolje ... Trenutno sva v ločitvenem postopku. Iz hiše se noče izseliti, čeprav ni imel tu nikoli stalnega prebivališča. V službi ima naziv direktorja, podpisuje se z izobrazbo univerzitetni diplomirani ekonomist, vendar ima opravljeno organizacijo v Kranju, vsi ljudje ga imajo radi ... Starejši sin od njega sliši le to, da mu trebuh raste, srednji je športno nadarjen, se ga boji. Začel se je zapirati v sobo in cele dneve igra igrice. Mlajši sin mu nagaja in ga tepe. Mož tudi v koronskih časih hodi domov pozno, pijan, agresiven, je povsem brez empatije. Izgovarja se na službo. Le kaj bi še radi, saj imamo vse! Od njega sem si vzela le toliko, da imam tri psihično in fizično uničene sinove. Spolnih odnosov ali ljubljenja ni bilo nikoli. Vendar je bil idealen mož. Jaz se postavljam na noge, imam pomoč. Vendar s tem samo poslabšujem odnos v družini. Iščem tudi službo. Z otroki se veliko pogovarjam in ukvarjam, vendar so do mene tudi nespoštljivi. Imam že mnoge čine ... Zavedajo se, da ne ukrenem tistega, kar bi morala, tistega, kar je moje poslanstvo, in sicer, da jih kot mamica zaščitim. Ne najdem izhoda, nimam moči. Pa tako enostavno se sliši! To nisem jaz. Sploh se ne prepoznam. Mogoče je bila to le izpoved. Vesela pa bom vašega odgovora, da dobim še dodatno moč, ki jo potrebujem za pobeg iz razmerja. Iz srca hvala! M.